Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Višje sodišče bistva dolžnikovega ugovora ne razume kot poseg v veljavni izvršilni naslov, temveč kot uveljavljanje prenehanja obveznosti plačevanja kupnine zato, ker ni bila izpolnjena obveznost iz predpogodbe, ki je bila v sklenitvi prodajne pogodbe.
V obravnavani zadevi ni sporno, da stranki v roku, ki sta ga določili v predpogodbi, nista sklenili prodajne pogodbe za nakup nepremičnine. Nobena izmed njiju pa tudi ne trdi, da bi zahtevala sklenitev glavne pogodbe v 6-mesečnem prekluzivnem roku. Predpogodba, pa čeprav je sklenjena v obliki izvršljivega notarskega zapisa, po preteku 6-mesečnega roka nima več pravnih učinkov, zato je tudi prenehala obveznost, ne le skleniti prodajno pogodbo, temveč tudi plačila mesečnih obrokov kupnine.
Določitev načina plačila kupnine in neposredne izvršljivosti listine ne spreminja opisane pravne narave predpogodbe in drugačna volja strank iz njene vsebine, niti iz trditev v tem postopku, ne izhaja (tudi stranki sta označeni kot „bodoči prodajalec“ in „bodoči kupec“). Za nasprotno razlago, ki bi vsebinsko lahko pomenila, da je hkrati s predpogodbo sklenjena tudi že pogodba o plačilu kupnine, ni podlage niti v navedbah strank oziroma v vsebini predpogodbe, niti v kakšni materialnopravni zakonski določbi. Zato je s tem, ko je predpogodba zaradi poteka časa prenehala učinkovati, prenehala tudi dolžnikova obveznost, glede katere je bila dogovorjena neposredna izvršljivost notarskega zapisa.
I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da
1. se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o izvršbi z dne 1. 2. 2017 v izpodbijani I. točki izreka razveljavi in predlog za izvršbo tudi v tem obsegu zavrne;
2. mora upnik v osmih dneh dolžniku povrniti 238,60 EUR stroškov ugovornega postopka.
II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem izpodbijanem delu II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev stroškovnega zahtevka dolžnika preko zneska 238,60 EUR, potrdi.
III. Upnik mora v osmih dneh od vročitve tega sklepa dolžniku povrniti 312,27 EUR stroškov pritožbenega postopka.
IV. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 22. 2. 2017 kot neutemeljen zavrnilo (I. točka izreka) ter sklenilo, da upnik in dolžnik krijeta sama svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).
2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz pritožbenega razloga kršitve materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja, da je nesporno, da glavna pogodba ni bila sklenjena, da je bil fiksni rok za sklenitev glavne pogodbe 17. 10. 2016, da je dolžnik že pred tem datumom od pogodbe odstopil, česar upnik ne zanika, ter da ni mogoče spregledati fiksno dogovorjenega roka za sklenitev pogodbe, ki pomeni razvezo pogodbe ex lege, kar povzroči odpad pravnega temelja, iz naslova katerega bi upnik lahko zahteval plačilo kupnine. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
3. Upnik po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo vztraja pri trditvah, ki jih je podal že v odgovoru na ugovor, in sicer, v bistvenem, da dolžnikov odstop z dne 13. 9. 2016 ni bil veljaven, da se je dolžnik udeležil naroka pri notarki in prosil za podaljšanje roka za sklenitev glavne pogodbe, o čemer sta se uskladila, vendar se dolžnik naroka pri notarki dne 2. 11. 2016 ni udeležil. S tem izpodbija voljo dolžnika odstopiti od predpogodbe. Sklicuje se na zapis točke Četrtič predpogodbe glede obveznosti plačila kupnine. Nasprotuje pravnemu stališču, da upnik po prenehanju veljavnosti predpogodbe ne bi mogel več od dolžnika zahtevati izpolnitve obveznosti, ki bi jih dolžnik po sami predpogodbi moral izpolnjevati, ne glede na to, ali je prišlo do sklenitve glavne pogodbe ali ne. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.
4. Pritožba je utemeljena v delu, v katerem se nanaša na odločitev v I. točki izreka izpodbijanega sklepa, in delno utemeljena, kolikor se nanaša na odločitev o dolžnikovih stroških ugovornega postopka v II. točki izreka sklepa.
5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi ugovora oprlo na načelo stroge formalne legalitete glede na to, da sta stranki sklenili predpogodbo v obliki notarskega zapisa in v njem soglašali z njegovo neposredno izvršljivostjo. Načelno je pritrditi stališču, da dolžnik v izvršilnem postopku ne more uveljavljati dejstev v zvezi z neveljavnostjo pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova. Vendar višje sodišče, upoštevaje materialnopravno določbo 33. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), bistva dolžnikovega ugovora ne razume kot poseg v veljavni izvršilni naslov, temveč kot uveljavljanje prenehanja obveznosti plačevanja kupnine zato, ker ni bila izpolnjena obveznost iz predpogodbe, ki je bila v sklenitvi prodajne pogodbe, kar uveljavlja tudi v pritožbi.
6. V skladu s prvim odstavkom 33. člena OZ je pravni učinek predpogodbe v obveznosti skleniti pogodbo. Nadaljnja posebnost predpogodbe je časovno omejeno pravno učinkovanje. Stranki (lahko) določita rok za sklenitev glavne pogodbe, na zahtevo zainteresirane stranke pa lahko sodišče naloži drugi stranki, ki noče skleniti glavne pogodbe, naj to stori v roku, ki ji ga določi, pri čemer je stranka glede zahteve (vložitve tožbe)1 omejena s 6-mesečnim prekluzivnim rokom2 od izteka roka, določenega za njeno sklenitev, oziroma od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena, če roka stranki nista sami določili (četrti in peti odstavek 33. člena OZ). Predpogodba glede na navedeno preneha učinkovati bodisi s sklenitvijo glavne pogodbe bodisi s potekom prekluzivnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ, če stranka ne zahteva sklenitve glavne pogodbe v tem roku.3
7. V obravnavani zadevi ni sporno, da stranki v roku (do 17. 10. 2016), ki sta ga določili v Predpogodbi o nakupu nepremičnine, sklenjeni v obliki notarskega zapisa notarja J. S. SV-1227/16 z dne 17. 5. 2016 (priloga A3), nista sklenili prodajne pogodbe za nakup nepremičnine. Nobena izmed njiju pa tudi ne trdi, da bi zahtevala sklenitev glavne pogodbe v 6-mesečnem prekluzivnem roku. Predpogodba, pa čeprav je sklenjena v obliki izvršljivega notarskega zapisa, po preteku 6-mesečnega roka nima več pravnih učinkov, zato je tudi prenehala obveznost, ne le skleniti prodajno pogodbo, temveč tudi plačila mesečnih obrokov kupnine.
8. Višje sodišče še pojasnjuje, da je v tretjem odstavku 33. člena OZ določeno, da predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe. Stranki sta v Predpogodbi o nakupu nepremičnine določili bistvene sestavine glavne pogodbe, med drugim sta se v točki Tretjič dogovorili o načinu plačila kupnine v višini 365.000,00 EUR, in sicer tako, da se bodoči kupec zaveže plačati: - znesek 15.000,00 EUR kot aro, ki se v celoti všteje v kupnino, takoj po podpisu predpogodbe, - del kupnine v mesečnih zneskih po 5.000,00 EUR, - preostali del kupnine pa v roku 30 dni od podpisa prodajne pogodbe. V točki Sedmič pa sta se dogovorili, da je ta notarski zapis izvršilni naslov, med drugim tudi glede obveznosti plačila mesečnih obrokov kupnine.
9. Določitev načina plačila kupnine in neposredne izvršljivosti listine po mnenju pritožbenega sodišča ne spreminja prej opisane pravne narave predpogodbe in drugačna volja strank iz njene vsebine, niti iz trditev v tem postopku, ne izhaja (tudi stranki sta označeni kot „bodoči prodajalec“ in „bodoči kupec“). Za nasprotno razlago, ki bi vsebinsko lahko pomenila, da je hkrati s predpogodbo sklenjena tudi že pogodba o plačilu kupnine, ni podlage niti v navedbah strank oziroma v vsebini predpogodbe, niti v kakšni materialnopravni zakonski določbi. Zato je po mnenju višjega sodišča s tem, ko je predpogodba zaradi poteka časa prenehala učinkovati, prenehala tudi dolžnikova obveznost, glede katere je bila dogovorjena neposredna izvršljivost notarskega zapisa, in je s tem podan ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki ga uveljavlja pritožnik.
10. Glede na navedeno se v konkretnem primeru izkaže kot pravno nepomembno vprašanje, ali je dolžnik pred potekom roka za sklenitev glavne pogodbe pravilno odstopil od predpogodbe, oziroma ali je še kasneje izkazoval interes za sklenitev glavne pogodbe, odločilno je, da glavna pogodba ni bila sklenjena, niti pravočasno zahtevana njena sklenitev, in je zato predpogodba prenehala pravno učinkovati. Višje sodišče je zato pritožbi zoper I. točko izreka sklepa ugodilo in sklep spremenilo, kot je razvidno iz točke I.1 izreka tega sklepa (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).
11. Odločitev o pritožbi zoper I. točko izreka sklepa ima za posledico tudi spremembo odločitve o ugovornih stroških dolžnika. Dolžnik je z ugovorom uspel, zato je upravičen do povrnitve določenih stroškov ugovornega postopka, upoštevaje kriterij njihove potrebnosti (drugi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).
12. Višje sodišče ocenjuje kot potrebne ugovorne stroške tiste, ki so nastali za ugovor z dne 22. 2. 2017. Priznalo je priglašene stroške v višini 400 odvetniških točk za ugovor zoper sklep o izvršbi (6. točka Tarifne številke 27 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), kar po vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 183,60 EUR. Dolžnik ima tudi pravico do povrnitve plačane sodne takse za ugovor, ki je bila odmerjena s plačilnim nalogom z dne 24. 2. 2017 v predpisani višini 55,00 EUR, skupaj torej 238,60 EUR. Neutemeljen pa je stroškovni zahtevek, ki se nanaša na 50 točk za poročilo stranki, saj je nagrada za to opravilo vsebovana že v nagradi za ugovor. Poleg tega tudi ne gre priznati povrnitve izdatkov za stranko v zahtevani višini 20,00 EUR, saj dolžnik ni izkazal nastanka izdatkov v takšni višini. Pavšalnega zneska v višini 2 % od skupne vrednosti storitve pa ni zahteval. 13. Višje sodišče pa ni priznalo kot potrebnih stroškov pripravljalne vloge z dne 19. 4. 2017 ter urgenc z dne 31. 5. 2017 in 9. 1. 2018. Pripravljalna vloga, s katero je dolžnik odgovoril na upnikove navedbe v odgovoru na ugovor, namreč ni bila potrebna, saj je imelo sodišče na podlagi vsebine ugovora in odgovora nanj zadostno podlago za odločitev, v njej pa tudi niso bila navedena nova dejstva, ki bi na odločitev lahko vplivala, niti predlagani novi dokazi. Urgenca pomeni le predlog sodišču za pospešitev odločitve in na odločitev v zadevi ne vpliva, zato stroškov ne gre šteti kot potrebnih.
14. Glede na navedeno je višje sodišče odločitev v izpodbijanem delu II. točke izreka izpodbijanega sklepa, kolikor se nanaša na dolžnikove stroške ugovornega postopka, spremenilo, kot izhaja iz točke I.2 izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem izpodbijanem delu II. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
15. Dolžnik, ki je s pritožbo v pretežnem obsegu uspel, je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki mu jih mora v osmih dneh od vročitve tega sklepa plačati upnik (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče je višino stroškov odmerilo po priglašenem stroškovniku, priznalo ni le 20 točk za poročilo stranki, ker je nagrada za to opravilo vsebovana že v nagradi za pritožbo zoper sklep. Dolžnik je tako upravičen do 400 odvetniških točk za pritožbo zoper sklep, povečano za zahtevana 2 % za materialne stroške, skupaj torej 408 točk, kar po vrednosti točke 0,459 EUR znaša 187,27 EUR, k temu pa je treba prišteti še plačano, s plačilnim nalogom 16. 2. 2018 zahtevano, sodno takso za pritožbo v višini 125,00 EUR. Dolžnik je tako skupaj upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka v znesku 312,27 EUR.
16. Glede na dolžnikov uspeh s pritožbo upnik ni upravičen do povrnitve stroškov odgovora nanjo in jih zato krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
1 Prim. VSM sodba I Cpg 240/2016 z dne 28. 7. 2016. 2 Prim. VSRS sodbi II Ips 304/2012 z dne 18. 12. 2014, II Ips 139/2014 z dne 26. 11. 2015, VSL sodba II Cp 2231/2017 z dne 21. 2. 2018. 3 Prim. sodbo VS RS II Ips 139/2014 z dne 26. 11. 2015.