Jedro

Po določilu 170. člena ZOR je za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi pri delu ali v zvezi z njim (kar terja oceno delavčevega neravnanja v okviru poslovnega predmeta tožene stranke), odgovorna delovna organizacija, v kateri je delavec tedaj delal, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba. Merilo, ali je ravnanje delavca pravilno, ustrezno oz. tako kot je treba, se presoja po stopnji skrbnosti, po kateri je delovna organizacija dolžna opravljati posel. Škodno dejanje pa je zakrivljeno, če se ne opravi s tisto skrbnostjo, ki se zahteva od delovne organizacije, v tem primeru vzgojnovarstvenega zavoda.

Izrek

Revizija tožečih strank se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta toženi stranki odgovorni za škodo, ki sta jo utrpeli tožnici ml. A. T. in M. T. dne 7.6.1990. Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo ugodilo pritožbi toženih strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnic zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo tožnici iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da naj se pobijana sodba spremeni in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje. Po izvajanjih revizije toženi stranki nista dokazali, da sta ravnali tako kot je treba. Med postopkom je bilo dokazano, da je tožena stranka opustila nadzor nad deklico. Deklica se je nahajala v skupini 12 otrok, ki je bila razdeljena na tri skupine (ena je pela, druga je bila na gugalnici in tretja v peskovniku), kar ni omogočalo popolnega nadzora. S tako dopustitvijo je tožena stranka pristala na hudo tveganje. Tožena stranka dalje tudi ni odstranila klopi, čez katero je mladoletna tožnica nato stekla in padla ter se poškodovala. Vzgojiteljica ni poznala navad mladoletne tožnice, ker je bila ta le na počitnicah, ko so otroci še posebej pod čustvenim stresom, ker so ločeni od staršev. Do škodnega dogodka verjetno sploh ne bi prišlo, če bi imela vzgojiteljica vse otroke v eni skupini. Sam dogodek pa priča, da je bil nadzor očitno neustrezen. In končno: upoštevati je treba tudi zakonsko obravnavanje otrok do 7 let starosti in starejših. Po Zakonu o obligacijskih razmerjih otroci do 7 let ne odgovarjajo za škodo, pač pa odgovarjajo njihovi starši. Zato je tudi odgovornost vzgojnovarstvenega zavoda za otroke do 7 let strožja. Opozarja, da je hrvaško vrhovno sodišče v podobnem primeru leta 1986 ugotovilo odgovornost vzgojnovarstvenega zavoda, ko se je otrok poškodoval na gugalnici.

Na vročeno revizijo toženi stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pri odločanju izhajalo iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je 6 let stara mladoletna tožnica stekla čez 20 cm visoko klop in zatem pri doskoku padla ter si pri tem poškodovala ključnico, da se je to zgodilo 7.6.1990 na koloniji na morju v Savudriji, ko je bila deklica, skupaj z vzgojiteljico, v skupini 12 otrok, iz katere se je nenadoma odstranila. Po presoji sodišča druge stopnje tako ugotovljeno dejansko stanje ni dajalo podlage za zaključek, da sta toženi stranki odškodninsko odgovorni tožeči stranki za nastale škodne posledice na podlagi določb 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR).

Po oceni revizijskega sodišča je pravna presoja sodišča druge stopnje pravilna. Namreč, po določilu 170. člena ZOR je za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi pri delu ali v zvezi z njim (kar terja oceno delavčevega ne - ravnanja v okviru poslovnega predmeta tožene stranke), odgovorna delovna organizacija, v kateri je delavec tedaj delal, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba. Merilo, ali je ravnanje delavca pravilno, ustrezno oz. tako kot je treba, se presoja po stopnji skrbnosti, po kateri je delovna organizacija dolžna opravljati posel. Škodno dejanje pa je zakrivljeno, če se ne opravi s tisto skrbnostjo, ki se zahteva od delovne organizacije, v tem primeru vzgojnovarstvenega zavoda.

Revizijsko sodišče se pridružuje pravni presoji sodišča druge stopnje, da druga tožena stranka ni odgovorna za škodo tožnic, ker ni zanemarila dolžnosti nadzora otrok oz. ker je bilo to nadzorstvo tako kot je bilo treba. Pri presoji so bile upoštevane vse okolnosti primera, te pa ocenjevane tudi v luči splošno znanih spoznanj pedagogike in drugih strok, ki zadevajo varstvo in vzgojo otrok in po katerih je treba nuditi predšolskemu otroku tako varstvo, ki omogoča njegovi starosti ustrezno pobudo, razvoj gibalnih spretnosti, socialno prilagodljivost in podobno. Vse to pa je povezano v vsaki ustrezno organizirani sredini (kakor tudi pri skrbnem varstvu doma) z določenim tveganjem, ki je v tem smislu, da niso izključena nesrečna naključja. Škoda takega značaja pa lahko nastane tudi pri še tako skrbnem varstvu. Okolnosti, na katere revizija posebej opozarja v zvezi s počutjem mladoletne tožnice na počitnicah, ločeni od staršev in podobno, so bile v celoti in pravilno presojene in zato pobijana sodba nima v reviziji očitanih pomanjkljivosti. Izvajanja o odgovornosti drugih za ravnanje otrok do 7. leta starosti (očitno v smislu določb 165. člena ZOR), ki da bi jih bilo potrebno upoštevati v obravnavanem primeru, pa so pravno zmotna, ker predmet spora ni škoda, ki bi jo drugemu povzročil otrok do dopolnjenega 7. leta starosti.

Med postopkom na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje tudi po presoji revizijskega sodišča zaključek, da drugi toženi stranki, v zvezi z varstvom mladoletne prve tožnice, ni mogoče očitati nobene nepravilnosti ali opustitve. Zato ni podana odškodninska odgovornost druge tožene stranke za škodni dogodek in iztoževano škodo, v posledici tega pa tudi ne odškodninska odgovornost prve tožene stranke, pri kateri je imela druga tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost. Sodišče druge stopnje zato ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožbeni zahtevek tožnic zavrnilo. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila med postopkom na drugi stopnji zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (člen 286 ZPP). V skladu z navedenimi ugotovitvami je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožnic kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).