Jedro

ZPP v prvem odstavku 120. člena določa, da prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje zavrže predsednik senata s sklepom (prvi odstavek 120. člena ZPP), pri čemer na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše sodišče narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga (drugi odstavek 120. člena ZPP). Navedbe tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje so tudi po oceni pritožbenega sodišča očitno neutemeljene. Zato je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sklep, s katerim je predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo (I. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka do pravnomočnosti sklepa o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (II. točka izreka). Odločilo je, da se šteje, da je tožena stranka pritožbo z dne 14. 6. 2017 umaknila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sklep zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in skladno s 365. členom ZPP sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s svojo odločitvijo, da vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati, ker je rok za plačilo sodne takse materialnopravni, kar je določeno v 34. členu Zakona o sodnih taksah in ne procesni rok. Sodišče se pri tem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča opr. št. III DoR 24/2014. Sodišče se ne opredeli do odločitve Vrhovnega sodišča opr. št. I U 1904/2013, ker je vrhovno sodišče poenotilo prej neenotno sodno prakso glede pravnega vprašanja, ali se institut vrnitve v prejšnje stanje lahko uporabi tudi v primeru zamude roka za plačilo sodne takse, določenega v plačilnem nalogu. Zaradi navedenega pritožba očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Rok, ki ga predvideva 34. člen ZST-1 v povezavi s 105. členom ZPP, je procesna predpostavka. Neplačilo oziroma prepozno plačilo sodne takse in posledično umik pritožbe pomeni, da stranka izgubi pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) oziroma izgubo pravice do pritožbe. Sodišče bi moralo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavreči ne pa zavrniti, kot je storilo sodišče. Sodišče je napačno uporabilo drugi odstavek 120. člena ZPP, saj je načeloma razpis naroka pri obravnavi predlogov za vrnitev v prejšnje stanje obligatoren, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neutemeljenega razloga (drugi odstavek 120. člena ZPP). Sodišče bi lahko odločalo brez naroka le, če bi ugotovilo, da je predlog nesklepčen. Tožena stranka je opravila vsa predhodna ravnanja, ki bi ob normalnem poteku dogodkov pripeljala do pravočasnega plačila, saj je bila izdana odredba o plačilu, le-ta je bila tudi podpisana s strani dveh podpisnikov mag. A.A. in s strani direktorja, odredba je bila vnesena v računalniški program pravočasno, kar dokazuje izpis iz elektronskega bančništva. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka meni, da ni osnove za zaključek sodišča, da okoliščina, ki sodi v notranje razmerje med zaposlenim in delodajalcem ne more biti utemeljen razlog za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Potrebno je upoštevati, da razlogi za vrnitev v prejšnje stanje niso zgolj in samo tisti, ki pomenijo višjo silo, ampak se upravičenost ali neupravičenost zamude presoja po merilih krivde. Zamuda roka ni bila zakrivljena, manjkala je samo oddaja že kreiranega plačilnega naloga, kar je preprečil izredni dogodek s strani zaposlene delavke. Tožena stranka zato meni, da je tretji odstavek 105.a člena ZPP, ki določa fikcijo umika pravnega sredstva, v kolikor niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, v nasprotju z Ustavo RS in da takšna normativna ureditev pretirano omejuje pravico do pritožbe oziroma pravico do pravnega sredstva. Ob tem favorizira ekonomičnost postopka (fiskalni interes).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožena stranka po oceni pritožbenega sodišča neutemeljno uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zmotno štelo, da se institut vrnitve v prejšnje stanje ne more uporabiti pri zamudi materialnih rokov, torej v primeru zamude roka za plačilo sodne takse, določenega v plačilnem nalogu. Res je, da je sodišče v obrazložitvi zavzelo stališče, da je vrnitev v prejšnje stanje lahko utemeljena samo zaradi zamude procesnega roka, pri čemer se je sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišče RS v zadevi opr. št. III DoR 24/24 z dne 1. 4. 2014, pri čemer pa je spregledalo odločitev Vrhovnega sodišče RS v zadevi opr. št. I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015, iz katere izhaja, da je predhodno šlo za neenotno sodno prakso vrhovnega sodišča glede zamude pri plačilu sodnih taks, pri čemer iz obrazložitve v točki 11 izhaja, da je treba odločitev razumeti kot odstop od sodne prakse oziroma kot poenotenje sodne prakse. V tej zadevi je Vrhovno sodišče navedlo, da meni, da je institut vrnitve v prejšnje stanje dopustno uporabiti tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse, določenega v plačilnem nalogu. Ker je plačilo sodne takse javnopravna obveznost do države, bi bil iz tega vidika rok za njeno plačilo materialni rok. Vendar je ta rok v sodnih postopkih rok za izpolnitev procesne predpostavke (plačilo sodne takse), kar kot možnost predvideva 8. člen ZST-1. Rok za izpolnitev procesne predpostavke je po svoji naravi procesni rok. Je pa v nadaljevanju sodišče presojalo predlog za vrnitev v prejšnje stanje tudi po vsebini in navedlo, da je neutemeljen.

6. Iz priloženega spisa izhaja, da je sodišče izdalo toženi stranki plačilni nalog za plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR za pritožbo dne 15. 6. 2017, kjer je toženo stranko opozorilo, da če v danem roku sodne takse po tem nalogu ne bo plačala oziroma če v tem roku ne bo zaprosila za oprostitev, odlog ali njeno obročno plačilo, se bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je pritožbo umaknila. V tem primeru pa bo morala plačati takso, ki je v tarifnem delu ZST-1 določena za umik te vloge oziroma, če ta taksa v tarifnem delu ni določena, tretjino takse za postopek v tej vlogi (četrti odstavek 34. člena ZST-1).

7. Iz priložene povratnice izhaja, da je tožena stranka oziroma njena pooblaščenka prejela nalog za plačilo sodne takse dne 16. 6. 2017 kot to izhaja iz priložene povratnice, ki se nahaja v spisu. Kot navaja pooblaščenka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je še isti dan plačilni nalog posredovala toženi stranki, pri čemer je vodja sektorja za podporo poslovanja tožene stranke mag. A.A. tega dne po elektronski pošti plačilni nalog posredovala B.B. v računovodstvo z navodilom, naj izvede plačilo. B.B. je pripravila odredbo za izplačilo za dne 3. 7. 2017, pri čemer je odredbo tega dne vnesla preko računalniškega bančništva, potem pa ji je postalo nepričakovano slabo, zato ji je A.A. odobrila predčasni odhod domov, kar tožena stranka izkazuje s predložitvijo prisotnosti za B.B. (priloga B40). V nadaljevanju je B.B. zaprla in ugasnila računalnik v prepričanju, da so plačilni nalogi oddani. Naslednji dan po klicu pooblaščenke, ki je želela potrdilo o plačilu sodne takse, pa je tožena stranka ugotovila, da je program ni obvestil, da je v čakalni vrsti ostalo plačilo z datumom 3. 7. 2017 in plačilo ni bilo izvedeno. Po prihodu domov 3. 7. 2017 si je B.B. doma izmerila krvni tlak in ugotovila padec slednjega, po počitku ni obiskala nujne medicinske pomoči. 8. Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi določil 116. člena ZPP, ki ureja vrnitev v prejšnje stanje in določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo, in razveljavijo vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude. Po določbah 117. člena ZPP pa se predlog za vrnitev v prejšnje stanje poda pri sodišču, pri katerem je bilo treba opraviti zamujeno dejanje, in sicer v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je to zvedela. Po šestih mesecih od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.

9. Pritožba tožene stranke se neutemeljeno sklicuje, da bi moralo sodišče odločati na podlagi določil prvega odstavka 120. člena ZPP in predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne zavrniti pač pa zavreči. ZPP v prvem odstavku 120. člena določa, da prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje zavrže predsednik senata s sklepom (prvi odstavek 120. člena ZPP), pri čemer na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše sodišče narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga (drugi odstavek 120. člena ZPP). Pritožba tudi navaja, da je sodišče iz navedenega razloga storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje so tudi po oceni pritožbenega sodišča očitno neutemeljene.

10. V konkretni zadevi pritožbeno sodišče izrecno navaja, da pooblaščena odvetnica nedvomno ni ravnala neskrbno, saj je plačilni nalog takoj posredovala toženi stranki v plačilo. Je pa neskrbno ravnala tožena stranka, ki je prejela plačilni nalog 16. 6. 2017, plačala pa ga je dejansko dne 4. 7. 2017, torej en dan prepozno, saj je rok za plačilo sodne takse potekel dne 3. 7. 2017. Zaposlena pri toženi stranki B.B. je pripravila odredbo za plačilo za dne 3. 7. 2017, pri čemer tožena stranka navaja, da ji je postalo nenadno slabo, tako da ji je A.A. odobrila predčasni odhod domov. B.B. pa je zaprla vse programe in ugasnila računalnik v prepričanju, da so plačilni nalogi oddani, naslednji dan pa je bilo ugotovljeno, da tožene stranke program ni obvestil, da je v čakalni vrsti ostalo plačilo z datumom 3. 7. 2017. Tožena stranka tudi navaja, da B.B. v popoldanskem času niti ni obiskala zdravnika, pri čemer pa je odločilno, da je v primeru, da ji je postalo slabo in je dobila dovoljenje nadrejene za odhod, nedvomno morala obvestiti pooblaščene, da je določeno delo še potrebno opraviti, kar pa ni bilo storjeno. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je nenadna slabost delavke oziroma njena odsotnost okoliščina, ki sodi v notranje razmerje med zaposlenim in delodajalcem, ki ob ustrezni medsebojni komunikaciji in organizaciji dela ne bi pripeljala do zamude. Tožena stranka je bila nedvomno dolžna poskrbeti, da delo teče nemoteno kljub morebitni odsotnosti delavca. Tožena stranka tudi ni pojasnila, kako bi jo moral računalniški program opozoriti, da plačilo ni izvršeno. Tudi v primeru, če bi bilo denarno nakazilo pravilno oddano in bi ponudnik plačilnih sredstev za plačilo izvedel šele kasneje in bi plačilo na prehodni račun sodišča prispelo šele v roku treh dni po poteku plačila, bi kot je navedlo sodišče štelo, da je bila sodna taksa plačana pravočasno. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča predlog za vrnitev v prejšnje stanje v predmetni zadevi (zaradi zamude plačila takse) neutemeljen. Glede na podane pritožbene navedbe tožene stranke o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje pritožbeno sodišče zgolj navaja, da je tožena stranka šele dne 4. 7. 2017 ob 16.00 uri ugotovila, da plačilo ni bilo izvedeno in je vodja sektorja za podporo poslovanju mag. A.A. osebno šla plačati nalog na najbližjo pošto. Ugotoviti je tudi, da je bila pristojna delavka v računovodski službi za plačilo takse B.B. dne 4. 7. 2017 prisotna v službi od 7.19 ure pa do 17.06 ure, tožena stranka pa je očitno ugotovila, da plačilo ni bilo izvršeno dne 3. 7. 2017 šele ob 16.00 uri, kot je sama navedla. V kolikor bi tožena stranka ravnala s primerno skrbnostjo (v medsebojni komunikaciji zaposlenih in ustrezni organizaciji dela), bi lahko zagotovila, da bi bila sodna taksa, kljub odhodu strokovne delavke v računovodstvu domov, pravočasno plačana. Tožena stranka je bila dolžna v primeru odsotnosti delavca poskrbeti za normalno poslovanje, zato pomanjkljivo organizacijo dela trpi sama. Tožena stranka bi lahko plačala sodno takso vse od 16. 6. 2017, ko je prejela pošto svoje pooblaščenke pa do 3. 7. 2017, v kolikor pa jo veže fiskalna zakonodaja in lastni Pravilnik o računovodstvu, ki jo zavezuje, da fakture plačuje zadnji dan, pa bi morala biti še toliko bolj skrbna pri svojem poslovanju.

11. Glede na to, da je sodišče zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi neutemeljenega prepoznega plačila sodne takse, je posledično utemeljeno zavrnilo tudi predlog za prekinitev postopka do pravnomočnosti sklepa o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

12. Prav tako je sodišče pravilno odločilo, da se po določbi tretjega odstavka 105.a člena ZPP šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa za vlogo ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Ker je tožena stranka plačala sodno takso prepozno dne 4. 7. 2017 iz neutemeljenega razloga, je pravilno štelo, da je tožena stranka pritožbo z dne 14. 6. 2017 umaknila na podlagi 3. odstavka 105.a člena ZPP.