Jedro

Utemeljen je tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšen način je tožena stranka prišla do povprečnega mesečnega zneska plače za relevantno obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje, saj je naveden zgolj znesek 956,09 EUR kot povprečna mesečna višina dohodka, kar ne zadostuje standardu obrazloženosti odločbe, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 373/2020 z dne 29. 4. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 373/2020 z dne 29. 4. 2020, odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) prosilca M.M., v tem upravnem sporu tožnika, zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da je prosilec 28. 2. 2020 vložil prošnjo za dodelitev BPP v zvezi z izvršilno zadevo opr. št. I 25/2020 in v zvezi z zadevo zavarovanja s predhodno odredbo opr. št. Z 20/2020, ki sta v teku pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah. Tožena stranka je odločitev utemeljila z navedbo, da je do BPP na podlagi 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe je pojasnila, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki znaša od 1. julija 2019 dalje 402,18 EUR, kar pomeni, da povprečni mesečni dohodek na člana družine ne sme presegati 804,36 EUR (8. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, v nadaljevanju ZSVarPre). Pojasnila je, da tožnik živi sam in je oče dveh otrok, ki v trenutku odločanja o predmetni prošnji ne bivata pri prosilcu, slednjemu pa je s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, št. IV P 246/2018 z dne 13. 5. 2019, naložena obveznost plačila preživnine za sinova, v skupni mesečni višini 220,00 EUR. Prosilec je zaposlen in je v zadnjih 3 mesecih pred vložitvijo prošnje prejel plačo v povprečnem mesečnem znesku 956,09 EUR. Navedeni povprečni mesečni dohodek prosilca ni možno znižati v višini določene preživnine, ker preživnine prosilec kot preživninski zavezanec v obdobju treh mesecev pred mesecev vložitve prošnje za dodelitev BPP ni plačal. Tožena stranka je tako ugotovila, da prosilec prejema mesečni dohodek v višini 956,09 EUR in presega z zakonom določen cenzus. Iz tega razloga tožena stranka ni odločala o tem, ali tožnik izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, ki mora biti sicer izpolnjen kumulativno, ampak je tožnikovo prošnjo za BPP kot neutemeljeno zavrnila.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, tožnik pa zatrjuje tudi, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v ustavno zagotovljene človekove pravice do sodnega varstva in pravnega sredstva ter načelo pravne in socialne države.

3. Tožnik v tožbi izpostavlja kot dejstvo, da je po sodni odločbi dolžan mesečno plačevati skupno preživnino v višini 220,00 EUR, pri tem pa zatrjuje, da že zgolj dejstvo določene preživninske obveznosti toženi stranki narekuje, da se tožnikova preživninska obveznost v višini 220,00 EUR mora upoštevati. Nadalje navaja, da je v mesecu februarju 2020 tožnika doletela izvršba zaradi izterjave preživnine po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah in zavarovanje po sklepu o predhodni odredbi, s čimer so bila tožniku denarna sredstva na transakcijskem računu v višini izterjane preživnine zarubljena in tožnik z zarubljenimi denarnimi sredstvi od izdaje sklepa o izvršbi dalje ni mogel več razpolagati. Tožnik namreč preživnino plačuje potom prisilne izvršitve sklepa o izvršbi. V navedeni izvršilni posledici rubeža denarnih sredstev je bilo tožniku nato z njegovega transakcijskega računa 16. 3. 2020 odtegnjenih 585,64 EUR predhodno zarubljenih denarnih sredstev. Tako bi morala tožena stranka po tožbenem stališču upoštevati tožnikovo mesečno določeno preživninsko obveznost v višini 220,00 EUR, ki jo je tožnik dolžan izpolnjevati in katera se je pričela v breme tožnikovih denarnih sredstev neposredno realizirati v mesecu februarju 2020 z izdajo sklepa o izvršbi in sklepa o predhodni odredbi.

4. Po tožbenem stališču izpodbijana odločba tudi nima odločilnih dejstev glede tožnikovih treh kreditnih obveznosti, ki jih je tožnik konkretno zatrjeval in izkazoval v prošnji za dodelitev BPP, pri čemer bi tožena stranka po mnenju tožnika le-ta morala upoštevati pri presoji upravičenosti do BPP. Iz tega razloga je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka.

5. Končno pa tožnik prereka tudi izračun njegovega povprečnega dohodka iz naslova prejete plače, ki ga izpodbijana odločba v 10. točki obrazložitve posplošeno določa v višini 956,09 EUR. Pri tem tožena stranka ni obrazložila, na kakšen način je bil ta znesek izračunan in sploh ni jasno, ali izpodbijana odločba upošteva neto ali bruto znesek. Tožena stranka namreč morebitnih bruto zneskov plač ne bi smela upoštevati, prav tako ne prejemkov iz naslova prehrane in prevoza na delo. Kolikor tožnik ve, prejema sicer neto plačo nižjo od 800,00 EUR. Tožnik pri tem opozarja na odločbo, št. Bpp 384/2020 z dne 30. 4. 2020, ki jo tožnik prav tako izpodbija v upravnem sporu, pri kateri je drugače izračun znesek povprečnega tožnikovega dohodka, ki znaša 953,62 EUR, kar še dodatno potrjuje dvom v pravilnost obračuna.

6. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči, da je tožnik upravičen do zaprošene BPP, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka. Kot dokaz predlaga lastno zaslišanje in branje listinskih dokazov.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče uvodoma izpostavlja, da je predmet presoje v tem upravnem sporu pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke, da tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrne, ker je tožnik v zadnjih treh mesecih pred mesecev vložitve vloge prejel povprečno plačo v takšni višini, da presega z zakonom določen cenzus 804,36 EUR. Tožnik takšni ugotovitvi nasprotuje in tožbeno zatrjuje, da bi morala tožena stranka pri višini ugotovljenega dohodka upoštevati preživninsko obveznost, določeno z izvršilnim naslovom, po tožbenem stališču pa izpodbijana odločba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na tožnikove kreditne obveznosti in način izračuna višine povprečnega tožnikovega dohodka.

10. Po določbah ZBPP se BPP lahko dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja, katerega izpolnitev je v predmetni zadevi sporna, 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Pri tem pa se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Višino minimalnega dohodka določa ZSVarPre, in sicer znaša minimalni dohodek od 1. 7. 2019 dalje 402,18 EUR, kar pomeni, da povprečni mesečni dohodek na člana družine ne sme presegati 804,36 EUR.

11. Na podlagi določbe prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanje materialnega položaja pri ugotavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po drugem odstavku 14. člena ZBPP pa se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Kot določa prvi odstavek 20. člena ZSVarPre, se kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 13. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) pa se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev dohodek zmanjša za plačane preživnine; sredstva, ki jih od osebe (kot preživninskega zavezanca) izterja preživninski sklad iz naslova izplačanega nadomestila preživnine oziroma sredstva, ki jih je oseba sama plačala skladu iz tega naslova za leto, v katerem se upošteva dohodek pri uveljavljanju pravic po tem zakonu; in za druge prejemke, izplačane na podlagi izvršilnega pravnega naslova z namenom kritja življenjskih stroškov, vendar največ v višini izvršilnega pravnega naslova. Enako določbo o zmanjšanju lastnega dohodka vsebuje tudi ZSVarPre (14. člen), da se od lastnega dohodka odšteje izplačana preživnina v povprečni mesečni višini, vendar največ v višini izvršljivega pravnega naslova oziroma dogovora.

12. Sodišče kot nesporna ugotavlja dejstva, da je tožnik vložil predmetno prošnjo za dodelitev BPP v mesecu februarju 2020, da ga je šteti (v času odločanja o predmetni prošnji za dodelitev BPP) v skladu z 10. členom ZUPJS kot samsko osebo in da preživnine za svoja mladoletna otroka v mesecih november 2019, december 2019 in januar 2020 ni plačal. 13. Glede na navedena nesporna dejstva in zgoraj opisano pravno podlago, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno uporabila podatek o tožnikovih dohodkih za mesece od novembra 2019 do vključno januarja 2020, kar predstavlja obdobje 3 mesecev pred mesecev vložitve prošnje (februar 2020). Ker tožnik v tem mesecu ni plačal nobenega zneska preživnine, kar izhaja iz izpiska tožnikovega transakcijskega računa, tega pa ne zatrjuje niti sam tožnik, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore o prisilnem poplačevanju dolga iz naslova preživninske obveznosti. Sodišče sicer pripominja, da bi se tožnikov dohodek lahko zmanjšal za obveznost iz naslova preživnine, ne glede na to, ali je znesek plačan prostovoljno ali je odtegnjen tožniku na podlagi sklepa o izvršbi, vendar se, kot rečeno, preživnina v relevantnem obdobju ni plačevala.

14. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na zatrjevano bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo zagrešila tožena stranka s tem, da ni ustrezno obrazložila izpodbijane odločitve v delu obremenitve tožnikove plače s kreditnimi obveznostmi. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP nesporno navedel, da poleg tekočih mesečnih stroškov odplačuje tudi več kreditov in da se tožena stranka do takšnih tožnikovih navedb v prošnji za dodelitev BPP v izpodbijani odločbi ni opredelila. Ne glede na to pa sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba zaradi izostanka tega dela obrazložitve ni nezakonita in nepravilna, ker obremenitev plače s kreditnimi obveznosti (tudi odtegljaji na podlagi sodnih ali administrativnih prepovedi in tudi ne stroški, ki jih ima prosilec z lastnim preživljanjem), v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso ne vpliva na višino dohodka prosilca za BPP, ki se upošteva pri ugotavljanju izpolnjevanja t. i. subjektivnega (finančnega) pogoja za dodelitev BPP, saj ni podane pravne podlage, da bi se plačila teh obveznosti oziroma ti odtegljaji upoštevali.

15. Po presoji sodišča pa je utemeljen tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšen način je tožena stranka prišla do povprečnega mesečnega zneska plače za obdobje od novembra 2019 do vključno januarja 2020, saj je naveden zgolj znesek 956,09 EUR kot povprečna mesečna višina dohodka, kar ne zadostuje standardu obrazloženosti odločbe, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča tako tožnik utemeljeno zatrjuje, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja način, na katerega je bil sporni znesek izračun, ker tudi samo sodišče s pregledom tožnikovih plačilnih list, ki so v spisu, ni moglo preveriti, katere zneske je tožena stranka pri izračunu povprečnega mesečnega zneska plače za relevantno obdobje upoštevala in kako je izračunala povprečni mesečni dohodek tožnika za obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje v višini 956,09 EUR.

16. Iz navedenih razlogov ima izpodbijana odločba bistvene pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. To predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora navedeni organ ugotovljeno kršitev odpraviti in ponovno odločiti o predmetni prošnji za dodelitev BPP, pri tem pa svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

17. Sodišče je v obravnavanem primeru skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

18. Ker je tožnik s tožbo uspel, je bilo treba odločiti tudi o njegovi zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je tožnik priglasil, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Toženka jih je tožniku dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila.