Jedro

Z izpodbijano odločbo je bila tožniku določena odškodnina glede na predhodno priznan status političnega zapornika v skladu z 10. členom ZSPOZ. Ugovore, ki se nanašajo na samo odločitev o priznanju statusa političnega zapornika, bi tožnik moral uveljavljati s tožbo zoper sklep, s katerim je bilo predhodno odločeno o navedenem statusu, ne more pa jih uveljavljati (šele) s tožbo zoper odločbo, s katero se omenjeni sklep zgolj izvršuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno odločbo o višini odškodnine je odločeno, da upravičencu A.A. – tožniku pripada na podlagi sklepa Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, št. 130-1533/08 z dne 24. 11. 2008, za pravnomočno priznan status političnega zapornika, odškodnina v višini 1.752,60 evrov, ki se na upravičenčevo oz. prejemnikovo zahtevo izplača z nakazilom na račun upravičenca v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da v postopku izdaje odločbe stroški postopka niso nastali.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je z njo določena odškodnina, ki tožniku pripada po določbah Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 70/05 – uradno prečiščeno besedilo). Glede na sklep komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, ki je naveden v 1. točki izreka te dopolnilne odločbe, gre upravičencu odškodnina na podlagi prve točke prve alineje prvega odstavka 10. člena Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju: ZSPOZ), ki določa, da političnemu zaporniku za mesec pretrpljenega nasilja pripada 146,05 evrov, skupaj mu torej pripada za 12 mesecev političnega zapora odškodnina v višini 1.752,60 evrov. Odškodnina se glede na določbo 1. odstavka 13. člena ZSPOZ izplača na prejemnikovo zahtevo z nakazilom na račun, ki je naveden v zahtevi, in sicer v roku 30 dni od pravnomočnosti odločbe in po prejemu zahteve (to je v roku 60 dni od dneva prejema odločbe). Zakon o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) pa v 13. členu določa, da se z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih, pogodbah, drugih pravnih aktih, plačilnih instrumentih, razen bankovcev in kovancev, listinah, obvestilih, obračunih in evidencah in v drugih sredstvih s pravnim učinkom, glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave.

Tožnik, B.B. in C.C. so zoper navedeno odločbo vložili tožbo. Iz tožbe izhaja, da je tožnik skupaj z B.B. in C.C. zaprosil za priznanje statusa političnega zapornika po Zakonu o popravi krivic. Dne 24. 11. 2008 so prejeli sklepe, po katerih jim je bil odobren status političnega zapornika samo za obdobje od 15. 5. 1945 do 30. 4. 1946. S takim sklepom se niso strinjali, saj so kot majhni otroci, stari tri, pet in sedem let, ostali brez matere in očeta vse svoje nadaljnje življenje. Po prejemu sklepov so se pogovarjali s predsednico komisije, ki jim je pojasnila, da morajo bolj natančno opisati življenje v tistem času, ko se je oče po materini nasilni smrti skrival v tujini, predvsem pa tisti čas, ko se je oče 1. 5. 1946 vrnil iz begunstva. Zato so zoper sklepe navedene komisije vložili pritožbo, v kateri so še bolj natančno opisali svoje trpljenje in bedo ter posledice, ki jih nosijo zaradi težkega in izgubljenega otroštva. Predvsem pa so poudarili, da oče, ki se je vrnil iz begunstva, za njih ni več skrbel in ni več živel z njimi. Otroci so ostali razseljeni na treh lokacijah, brez očeta in matere, prepuščeni na milost in nemilost tujim ljudem. Sklicujejo se na tožbi priložen dopis – Pričevanje družine Č. iz D. 10. 7. 2008 in pritožbo na sklep komisije z dne 6. 12. 2008. Komisija na njihovo pritožbo sploh ni odgovorila, čeprav jim je bilo po telefonu obljubljeno, da lahko pričakujejo pozitivno rešeno pritožbo. Sklepi, ki so bili izdani, so za njih popolnoma krivični, saj je iz priložene dokumentacije jasno razvidno, da je njihovo trpljenje trajalo ne samo do polnoletnosti, temveč še dlje in da posledice nosijo še danes. Oče je bil po vrnitvi iz begunstva v tako težkem psihičnem, fizičnem in materialnem stanju, da ni bil v stanju zbrati otroke in jih preživljati. Zato tožnik, B.B. in C.C. prosijo, da se jim prizna status političnega zapornika do njihove polnoletnosti, kot so zaprosili v zahtevkih.

Z navedeno tožbo so omenjeni izpodbijali še dve odločbi Slovenske odškodninske družbe, in sicer, št. 105657/ZPKRI z dne 10. 4. 2009 in št. 106447/ZPKRI z dne 23. 4. 2009. Ker pa se lahko z eno tožbo izpodbija en akt (35. člen ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), je sodišče tožbo razdružilo v tri zadeve in vodi tožbo zoper odločbo Slovenske odškodninske družbe, št. 106459/ZPKRI z dne 23. 4. 2009 pod zadevo I U 741/2009 – tožnik A.A., tožbo zoper odločbo Slovenske odškodninske družbe, št. 105657/ZPKRI z dne 10. 4. 2009, pod zadevo I U 1003/2009 – tožnik C.C. in tožbo zoper odločbo Slovenske odškodninske družbe, št. 106447/ZPKRI z dne 23. 4. 2009, pod zadevo I U 1004/2009 – tožnica B.B. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so upravičenci do odškodnine po Zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja določeni z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja, Zakonom o popravi krivic in z Zakonom o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991. Tožnik je, kot navaja tudi sam, pridobil status in s tem pravico do odškodnine po ZSPOZ. Toženka pridobi podatke iz evidence upravičencev po Zakonu o popravi krivic od Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic. Toženka torej ne odloča o pridobitvi pravic po navedenih zakonih, temveč na podlagi aktov tega organa in meril, določenih z ZSPOZ, izračuna višino odškodnine in o tem izda odločbo. Višina odškodnine po tem zakonu se določi glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa in čas trajanja nasilnih dejanj, ki so jih utrpeli upravičenci, in je določena v 10. členu ZSPOZ. Toženka je po prejemu tako potrjenih podatkov izdala izpodbijano odločbo. Pri izračunu odškodnine so bila merila ZSPOZ pravilno uporabljena. Toženka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba bila izdana v izvrševanju sklepa Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, št. 130-1533/08 z dne 24. 11. 2008, s katero je bil tožniku priznan status političnega zapornika v določenem trajanju. Z izpodbijano odločbo je tožniku določena odškodnina glede na predhodno priznan status političnega zapornika na podlagi 10. člena ZSPOZ (Uradni list RS, št. 18/2001 in nadaljnji), ki v 1. točki 1. alinee 1. odstavka določa, da pripada političnemu zaporniku 35.000,00 SIT za mesec pretrpljenega nasilja. Tako je bilo odločeno, da tožniku pripada za mesec pretrpljenega nasilja 146,05 evrov (glede na Zakon o uvedbi eura), oziroma skupaj za 12 mesecev političnega zapora, da mu pripada odškodnina v višini 1.752,60 evrov. V izpodbijani odločbi določena odškodnina je tako v skladu z 10. členom ZSPOZ, izdana pa je v izvrševanju sklepa Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, s katerim je odločeno o statusu tožnika – obdobju, za katerega mu je priznan status političnega zapornika.

Tožbene navedbe tožnika pa se nanašajo na izpodbijanje pravilnosti sklepa Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, št. 130-1533/08 z dne 24. 11. 2008, pri čemer se tožnik ne strinja s tem, da mu je bil z navedenim sklepom priznan status političnega zapornika le v trajanju 12 mesecev. Glede na to, da se navedeni tožbeni ugovori nanašajo na izpodbijanje pravilnosti sklepa, v izvrševanju katerega je bila izdana izpodbijana odločba, navedenih tožbenih ugovorov ni mogoče upoštevati. Z izpodbijano odločbo se namreč ne odloča o tožnikovem statusu – statusu političnega zapornika, temveč se zgolj izvršuje drug akt - sklep, s katerim je bilo odločeno o navedenem statusu. Tožnik bi zato moral ugovore zoper navedeni sklep izpodbijati s tožbo zoper navedeni sklep, ne more pa jih izpodbijati s tožbo zoper odločbo, ki pomeni le izvršitev tega sklepa. Zato sodišče tožnikovih tožbenih ugovorov ni moglo upoštevati.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.