Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

(1) ali je pristop (metoda), ki sta jo uporabili sodišči pri odločitvi o zvišanju preživnine, skladna z institutom pravnomočnosti oziroma ali sta sodišči s tem, ko sta pri zvišanju preživnine upoštevali vse okoliščine, ki se jih upošteva pri vsaki določitvi preživnine, posegli v pravnomočnost sodne poravnave (pravico do sodnega varstva – prvi odstavek 23. člena Ustave) in obšli določbo ZPP, da je mogoče sodno poravnavo izpodbiti le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP);

(2) ali je tožba za zvišanje preživnine, v kateri niso zatrjevane in vrednostno izkazane spremenjene okoliščine, sklepčna;

(3) ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da so bile trditve toženca glede pravne narave delne odpovedi zahtevku za povračilo vlaganj preveč posplošene in dokazno nepodprte (da torej toženec ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu iz 212. člena ZPP) ter nesklepčne oziroma ali je pritožbeno sodišče s tem stališčem tožencu kršilo pravico do izjave (22. člen Ustave);

(4) ali je pritožbeno sodišče toženca prikrajšalo za materialno procesno vodstvo iz drugega odstavka 351. člena ZPP, s tem ko je štelo, da so njegove trditve glede pravne narave delne odpovedi zahtevku iz naslova vlaganj zaradi spremembe materialnopravnega stališča postale pravno relevantne, in hkrati presodilo, da so preveč splošne, da bi jih lahko upoštevalo oziroma ali gre v tem delu za sodbo presenečenja (22. člen Ustave);

(5) ali je presoja sodišč, da zakoniti zastopnici ni mogoče očitati brezbrižnosti pri iskanju zaposlitve, materialnopravno pravilna oziroma ali je zakoniti zastopnik preživninskega upravičenca po izgubi zaposlitve dolžan iskati le zaposlitev, ki ustreza njegovi izobrazbi in pričakovanjem;

(6) ali je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbeni očitek, da bi bilo treba pri presoji premoženjskega stanja toženca v zvezi z višino preživnine upoštevati tudi njegove kreditne obveznosti oziroma ali obrazložitev sodišča druge stopnje v tem delu zadosti standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave;

(7) ali je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri oceni mesečnih stroškov otrok nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma ali obrazložitev sodišča druge stopnje v tem delu zadosti standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Izrek

Predlog se glede prvega tožnika zavrže, glede druge tožnice pa se revizija dopusti glede vprašanj:

(1) ali je pristop (metoda), ki sta jo uporabili sodišči pri odločitvi o zvišanju preživnine, skladna z institutom pravnomočnosti oziroma ali sta sodišči s tem, ko sta pri zvišanju preživnine upoštevali vse okoliščine, ki se jih upošteva pri vsaki določitvi preživnine, posegli v pravnomočnost sodne poravnave (pravico do sodnega varstva – prvi odstavek 23. člena Ustave) in obšli določbo ZPP, da je mogoče sodno poravnavo izpodbiti le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP);

(2) ali je tožba za zvišanje preživnine, v kateri niso zatrjevane in vrednostno izkazane spremenjene okoliščine, sklepčna;

(3) ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da so bile trditve toženca glede pravne narave delne odpovedi zahtevku za povračilo vlaganj preveč posplošene in dokazno nepodprte (da torej toženec ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu iz 212. člena ZPP) ter nesklepčne oziroma ali je pritožbeno sodišče s tem stališčem tožencu kršilo pravico do izjave (22. člen Ustave);

(4) ali je pritožbeno sodišče toženca prikrajšalo za materialno procesno vodstvo iz drugega odstavka 351. člena ZPP, s tem ko je štelo, da so njegove trditve glede pravne narave delne odpovedi zahtevku iz naslova vlaganj zaradi spremembe materialnopravnega stališča postale pravno relevantne, in hkrati presodilo, da so preveč splošne, da bi jih lahko upoštevalo oziroma ali gre v tem delu za sodbo presenečenja (22. člen Ustave);

(5) ali je presoja sodišč, da zakoniti zastopnici ni mogoče očitati brezbrižnosti pri iskanju zaposlitve, materialnopravno pravilna oziroma ali je zakoniti zastopnik preživninskega upravičenca po izgubi zaposlitve dolžan iskati le zaposlitev, ki ustreza njegovi izobrazbi in pričakovanjem;

(6) ali je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbeni očitek, da bi bilo treba pri presoji premoženjskega stanja toženca v zvezi z višino preživnine upoštevati tudi njegove kreditne obveznosti oziroma ali obrazložitev sodišča druge stopnje v tem delu zadosti standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave;

(7) ali je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri oceni mesečnih stroškov otrok nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma ali obrazložitev sodišča druge stopnje v tem delu zadosti standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se preživnina za tožnika, določena s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Kopru P 810/2008 z dne 5. 3. 2008 v skupnem znesku 150,00 EUR, spremeni in na novo določi tako, da je toženec od 14. 1. 2014 dolžan plačevati mesečno preživnino za prvega tožnika 120,00 EUR in za drugo tožnico 150,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških tega postopka. Odločitev je oprlo na 129., 129.a in 132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Obrazložilo je, da so se razmere od zadnje določitve preživnine spremenile, ker je zakonita zastopnica izgubila zaposlitev (krivde za brezposelnost pa ji ni mogoče pripisati), ker so se dohodki toženca nekoliko zvišali, poleg tega je toženec sedaj lastnik nepremičnine (za obnovo katere ima tudi kredite, kar pa se v skladu s sodno prakso ne upošteva pri določanju višine preživnine), in ker so se potrebe tožnikov zvišale. Toženčevega ugovora, da je bila prvotno v sodni poravnavi določena tako nizka preživnina, ker se je odpovedal delu skupnega premoženja, sodišče ni upoštevalo, ker terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne more prenehati s pobotom (5. točka 316. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), poleg tega takšen dogovor ni v korist otrok.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo. Obrazložilo je, da so pogoj za utemeljenost zahtevka za zvišanje preživnine spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena (tretji odstavek 132. člena ZZZDR). Gre za spremembo subjektivnih okoliščin na strani otroka in staršev. Sodna praksa stoji na stališču, da mora sodišče, ko odloča o spremembi višine preživninske obveznosti, ugotoviti, v čem se je sorazmerje med tremi odločilnimi dejavniki spremenilo. Po tem stališču je predpogoj za takšno ugotavljanje, da sodišče ugotovi, kakšne so bile zmožnosti staršev in potrebe otrok tako pred kot po nastanku spremenjenih razmer.(1) Obstajajo tudi stališča, da je vprašanje spremenjenih okoliščin pri odločanju o spremembi višine preživnine vprašanje temelja zahtevka, ki ga je treba obravnavati ločeno od vprašanja utemeljenosti višine zahtevka.(2) Katera metoda je bolj pravilna, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. V konkretni zadevi, ko niti za toženca ni sporno, da je bila v času določitve prve preživnine s sodno poravnavo preživnina določena prenizko in ni pokrivala vseh potreb otrok, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo drugi od predstavljenih metod. Navedbe toženca, da je bila v poravnavi določena nižja preživnina, ker se je toženec deloma odpovedal zahtevku za povrnitev vlaganj v nepremičnino staršev zakonite zastopnice, kar dejansko predstavlja vnaprejšnje plačilo dela preživnine za oba tožnika, so bile preveč posplošene, da bi jih sodišče lahko upoštevalo, poleg tega niso bile dokazno podprte. Pritožbene navedbe, da bi zakonita zastopnica lahko zahtevala zvišanje preživnine le, če bi predhodno dosegla razveljavitev sodne poravnave, so zmotne, saj za to pravdo zadošča ugotovitev spremenjenih okoliščin.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj: (1) ali je pristop (metoda), ki sta jo uporabili sodišči pri odločitvi o zvišanju preživnine, skladna z institutom pravnomočnosti oziroma ali sta sodišči, s tem ko sta pri zvišanju preživnine upoštevali vse okoliščine, ki se jih upošteva pri vsaki določitvi preživnine, posegli v pravnomočnost sodne poravnave (pravico do sodnega varstva – prvi odstavek 23. člena Ustave) in obšli določbo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da je mogoče sodno poravnavo izpodbiti le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP); (2) ali je tožba za zvišanje preživnine, v kateri niso zatrjevane in vrednostno izkazane spremenjene okoliščine, sklepčna; (3) ali je sodišče druge stopnje, s tem ko je zapisalo, da se ni potrdila navedba toženca, da pomeni delna odpoved zahtevku za povrnitev zneska vlaganj v nepremičnino vnaprejšnje plačilo dela preživnine za oba otroka, nedovoljeno spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje; (4) ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da so bile trditve toženca glede pravne narave delne odpovedi zahtevku za povračilo vlaganj preveč posplošene in dokazno nepodprte (da torej toženec ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu iz 212. člena ZPP) ter nesklepčne oziroma ali je pritožbeno sodišče s tem stališčem tožencu kršilo pravico do izjave (22. člen Ustave); (5) ali je pritožbeno sodišče toženca prikrajšalo za materialno procesno vodstvo iz drugega odstavka 351. člena ZPP, s tem ko je štelo, da so njegove trditve glede pravne narave delne odpovedi zahtevku iz naslova vlaganj zaradi spremembe materialnopravnega stališča postale pravno relevantne in hkrati presodilo, da so preveč splošne, da bi jih lahko upoštevalo oziroma ali gre v tem delu za sodbo presenečenja (22. člen Ustave); (6) ali je presoja sodišč, da zakoniti zastopnici ni mogoče očitati brezbrižnosti pri iskanju zaposlitve, materialnopravno pravilna oziroma ali je zakoniti zastopnik preživninskega upravičenca po izgubi zaposlitve dolžan iskati le zaposlitev, ki ustreza njegovi izobrazbi in pričakovanjem; (7) ali je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbeni očitek, da bi bilo treba pri presoji premoženjskega stanja toženca v zvezi z višino preživnine upoštevati tudi njegove kreditne obveznosti oziroma ali obrazložitev sodišča druge stopnje v tem delu zadosti standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave; (8) ali je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri oceni mesečnih stroškov otrok nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma ali obrazložitev sodišča druge stopnje v tem delu zadosti standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave; (9) ali je stališče sodišč, da pri ugotavljanju premoženjskega stanja preživninskega zavezanca v pravdi za zvišanje preživnine ni treba upoštevati njegovih kreditnih obveznosti, s katerimi si rešuje stanovanjski problem, materialnopravno pravilno in združljivo s svobodo ravnanja na premoženjskem področju (33. člen Ustave); (10) ali je pravilno stališče sodišč, da se je premoženjsko stanje toženca izboljšalo v tolikšni meri, da je mogoče zvišati preživnino; (11) ali 100 % zvišanje preživnine za drugo tožnico oziroma 60 % povišanje preživnine za prvega tožnika odraža spremenjene okoliščine oziroma ali je odločitev sodišč o zvišanju preživnine primerna. Navaja, da gre za pomembna pravna vprašanja, glede katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. Strinja se s preživnino za prvega tožnika v višini 100,00 EUR (izpodbijana vrednost 20,00 EUR) in drugo tožnico v višini 90,00 EUR (izpodbijana vrednost 60,00 EUR). Ob upoštevanju 40. člena ZPP znaša izpodbijana vrednost za prvega tožnika 1.200,00 EUR, za drugo tožnico pa 3.600,00 EUR. Tožnika sta sicer navadna sospornika, vendar so izpostavljena pravna vprašanja skupna za oba tožnika, zato je po petem odstavku 367. člena ZPP mogoče seštevanje vrednosti spornega predmeta za oba tožnika.(3)

4. Predlog glede prvega tožnika ni dovoljen, glede druge tožnice pa je utemeljen.

5. Predlagatelj je vrednost revizijsko izpodbijanega dela odločitve opredelil za prvega tožnika na 1.200,00 EUR in za drugo tožnico na 3.600,00 EUR, in sicer za oba kot seštevek mesečnih dajatev (za prvega tožnika v višini 20,00 EUR in za drugo tožnico v višini 60,00 EUR) za pet let. Gre za bodoče dajatve, za katere 40. člen ZPP določa, da se vrednost spornega predmeta izračuna kot vsota dajatev, ki se bodo natekle v obdobju petih let. Preživnina je torej določena za vsakega mladoletnega otroka posebej, pri čemer sta preživninska upravičenca formalna (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP) in navadna sospornika (195. člen ZPP). Pri sosporništvu gre zmeraj za združitev več pravd v skupni postopek, pri čemer procesnopravna razmerja kljub skupnemu razpravljanju in odločanju ohranijo vsak svojo identiteto; imamo jih toliko, kolikor je oseb na eni pravdni strani. Vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno. V obravnavanem primeru imamo opravka s subjektivno kumulacijo (združevanjem procesnih subjektov) na aktivni strani; obstaja toliko pravnih razmerij, kolikor je subjektov na upniški strani. Za presojo, katera zahteva za pravno varstvo pride v poštev, je v smislu drugega odstavka 41. člena ZPP toliko relevantnih zahtevkov, kot je tožnikov. Pri subjektivni kumulaciji v primeru denarnih tožbenih zahtevkov se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne ugotavlja z njihovim seštevanjem na podlagi petega odstavka 367. člena ZPP.(4) V odločbah, na kateri se sklicuje tožnik, je sicer res zavzeto nasprotno stališče, vendar gre za osamljena primera, ki nista skladna z večinsko sodno prakso v zadnjem obdobju.(5)

6. Če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR, sodišče revizije ne more dopustiti (tretji odstavek 367. člena ZPP). Ker se vrednosti spornega predmeta za oba tožnika ne seštevajo, predlog glede prvega tožnika ne dosega spodnjega vrednostnega praga za dopustitev revizije. Takšen predlog za dopustitev revizije je nedovoljen in ima lahko le enake posledice kot nedovoljena revizija, zato ga je Vrhovno sodišče zavrglo (primerjaj 377. člen ZPP).

7. Izpodbijana vrednost spornega predmeta za drugo tožnico pa presega spodnji vrednostni prag za dopustitev revizije, zato je predlog zoper njo dovoljen. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v obravnavanem primeru podani glede pravnih vprašanj, oblikovanih v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

Op. št. (1): Sklep VSL I Cp 2123/1999 z dne 5. 12. 2000. Op. št. (2): Dušan Ogrizek, Preživnina za otroke, Nekaj problemov sodnega odločanja, PB 1/1987. Op. št. (3): Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 391/2010 z dne 14. 10. 2010 in II DoR 243/2010 z dne 10. 11. 2010. Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 222/2010 z dne 13. 6. 2011, II Ips 236/2011 z dne 2. 8. 2012, II Ips 258/2012 z dne 17. 1. 2013, II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015, II DoR 245/2009 z dne 3. 3. 2011, II DoR 232/2012 z dne 7. 2. 2013 itd. Op. št. (5): Primerjaj tudi Ovčak Kos, Maja in Razdrih, Žiga, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija – civilnopravni spori, Odvetnik 2/2015, str. 17.