Jedro

Neaktivnost obrambe ne more biti podlaga za uspešno trditev, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi sojenja v nenavzočnosti na enem od narokov za glavno obravnavo obsojencu kršena pravica do obrambe oziroma do zaslišanja obremenilne priče.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II: Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Celju obsojenega B. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 50. člena KZ je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi tretjega odstavka 134. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta, šteto od pravnomočnosti sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanec F. R. je bil na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo v plačilo polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sodno takso iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso kot strošek, nastal s pritožbo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega, kot navaja uvodoma, iz vseh razlogov , navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeno pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen in celotne stroške kazenskega postopka naloži v breme proračuna oziroma podredno, da izpodbijano pravnomočno sodbo ali samo sodbo višjega sodišča v celoti ali delno razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje o obtožbi zoper obsojenca odločalo tretjič, in medtem ko je obsojenca v prvih dveh sojenjih oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ na škodo F. R., je sodišče v tretjem sojenju presodilo, da je obtožba utemeljena in obsojenca spoznalo za krivega storitve v obtožnem predlogu očitanega kaznivega dejanja. Še zlasti glede na poenoteno stališče obeh izvedencev medicinske stroke dr. B. in dr. K., da do oškodovančeve poškodbe ni moglo priti na takšen način, kot ga je zatrjeval obsojenec (obsojenec je trdil, da je oškodovanca potegnil njegov pes, zaradi česar je ta padel oziroma se bolj sesedel naprej in na stran), je sodišče zaključilo, da je do poškodbe oškodovanca lahko prišlo le na takšen način, kot ga je tekom celotnega postopka zatrjeval oškodovanec in ki sta ga kot možnega dognala oba izvedenca medicinske stroke, torej da je obsojenec oškodovanca z roko sunil v predel prsi, zaradi česar je oškodovanec padel nazaj na desni bok in si pri tem zlomil zgornji del desne stegnenice. Na podlagi te ugotovitve je sodišče ocenilo, da ne gre verjeti zagovoru obsojenca, da se kritičnega dne oškodovanca ni niti dotaknil in tudi ne njegovim trem prijateljem, M. K., A. P. in D. E., ki so kot priče v bistvenih delih potrdile obsojenčev zagovor. Kot izhaja iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti, se vložnik s takšno presojo sodišča ne strinja in v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe vidi več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Odločilna so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi, osmi, deveti in deseti odstavek 364. člena ZKP). Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma še poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vložnik v zvezi z zatrjevano kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP najprej uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, zakaj sodišče ni verjelo izpovedbam zaslišanih prič K., P. in E., ki so skladno in prepričljivo izpovedale glede samega dogajanja, načina in vzroka padca oškodovanca, s čimer so potrdile zagovor obsojenca. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo razloge o tem, zakaj ne sledi izpovedbam navedenih treh prič (točka 18 na strani 13 sodbe). Navedene tri priče so v bistvenih delih potrdile zagovor obsojenca in ker sodišče zagovoru obsojenca ni sledilo, je v povezavi z obsojenčevo neverodostojnostjo kot neverodostojne ocenilo tudi izpovedbe njegovih treh prijateljev. Ker iz obširnih in prepričljivih razlogov, navedenih v zvezi z dokazno oceno obsojenčevega zagovora, jasno izhaja, zakaj sodišče ni moglo slediti tudi izpovedbam navedenih treh prič, Vrhovno sodišče povsem soglaša z razlogi sodišča druge stopnje, da dodatno navajanje razlogov glede dokazne ocene omenjenih treh prič, ki bi po vsebini pomenilo zgolj ponavljanje razlogov, zavzetih pri dokazni oceni zagovora obsojenca, ni bilo potrebno.

8. Vložnik nadalje uveljavlja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je oškodovanec ves čas postopka izpovedoval enako in posledično temu napačno ocenilo verodostojnost izpovedbe oškodovanca. Vložnik izpostavlja določena neskladja v izpovedbi oškodovanca, ki po njegovi oceni jasno kažejo na to, da je oškodovanec tekom postopka spreminjal opis inkriminiranega dogodka. Ocena sodišča, da je oškodovanec ves čas izpovedoval enako, je zato v nasprotju s tistim, kar se navaja v zapisnikih o zaslišanju oškodovanca, s tem pa je po mnenju vložnika podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s tem očitkom Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zasledilo določena odstopanja v izpovedbah oškodovanca v delu, ki se nanaša na način samega padca in način potisnjenja, se do njih opredelilo in ocenilo, da ta odstopanja niso bistvena in tudi ne takšne narave, da bi lahko vplivala na oškodovančevo verodostojnost, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (točka 9 na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje in točka 6 na strani 3 sodbe sodišča druge stopnje). Ker torej iz razlogov pravnomočne sodbe jasno izhaja, da je sodišče upoštevalo odstopanja v izpovedbah oškodovanca, očitana kršitev ni podana. S trditvami, da oškodovančeva izpoved ni verodostojna, pa vložnik izpodbija dokazno oceno sodišča glede oškodovančeve izpovedbe, s tem pa uveljavljanja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Da vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, gre po presoji Vrhovnega sodišča ugotoviti tudi glede očitka, da so razlogi sodbe o tem, ali se je oškodovancu udarec na prsih poznal, nejasni in da sodba nima konkretnih razlogov o obstoju vzročne zveze ter o tem, zakaj se oškodovancu sled poškodbe na prsih ni poznala. Če oškodovanec podplutbe na prsnem košu ni utrpel, iz tega po mnenju vložnika povsem logično izhaja, da ga obsojenec ni udaril s pestjo v predel prsi in posledično oškodovanec tudi ni mogel pasti zaradi takšnega udarca, kot se to očita obsojencu. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali bi se moral obsojenčev sunek s pestjo na oškodovančevih prsih poznati, obrazloženo opredelilo in zavzelo stališče, da glede na to, da po oceni sodišča niti ni moglo iti za sunkovit udarec, ampak verjetno le za močan odriv s pestjo, sploh ni nujno, da se je oškodovancu na koži v področju prsnega koša kaj poznalo, takšen zaključek pa je dopustil tudi izvedenec dr. K. Poleg tega je oškodovanec izpovedal, da je bil v času dogodka oblečen in da niti ni nihče gledal, če ima na prsih kakšne posledice udarca, odriva s pestjo. Vložnik se s takšnimi razlogi očitno ne strinja, vendar pa s tem ne utemeljuje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč ponuja lastno dokazno presojo glede odločilnih dejstev, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni odločbi. S tem pa vložnik, glede na drugi odstavek 420. člena ZKP, ne more uspeti.

10. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnika podana tudi iz razloga, ker sta si sodišči protispisno razlagali izvedenski mnenji izvedencev medicinske stroke, češ da dopuščata opis dogodka, kot ga je podal oškodovanec, in je zato podano precejšnje nasprotje med tistim, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini teh izvedenskih mnenj, in med samima izvedenskima mnenjema. Pri tem vložnik v zahtevi izpostavlja določene ugotovitve izvedencev, ki po njegovem mnenju v celoti izključujejo opis dogajanja, kot ga je podal oškodovanec. V zvezi s tem očitkom Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik selektivno prikazuje vsebino izvedenskih mnenj in izpostavlja le tiste dele, ki so obsojencu v korist. Spregleda pa, da sta izvedenca sprejela poenoteno stališče, da je do oškodovančeve telesne poškodbe lahko prišlo le na ta način, da je padel na desni bok, in da pri sesedanju naprej (kot je to trdil obsojenec) tovrstna poškodba ni mogla nastati. Izvedenec dr. K. je sicer res v izvedenskem mnenju izpostavil več možnih vzrokov za oškodovančev padec (tudi poteg psa), pri čemer je, kot pravilno navaja vložnik, tudi izrecno izpostavil, da pri padcu na hrbet ali zadnjico tovrstne poškodbe kolka oškodovanec ne bi mogel utrpeti. Vendar pa ne drži nadaljnja navedba vložnika, da oškodovanec ni nikoli trdil, da je padel na desni bok oziroma da je to trdil šele na koncu po dvakratni spremembi izpovedbe. Kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe (točka 9 na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje in točka 6 strani 3. sodbe sodišča druge stopnje), je oškodovanec že takoj po dogodku pri podaji predloga za pregon oziroma kazenske ovadbe in nato ob zdravniškem pregledu v bolnišnici trdil, da je padel na desni bok. Očitek vložnika, da je ugotovitev sodišča, da je do padca oškodovanca prišlo na način, ki ga je ves čas zatrjeval oškodovanec in ki ga kot možnega dopuščata tudi obe izvedenski mnenji, v nasprotju z vsebino izvedenskih mnenj, zato ni utemeljen.

11. Vložnik vidi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v ugotovitvi sodišča, da oškodovanec v kritičnem času ni trpel za osteoporozo, kar je po njegovih trditvah v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. K., ki je na več mestih poudaril, da je oškodovanec trpel za osteoporozo. Poleg tega so razlogi sodbe glede obstoja osteoporoze pri oškodovancu med seboj v nasprotju, saj sodišče na eni strani v razlogih sodbe zapiše, da je imel oškodovanec kot starejši človek bolj krhke kosti, na drugi strani pa ugotavlja, da ni izkazano, da bi imel oškodovanec izrazito krhke kosti. Glede tega očitka, ki ga je vložnik uveljavljal že v pritožbi, Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana (točka 11 na strani 6 sodbe sodišča druge stopnje). Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe tudi po presoji Vrhovnega sodišča jasno izhaja, da pri oškodovancu osteoporoza (kot bolezen) ni bila nikoli ugotovljena, ko pa sodišče prve stopnje v točki 21 na strani 14 govori o krhkost kosti pri oškodovancu, le-to povezuje z oškodovančevo starostjo in ne z njegovim bolezenskim stanjem osteoporoze.

12. Prav tako zagovornik neutemeljeno uveljavlja, da je nejasno in nerazumljivo razlogovanje sodišča prve in druge stopnje glede medicinske dokumentacije za oškodovanca in obsojenca. Pri prvem namreč sodišče ugotavlja, da je utrpel poškodbo brade in opraskanino na nogi, čeprav ti dve poškodbi nista zavedeni v medicinski dokumentaciji, medtem ko pri obsojencu na podlagi ugotovitve, da v medicinski dokumentaciji ni zabeleženo, da je utrpel udarnino rame, šteje, da te poškodbe ni utrpel. Po mnenju vložnika bi bilo upravičeno pričakovati, da bi sodišče pomanjkanje zapisa v medicinski dokumentaciji za oba, obsojenca in oškodovanca, tolmačilo enako, poleg tega pa je ugotovitev sodišča, da obsojenec ni utrpel poškodbe desne rame v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja palpatorna bolečnost desne rame. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 17. na strani 12 sodbe navedlo konkretne in prepričljive razloge, zakaj kljub temu, da omenjeni poškodbi nista zabeleženi v oškodovančevi medicinski dokumentaciji, verjame, da je oškodovanec dejansko utrpel tudi ti dve poškodbi (obstoj omenjenih poškodb pri oškodovancu je potrdila priča dr. Ž.). Sodišče je ravno tako pojasnilo, zakaj ne verjame obsojencu, da ga je oškodovanec s palico udaril v ramo: oteklina rame namreč ni bila medicinsko izkazana, čeprav je obsojenec zdravnika obiskal več kot 6 ur po dogodku, ko bi se oteklina oziroma podplutba že morala pokazati (iz medicinske dokumentacije izhaja le palpatorna bolečnost desne rame, kar pa na zunaj ni vidna poškodba). Ker torej sodišče medicinske dokumentacije za oškodovanca ni arbitrarno, brez razumne utemeljitve razlagalo drugače kot za obsojenca, očitana kršitev ni podana.

13. Vložnik izpodbijani pravnomočni sodbi očita tudi pomanjkanje razlogov oziroma nejasne razloge o napadu oškodovančevega psa na obsojenca in s tem kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ta očitek ni utemeljen. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče sprejelo zaključek, da sled poškodbe na obsojenčevih prstih ni posledica ravnanja oškodovančevega psa in da vzrok oškodovančevega padca ni bil poteg psa, kot je to oboje zatrjeval obsojenec. Sodišču se zato z vprašanjem, od kje je potem poškodba na obsojenčevem prstu, kako se je gibal oškodovančev pes, kdaj se je obsojenec pričel umikati in podobno, ni bilo potrebno ukvarjati. Vrhovno sodišče pri tem še dodaja, da s strani obrambe zatrjevane okoliščine glede napada oškodovančevega psa na obsojenca in poškodb glave, ki naj bi jih obsojencu prizadejal oškodovanec, glede na neobstoj okoliščin, ki bi kazale na to, da je obsojenec dejanje storil v silobranu, niti niso odločilna dejstva v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato bi moral vložnik zahteve pojasniti, kako je izostanek podrobnejših razlogov o teh okoliščinah vplival na zakonitost sodbe. Očitno pa je, da skuša zagovornik tudi s temi navedbami vzbuditi dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in še zlasti v oškodovančevo verodostojnost ter dokazno oceno njegove izpovedi. Navedeno sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja (drugačen pogled nanj se kot rdeča nit vleče skozi celotno zahtevo za varstvo zakonitosti), ki ne more biti predmet reševanja v okviru tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Po presoji Vrhovnega sodišča poskuša vložnik vzbuditi dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča tudi z navedbami, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do ključnih dejstev, ki jih je tekom postopka izpostavila obramba, in sicer kakšno vlogo je imel oškodovančev pes pri oškodovančevem padcu (npr. v kolikor je imel oškodovanec na svoji desni strani psa, potem takem v nobenem primeru ne bi mogel pasti na desno stran, če pa je bil tam pes; zaradi sile zadržanja 60 kilogramskega psa na kratkem povodu bi oškodovanec lahko padel kvečjemu na levo stran). Če bi sodišče ta dejstva upoštevalo, bi, kot trdi vložnik, brez dvoma ugotovilo, da oškodovančeva verzija poteka dogodka sploh ni možna. Vložnik s temi navedbami, ki po vsebini pomenijo podajanje lastnega videnja poteka dogodka, ki je drugačno od tistega, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, ne uveljavlja zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zaradi česar Vrhovno sodišče teh navedb ni upoštevalo.

15. Vložnik v zahtevi uveljavlja še bistveno kršitev določbe kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila glavna obravnava dne 1. 2. 2013 opravljena brez navzočnosti obsojenca, to je brez oseb, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna. Vložnik trdi, da je sodišče zmotno ocenilo, da navzočnost obsojenca ni nujno potrebna, s čimer je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in pravico do navzočnosti pri izvajanju obremenilnih dokazov. Zagovornik meni, da je navzočnost obdolženca praviloma nujna predvsem v primeru, kot je obravnavani, ko se izvajajo za obdolženca obremenilni dokazi. V zvezi s tem očitkom Vrhovno sodišče odgovarja, da mora biti praviloma obdolženec navzoč na glavni obravnavi, izjemoma pa je mogoče opraviti glavno obravnavo tudi v njegovi nenavzočnosti. Taka izjema je z vidika obravnavanega primera, ko gre za sojenje v skrajšanem postopku, določena v prvem odstavku 442. člena ZKP. Po tej določbi sme sodnik, če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti, pod pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. Presoja o tem, ali so izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti iz prvega odstavka 442. člena ZKP, ali pa gre za tehtne razloge, ki narekujejo preložitev glavne obravnave, je pridržana sodišču. Kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave dne 1. 2. 2013, je sodišče takšno presojo opravilo in sprejelo sklep, da se obsojencu sodi v nenavzočnosti. Na tej glavni obravnavi, na kateri je bil navzoč substitut obsojenčevega zagovornika, je sodišče zaslišalo pričo dr. Ž., ki je bil pred tem enkrat že zaslišan, in sicer na naroku dne 29. 3. 2011, na katerem je bil obsojenec navzoč, zatem pa je sodišče glavno obravnavo zaradi seznanitve obsojenca z izpovedbo priče dr. Ž. preložilo na 1. 3. 2013. Sodišče je nato zapisnik o zaslišanju omenjene priče vročilo obsojencu skupaj z dopisom, da se o tem lahko izjasni. Kot izhaja iz podatkov spisa, obsojenec pripomb na zapisnik o zaslišanju omenjene priče ni podal. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dne 1. 2. 2013 opravilo skladno z določbo 442. člena ZKP in s tem pravice obsojenca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, ni prekršilo. Ravno tako po presoji Vrhovnega sodišča ni podana kršitev pravice do obrambe in zaslišanja obremenilne priče iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Sodišče je obsojencu vročilo zapisnik o zaslišanju omenjene priče in obsojencu dalo možnost, da se z njim seznani in se o njem izjavi. Obsojenec tega ni storil, ravno tako z zagovornikom nista predlagala, da sodišče v obsojenčevi navzočnosti dr. Ž. ponovno zasliši, čeprav bi to lahko storila. Takšna neaktivnost obrambe zato po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti podlaga za uspešno trditev, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi sojenja v nenavzočnosti na enem od narokov za glavno obravnavo obsojencu kršena pravica do obrambe oziroma do zaslišanja obremenilne priče. 16. Na koncu vložnik (sicer povsem neobrazloženo) uveljavlja še kršitev kazenskega zakona, katere pa v pritožbi ni uveljavljal, zato je v zahtevi za varstvo zakonitosti, glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP, ne more več uveljavljati.

C.

17. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenčev zagovornik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Glede na pravnomočno izrečeno kazensko sankcijo in ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 200 EUR (tarifna številka 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 in 7152 Taksne tarife, ki je priloga Zakona o sodnih taksah).