Jedro

Če je pogodbena stranka (v celoti) izpolnila pogodbo s plačilom tolarske protivrednosti pogodbenega zneska, ima v primeru razveze pogodbe zaradi delne neizpolnitve pravico zahtevati vrnitev tolarske protivrednosti v obsegu, v katerem pogodba ni bila izpolnjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka: 1. Delno spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki še 2.126.420,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1992 do plačila; 2. V ostalem delu, to je glede zneska 223.371,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi do 26.3.1992 do plačila ter v IV. točki izreka pa se razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo: I. Sklep o izvršbi, opr.št. II Ig ..... z dne 22.5.1992 se razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v 8 dneh pod izvršbo znesek 892.282,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od 26.3.1992 dalje do plačila in zakonite zamudne obresti od zneskov: - 1.058.340,00 SIT od 26.3.1992 do 14.7.1992 - 200.000,00 SIT od 26.3.1992 do 14.7.1992 - 45.065,70 SIT od 26.3.1992 do 23.1.1993 - 619.024,50 SIT od 26.3.1992 do 20.2.1993 in 103.317,50 SIT izvršilnih stroškov.

Tožba je umaknjena in sicer za znesek glavnice 1.922.432,20 SIT.

III. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

IV. Vsaka stranka nosi svoje nadaljnje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep je - očitno v delu, v katerem s tožbo ni uspela - vložila pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v prvostopenjskemu sodišču v ponovno razsojo. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ob izdaji odločbe ni upoštevalo tožbenega zahtevka tožeče stranke niti navedb v tožbenem zahtevku, ravnotako pa tudi ne pripoznave tožbenega zahtevka tožene stranke. Prvostopno sodišče se je postavilo na stališče, da tožena stranka lahko zahteva samo razliko v tolarskem znesku, ki še ni bil plačan, kljub temu, da je bil dogovor med pravdnima strankama plačilo v konvertabilni valuti, ki ga je tožeča stranka plačala toženi stranki po dogovoru v takratni dinarski protivrednosti po prodajnem tečaju na dan 25.9.1991. Glede na navedeno meni, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki tolarsko protivrednost neizpolnjenega dela obveznosti iz dogovora v višini 61.992,26 USD po prodajnem tečaju na dan vložitve tožbe. V primeru, da bi višje sodišče potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, bi tožeča stranka bila upravičena do zakonitih zamudnih obresti od vplačila tolarskega zneska, to je od 25.9.1991 do plačila, kar ji tožena stranka tudi priznava z vlogo z dne 17.3.1993. Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkušalo v mejah izpodbojnih razlogov, obenem pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP po uradni dolžnosti.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po zgoraj navedenem členu ZPP.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, odločilna dejstva pa med strankama niti niso sporna. Tako so pravilne ugotovitve vseh dejstev o tem, koliko in zakaj je tožeča stranka plačala toženi in v kolikšnem obsegu je tožena izpolnila pogodbo.

Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da tožeča stranka zaradi razveze pogodbe v neizpolnjenem delu zahteva vrnitev danega po 2. odstavku 132. člena ZOR z zamudnimi obrestmi po 5. odst. 132. člena ZOR. Pač pa je prvostopno sodišče materialnopravno napačno odločilo o obsegu vrnitve glavnice. Po določbi 2. odst. 132. člena ZOR ima namreč v primeru razdrtja pogodbe stranka, ki je pogodbo v celoti ali deloma izpolnila, pravico do vrnitve tistega, kar je dala.

Tožeča stranka je v obravnavanem primeru dala toženi (takratno) dinarsko protivrednost zneska v tuji valuti, zaradi česar ima po navedeni zakonski določbi pravico zahtevati povrnitev (sedaj) tolarske protivrednosti danega, torej tolarske protivrednosti tistega dela pogodbenega zneska, v katerem tožena stranka ni izpolnila pogodbe. To pomeni, da tožeča stranka utemeljeno zahteva povrnitev tolarske protivrednosti 59.311,06 USD po tečaju na dan vložitve izvršilnega predloga 83,31 SIT, kar znaša 4.941,204,00 SIT. Gredo ji tudi zakonite zamudne obresti od te glavnice od dneva vložitve izvršilnega predloga do plačila. Upoštevaje delni umik tožbe za glavnico 1.922.432,00 SIT in odločitev prvostopne sodbe o plačilu dela dolga (II. točka izreka) je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot izhaja iz 1. točke drugostopne odločbe.

Zaradi drugačne materialnopravne odločitve sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja o zahtevku za plačilo obračunanih obresti od vtoževane glavnice za čas od zamude do vložitve izvršilnega predloga, to je tolarske protivrednosti 2.681,20 USD po tečaju na dan vložitve izvršilnega predloga, kar znese 223.371,00 SIT, z obrestmi od vložitve izvršilnega predloga dalje. V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od uspeha strank v postopku, je bilo treba razveljaviti tudi sklep o stroških (IV. točka izreka prvostopne odločbe).

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.