Jedro

Osebni avtomobil lahko začasno uvozi v zakup uporabnik, ki je registriran za neposredno nudenje storitev z osebnim avtomobilom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu carinarnice z dne 25.2.1992, s katerim je slednja zavrgla uvozno carinsko deklaracijo z dne 15.2.1992 za začasen uvoz v zakup osebnega avtomobila znamke Opel Astra GLS 1,8 letnik 1992, ker niso izpolnjeni pogoji za začasni uvoz blaga v zakup. V obrazložitvi navaja, da uvozna carinska deklaracija ni bila pravilno izpolnjena zato, ker uporabnik ne izpolnjuje pogojev za začasen uvoz v zakup, zaradi česar je bila deklaracija pravilno zavržena. Začasno uvoženo opremo ali prevozno sredstvo v zakup mora uporabnik uporabljati v procesu proizvodnje ali za opravljanje storitev in ne tudi za druge namene (1. odstavek 57. in 58. člen zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju Uradni list SFRJ, št. 63/89). Uporabnik pa avtomobila ne bi uporabljal za nudenje prevoznih storitev kot so taxi služba ali rent-a-car storitve, ampak za lastne potrebe pri opravljanju pridobivanja poslov.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne uporabe materialnih predpisov in kršitve pravil postopka. V obrazložitvi navaja, da po določbi 57. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju podjetje lahko začasno uvozi opremo v zakup zaradi uporabe v proizvodnji in zaradi opravljanja storitev. Carinarnica dovoli začasen uvoz opreme v zakup pod pogoji, določenimi z zveznim zakonom. Pod zakonom je nedvomno mišljen carinski zakon, ki določa postopek carinjenja. Uredba o začasnem izvozu in uvozu blaga (16. člen ) izrecno določa, da se začasno lahko uvozi oprema, vzeta v zakup (stroji, aparati, naprave, prevozna sredstva idr.) za uporabo v procesu proizvodnje in opravljanja storitev, pod pogoji predpisanimi z zakonom in drugimi predpisi izdanimi na njegovi podlagi. Zakonodaja republike Slovenije ne določa, da se začasen uvoz osebnih avtomobilov v zakup lahko opravi le v primeru, če je podjetje registrirano za taxi službo, oziroma rent-a-car dejavnost. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako sama s seboj v nasprotju, saj se na eni strani strani sklicuje na citirano določbo zakona in uredbo, na drugi strani pa zaključuje, da se osebni avto lahko uporabi le za opravljanje zgoraj navedenih storitev. Če bi vzdržalo tolmačenje tožene stranke, bi prišli do zaključka, da se osebni avtomobili, npr. reševalni ne morejo začasno uvoziti v zakup za potrebe reševalne službe, avtomobili, s katerimi PTT podjetja prevažajo poštne pošiljke, osebni avtomobili, ki jih podjetja uporabljajo za opravljanje registrirane servisne dejavnosti in drugo. Uvoznik nikoli ni izjavil, da avtomobila ne bo uporabljal za nudenje storitev, ampak je izjavil, da vozila ne bo dajal v podzakup in da ga bo podjetje uporabljalo izključno za svoje potrebe. Tožena stranka tudi sama ugotavlja, da je deklaracija izpolnjena v skladu s predloženimi listinami, torej v skladu z 257. členom carinskega zakona. Zato ni bilo zakonskih razlogov za zavrženje uvozne carinske deklaracije, s čemer so bila kršena pravila postopka. Pristojni organ bi lahko le zavrnil uvozno carinsko deklaracijo ali pa dopustil uvoz. Navaja še, da so na podlagi istih predpisov v pretekelem letu bili začasno uvoženi osebni avtomobili za opravljanje različnih registriranih dejavnosti in ne samo za taxi službo ali rent-a-car dejavnost. Zaradi takšnih nepojasnjenih sprememb trpi ugled upravnih organov, podjetjem pa se dela nepopravljiva škoda. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in dovoli začasni uvoz oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V času odločanja na prvi stopnji (25.2.1992) je začasni izvoz in uvoz urejal zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 63/89). Po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) se v Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Sodišče ugotavlja, da citirani zvezni zakon ni v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. To ugotovitev potrjuje tudi pozneje sprejeti slovenski zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list RS, št. 13/93), ki ima glede začasnega izvoza in uvoza skoraj identične določbe.

V obravnavani zadevi gre za začasni uvoz osebnega avtomobila znamke Opel Astra GLS 1,8, letnik 1992 v zakup za uvoznika iz Ljubljane, ki bi ga po predloženi izjavi z dne 6.1.1992 uporabljalo za lastne potrebe in sicer za potrebe opravljanja in pridobivanja poslov iz področja ekonomskih, organizacijskih in tehnoloških storitev, to je osnovne registrirane dejavnosti podjetja. Navedene dejanske okoliščine niso sporne. Na takšno dejansko stanje je po presoji sodišča pravilno uporabljena določba 57. člena navedenega zveznega zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju, po kateri podjetje lahko začasno izvozi oziroma uvozi opremo v zakup zaradi uporabe v proizvodnji in zaradi opravljanja storitev. Pojem "zaradi opravljanja storitev" je potrebno vezati na uvoženo opremo, s katero se lahko opravljajo storitve za katere je uporabnik registriran. To pomeni, da lahko začasno uvozi osebni avtomobil v zakup uporabnik, ki je registriran za neposredno nudenje storitev z osebnim avtomobilom in ne tudi v drugih primerih, ko osebni avto kot najbolj razširjeno prevozno sredstvo samo omogoča lažje in hitrejše opravljanje določenih poslov kot je to v primeru tožeče stranke.

Ob sprejemu deklaracije carinarnica med drugim tudi ugotovi ali ni morda uvoz blaga prepovedan (3. točka 1. odstavka 257. člena carinskega zakona, Uradni list RS, št. 10/76 - 21/90, p.b. 34/90). Če ugotovi, da je uvoz prepovedan, carinarnica deklarantu vrne deklaracijo in opozori na ugotovljeno pomanjkljivost. Carinarnica torej preveri ali je deklaracija pravilno izpolnjena tudi po vsebini in ne samo če je izpolnjena v skladu s priloženimi listinami. Če se deklarant ne strinja z ugotovljenimi pomanjkljivostmi in nepravilnostmi, ki jih je ugotovila carinarnica, slednja po izrecni določbi 3. odstavka 257. člena navedenega zakona deklaracijo s sklepom zavrže. Ker je carinarnica ugotovila, da uporabnik , za katerega je bil namenjen sporni osebni avto, ne izpolnjuje pogojev za začasni uvoz v zakup, je v skladu z navedeno določbo zakona pravilno zavrgla deklaracijo in s tem niso bila kršena pravila postopka, kot to zmotno meni tožeča stranka. Sodišče tudi ne vidi zatrjevanega nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe. Prav tako ni utemeljen ugovor, da je tožena stranka napačano povzela izjavo uporabnika z dne 6.1.1992, saj je potrebno ločiti vsebino same izjave od sprejetega zaključka na njeni podlagi, da uporabnik spornega avtomobila ne bo uporabljal za neposredno nudenje storitev z osebnim avtomobilom kot so taxi služba in rent-a-car. Navedeni zaključek pa je v skladu z vsebino dane izjave.

V obravnavani zadevi sodišče presoja le zakonitost izpodbijane odločbe, zato ni mogoče upoštevati tožbnih ugovorov, da je v preteklem letu ob istih predpisih bila drugačna praksa.

Uveljavljana tožbena razloga torej nista podana. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. V skladu z že citirano določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona je sodišče določbe carinskega zakona in zakona o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiške predpise.