Jedro

Na podlagi opisanih listin je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka obstoj obligacijskega razmerja izkazala, zato je bilo dokazno breme za morebitni nasprotni dokaz za zatrjevano neizpolnitev pravilno prevaljeno na toženo stranko, ki pa mu ta ni zadostila. Njeno nasprotovanje tožbenemu zahtevku je namreč predstavljal zgolj nekonkretiziran ugovor neizpolnitve Pogodbe, pri tem pa tožena stranka ni niti zatrjevala ne dokazovala, da bi tožečo stranko pozvala k pravilni izpolnitvi ali prekinitvi Pogodbe, podala reklamacijo oziroma naredila karkoli drugega, kar bi lahko predstavljalo grajo neizpolnitve Pogodbe s strani tožene stranke in vse to ne v času trajanja Pogodbe (od 1. 1. 2018 do 31. 7. 2018) ne kadarkoli kasneje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: (1) da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 21.467,60 EUR s pripadki in (2) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.136,74 EUR.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo, ker ta ni plačala računa, ki ga je tožeča stranka izdala na podlagi Pogodbe, s katero se je tožeča stranka zavezala toženi stranki zagotoviti storitev najema zasebnega navideznega podatkovnega središča (storitev vCloud, v nadaljevanju: Pogodba). Tožena stranka je zatrjevala in dokazovala, da temelj za obstoj dolga tožene stranke ni podan, ker tožeča stranka ni opravila nobenih storitev, ki bi jih po Pogodbi morala.

6. Res je, kot trdi pritožba, da tožeča stranka ni predložila nobenega listinskega dokaza, ki bi neposredno dokazoval, da je pogodbo izpolnila, vendar višje sodišče ugotavlja, da je predložila: Pogodbo, račun, ki ga je tožena stranka prejela in ki ga do vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi (kar je skoraj dve leti od zapadlosti računa) ni zavrnila, izpisek iz konta (ki potrjuje, da je tožena stranka račun v svojih poslovnih knjigah poknjižila), izpise SMS sporočil in elektronske pošte, izmenjane med pravdnima strankama (kot dokaz, da so bile storitve opravljene, saj obsegajo med drugim tudi dogovarjanje strank o možnostih kompenzacije oziroma nadomestne izpolnitve), ter dokaz o delnem plačilu računa.

7. Na podlagi opisanih listin je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka obstoj obligacijskega razmerja izkazala, zato je bilo dokazno breme za morebitni nasprotni dokaz za zatrjevano neizpolnitev pravilno prevaljeno na toženo stranko, ki pa mu ta ni zadostila. Njeno nasprotovanje tožbenemu zahtevku je namreč predstavljal zgolj nekonkretiziran ugovor neizpolnitve Pogodbe, pri tem pa tožena stranka ni niti zatrjevala ne dokazovala, da bi tožečo stranko pozvala k pravilni izpolnitvi ali prekinitvi Pogodbe, podala reklamacijo oziroma naredila karkoli drugega, kar bi lahko predstavljalo grajo neizpolnitve Pogodbe s strani tožene stranke in vse to ne v času trajanja Pogodbe (od 1.1.2018 do 31.7.2018) ne kadarkoli kasneje.

8. Pravilno in skladno z enotno sodno prakso je stališče sodišča prve stopnje, da je račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, dokazna listina, ki se upošteva pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku. To sicer ne pomeni, da obstoja dejstev, ki se dokazujejo z računom, ni mogoče zanikati, a je le to na strani dolžnika (III Ips 75/95 in III Ips 108/97).

9. Ker med strankama ni sporna sklenitev Pogodbe in njena vsebina, za odločitev v sporu ni pravno pomembna korespondenca o vsebini storitev (konfiguracija, roki, trajanje, cena...), saj je bilo vse navedeno jasno in določno urejeno s Pogodbo.

10. Tožeča stranka je tekom postopka na prvi stopnji prepričljivo pojasnila, da je po podpisu Pogodbe toženi stranki rezervirala kapacitete v dogovorjeni količini ter ji omogočila dostopanje do teh kapacitet za čas trajanja Pogodbe. Ko se je Pogodba iztekla, je tožeča stranka toženi za vse opravljene storitve izstavila vtoževani račun, podatki na strežnikih pa so bili nepovratno izbrisani. Kot je razložila tožeča stranka, je prav to iz vidika varnosti podatkov in storitev tožeče stranke bistvenega pomena. Aplikacije tožeče stranke so namreč varne za uporabo, ker omogočajo kriptiran prenos podatkov, kar so tudi želje in zahteve uporabnikov virtualnih strežnikov. Enako velja za samodejno generirana uporabniška imena in gesla. Navedeno sta se pravdni stranki izrecno dogovorili v 4. členu Pogodbe. Ker tožena stranka navedbam tožeče stranke ni nasprotovala, je sodišče prve stopnje brez pomoči sodnega izvedenca utemeljeno zaključilo, da obsega virtualnega zakupa, ki je bil na voljo toženi stranki, za nazaj ni mogoče preveriti, saj takšen zakup danes oziroma v času trajanja postopka na prvi stopnji toženi stranki ni bil več na voljo. Ker pa uporabo in izpolnitev pogodbe s strani tožeče stranke dokazujejo drugi, s strani tožeče stranke predloženi dokazi, navedeno ne predstavlja ovire za ugotovitev dejanskega stanja v tej zadevi niti kršitve ZPP, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka.

11. Višje sodišče pa soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi tožena stranka svojo trditev, da tožeča stranka ni izpolnila pogodbe, lahko dokazala (tudi) tako, da bi predložila dokaze, da je svoje podatke shranjevala drugje. Kot poudarja pritožba, to sicer ne bi izključevalo tega, da bi podatke shranjevala tudi pri tožeči stranki, vendar bi to bil vsaj eden od dokazov, ki bi kazal na utemeljenost ugovora tožene stranke.

12. Res je, da tožena stranka računa ni bila dolžna zavrniti, ni pa videti nobenega razloga, zakaj tega ne bi storila, sploh glede na to, da sedaj trdi, da je bil neutemeljeno izdan in da Pogodba, v zvezi s katero je bil izdan, sploh ni bila izpolnjena. Vsaj nenavadno (in s strani tožene stranke v celoti nepojasnjeno) je tudi to, da je tožena stranka računu ugovarjala (šele) po prejemu predloga za izvršbo, že 29. 11. 2018 je z zamudo plačala delni znesek 4.729,47 EUR, v januarju 2019 pa je tožeči stranki vrnila podpisan in ožigosan izpisek iz konta na dan 31. 12. 20198, v katerem potrjuje, da ima knjižen dolg po vtoževanem računu do tožeče stranke. Račun je dokaz o višini terjatve in o obstoju temeljnega razmerja le, dokler ni določnega ugovora zoper terjatev (VS RS III Ips 166/99). V tem postopku je tožena stranka podala ugovor zoper prejeti račun šele v ugovoru zoper sklep o izvršbi (5. 6. 2020), prej pa (večih) možnosti, da bi tožeči stranki sporočila svoje nestrinjanje z zaračunanim zneskom, ni izkoristila.

13. Povsem neutemeljeno pritožnica uveljavlja kršitev 309.a člena ZPP in trdi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kot dokaz upoštevalo postopek mirnega reševanja spora med pravdnima strankama, čeprav so takšni dokazi nedopustni, saj v skladu z navedenim členom listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. Neutemeljeno tudi uveljavlja, da je treba komunikacijo, ki je predložena v posledici kršitve 309.a člena ZPP, izločiti iz dokazov in je ne sprejeti v dokazni sklep in je ne upoštevati pri dokazni oceni. S strani tožeče stranke predložena elektronska komunikacija in komunikacija preko SMS sporočil nikakor ne predstavlja nedopustnih dokazov, pridobljenih v postopkih pogajanj ali postopkih za sporazumno rešitev spora, kot to zmotno navaja tožena stranka. Kot je v postopku na prvi stopnji pojasnila tožeča stranka, so bili pridobljeni v drugačnih okoliščinah: ker tožena stranka vtoževanih obveznosti ni poravnala, je tožeča stranka zadevo želela zaključiti drugače in je na toženo stranko naslovila povpraševanje za opremo (za novo storitev), terjatev po računu za slednjo pa bi, v kolikor bi do naročila prišlo, lahko (delno) pobotala s svojo terjatvijo do tožene stranke, ki je predmet tega postopka. Navedeno izhaja iz priloženih SMS sporočil in elektronskih sporočil (priloga A4-A7).

14. Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem pa po vsebini predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj tožena stranka tovrstnih trditev pred sodiščem prve stopnje ni podala.

15. Nima prav pritožnica, ko trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj se je pri odločanju oprlo na delno plačilo vtoževanega računa. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožena stranka račun delno plačala in je to tudi ustrezno obrazložilo: to, da tožena stranka ni z ničemer pojasnila, zakaj je to storila, je upoštevalo (le) kot enega od dokazov, ki kažejo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen, zaradi česar ne vzdrži pritožbena graja, da naj bi bila izpodbijana sodba neobrazložena. Višje sodišče pa ugotavlja, da tožena stranka navedenega dejstva tudi v pritožbi ni z ničemer utemeljila.

16. Pritožnica trdi, da je bila toženi stranki kršena pravica do izjave s tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje tožene stranke in prič. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naj bi bila pravno relevantna dejstva glede vprašanja neizpolnitve Pogodbe že dovolj razjasnjena na podlagi listinskih dokazov.

17. Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov). V izpodbijani sodbi je bilo odločeno v skladu s tem načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Ker je sodišče razumno ocenilo, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi dokazujejo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni bilo dolžno izvajati.

18. Dokazne predloge, ki jih ni izvedlo, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebne, ker so bila dejstva, ki naj bi se z njimi ugotavljala, že ugotovljena z drugimi izvedenimi dokazi ter tudi zato, ker izvedba predlaganih dokazov na odločitev ne bi mogla vplivati. Skladno z načelom proste dokazne ocene namreč ZPP ne pozna dokaznih pravil, vendar se lahko izkaže, zlasti v primeru odsotnosti nasprotnih dokazov, do katerega je prišlo tudi v tem primeru, da so listinski dokazi dovolj zanesljivi, da predstavljajo podlago za odločanje sodišča s standardom gotovosti. Tako je ravnalo sodišče tudi v tej zadevi, ko je na podlagi listinskih dokazov ugotovilo, da je bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, zaradi česar izvedba ostalih dokazov ni bila potrebna. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da so listinski dokazi v smislu objektivnosti bolj prepričljivi kot dokazi z zaslišanjem prič, kaj šele strank.

19. Poleg tega tožena stranka ni podala ustreznih trditev, ki bi pojasnile zatrjevano nasprotno dejstvo domnevne neizpolnitve Pogodbe, in sicer ni navedla, kaj naj bi zatrjevana kršitev (neizpolnitev) sploh bila, v katerem delu naj Pogodba ne bi bila izpolnjena ter v katerem delu naj bi (glede na delno plačilo) bila izpolnjena, kaj je z delnim plačilom tožena stranka poplačala in zakaj... Pomanjkljive trditvene podlage pa tožena stranka z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika oziroma prič ne more nadomestiti, zato njenim navedbam, da naj bi sodišče kršilo pravico do izjave tožene stranke ni mogoče slediti. Posplošenega, nekonkretiziranega zanikanja trditev tožeče stranke, češ da Pogodba ni bila izpolnjena, tudi sicer ni mogoče upoštevati. Zato zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih je tožena stranka predlagala v dokaz resničnosti te trditve, tudi iz tega razloga ne predstavlja kršitve določil pravdnega postopka. Dokazi so namreč skladno z določilom 212. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso (prim. VSL I Cpg 799/2019) namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih konkretnih trditev strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev. V resnici pa tožena stranka sploh ni predlagala konkretiziranih dokaznih predlogov in ni pojasnila, kaj naj bi s predlaganimi zaslišanji dokazovala ter kaj naj bi npr. priča A. A. sploh vedela povedati.

20. Tožena stranka je v postopku postavila zgolj eno konkretno trditev, in sicer „da na podatkovni center nikoli ni bila priklopljena“, kar pomeni, da je trdila, da ga ni uporabljala (o čemer naj bi izpovedala priča B. B.). V resnici so bile storitve najema virtualnih strežnikov izvršene že s tem, ko je bil toženi stranki dostop do njih omogočen (česar tožena stranka ni zanikala), nikoli pa ni trdila, da ji dostop ni bil omogočen. Ali je tožena stranka strežnike, ki so ji bili na razpolago, v nadaljevanju uporabljala, pa ne vpliva na njeno obveznost, da s strani tožeče stranke nudene storitve, ki jih je imela na razpolago, tožeči stranki plača. 21. Navedba tožene stranke, da naj bi z delnim plačilom poplačala le DDV, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto.

22. Ker niso utemeljene pritožbene navedbe glavne stvari, posledično prav tako ni utemeljena pritožba v stroškovnem delu.

23. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24. Višje sodišče pa je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).