Jedro

Odločanje o pogojnem odpustu ne pomeni izključno odločanja po prostem preudarku, kot zmotno meni tožnik. Zakon namreč pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (da je obsojenec "lahko" pogojno odpuščen) veže na predhodno izpolnitev pogoja, namreč na ugotovitev pristojnega organa, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Povedano drugače: če tega ni mogoče utemeljeno pričakovati, presoja o možnosti pogojnega odpusta ob upoštevanju okoliščin, ki jih zakon našteva v nadaljevanju navedene določbe, sploh ne pride v poštev. Zakonska norma v delu, ki se nanaša na navedeni pogoj, v celoti odraža edino merilo, pomembno za odločitev, kar pomeni, da ne dovoljuje prostega preudarka, temveč je z njo predpisano pravno vezano odločanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnik pogojno ne odpusti s prestajanja kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 54035/2012 z dne 12. 11. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 54035/2012 z dne 6. 11. 2014. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik enkratni specialni povratnik, da ima na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I K 6305/2014 odprt kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja po členu 186/1 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), da je kazen zapora nastopil sam in da je bil na podlagi ocene, da ne bo zlorabil milejšega režima, premeščen v polodprti oddelek zavoda. Odobren mu je bil status izobraževanca, saj redno opravlja študijske obveznosti, ima kritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in zanj prevzema odgovornost ter ves čas dokazuje abstinenco od prepovedanih drog. Prvostopenjski organ je pri odločanju upošteval, da se tožnik med prestajanjem kazni ustrezno vede, da ima kritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, da redno dokazuje abstinenco od prepovedanih psihoaktivnih snovi ter da ima urejene pogoje za vključitev v življenje na prostosti, po drugi strani pa specialno povratništvo, kar pomeni, da ga dosedanja kazen ni odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj, da je bil že pogojno kaznovan zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da pogojna kazen ni dosegla svojega namena, in da ima na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I K 6305/2014 še odprt kazenski postopek zaradi suma storitve istovrstnega kaznivega dejanja. Vse to ne predstavlja pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti oziroma komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, zato je odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v obsežni tožbi med drugim navaja, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu po 88. členu KZ-1 za odločanje po prostem preudarku, kar pomeni, da mora organ odločiti v mejah pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano, pri tem pa je vezan tudi na splošna pravna načela. Sklicevanje toženke na odprt kazenski postopek je napačno, saj ta postopek poteka pred Okrožnim sodiščem v Kopru, ne pa v Ljubljani, s čimer toženka izkazuje pomanjkljivost in nedoslednost obravnave pogojev za pogojni odpust. V tej zadevi sodišče ni ugotovilo pripornih razlogov, zato je toženka odločala o predhodnem vprašanju, o katerem je bilo že odločeno in se s svojo odločitvijo povzdignila nad odločitev sodišča, ki je edino pristojno za odločanje o omejevalnih ukrepih oziroma za ugotovitev ponovitvene nevarnosti.

3. Svoje odločitve tudi ni ustrezno obrazložila, saj iz nje ne izhajajo dejanski razlogi za odločitev, niti to, kako je organ uporabil namen prostega preudarka in v kakšnem obsegu je bil prosti preudarek uporabljen. Komisija ni upoštevala, da je med tožnikovo že prestano in sedanjo kaznijo minilo veliko časa in da tožnik nikoli ni prekršil pogojnega odpusta, pogojna obsodba pa mu je bila izrečena maja 2014, torej med postopkom za kaznivo dejanje, zaradi katerega trenutno prestaja kazen zapora. Kazniva dejanja izhajajo iz istega časovnega obdobja, tožnik jih je izvrševal iz istega vzroka, po izreku pogojne obsodbe pa ni bil več udeležen v kazenskih postopkih.

4. Toženka je z odločbo posegla v tožnikove temeljne pravice in svoboščine, posebej v domnevo nedolžnosti in pravico do osebne svobode, in sicer s tem, ko je upoštevala kazenske postopke, ki zoper tožnika potekajo za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora. Komisija za pogojni odpust namreč ne more odločati o omejevalnih ukrepih oziroma o njihovi upravičenosti v kazenskih postopkih, saj to lahko stori le z zakonom ustanovljeno, neodvisno in nepristransko sodišče. Komisija si je prilastila pristojnost za odločanje, kateri kazenski postopki izpolnjujejo pogoje za odreditev pripora oziroma kateri kazenski postopki pomenijo takšno nevarnost za družbo, da je na njihovi podlagi mogoče sklepati o ponovitveni nevarnosti. Kazenski postopki oziroma dejanja, ki se v njih obravnavajo, se lahko zelo razlikujejo, zato bi moral že zakon določati, katere odprte kazenske postopke lahko komisija upošteva in katerih ne. Tako bi bilo onemogočeno arbitrarno odločanje in poseganje v človekove pravice in svoboščine. Zakonodajalec tega vprašanja ni ustrezno uredil, zato bi morala komisija v okviru odločanja po prostem preudarku slediti načelu sorazmernosti, ki je izpeljana iz 2. člena Ustave RS. Tega ni storila, saj ni predvidela vseh možnosti, ki jih ima na voljo, skladno s cilji in namenom, ki jih lahko zasleduje, da bi v najmanjši meri posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine.

5. Zaradi pomanjkljive obrazložitve je toženka posegla tudi v njegovo pravico do enakega varstva pravic, saj ni obrazložila, zakaj odprti kazenski postopek vpliva na negativno odločitev, kar je tudi v nasprotju z ustavnosodno prakso Ustavnega sodišča. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponoven postopek oziroma jo spremeni oziroma ugotovi, da je bilo z njo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine ter z odpravo, izdajo nove ali spremembo obstoječe odločbe odpravi te kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6. Toženka v odgovoru na tožbo obvešča sodišče, da je bil tožnik dne 27. 9. 2016 predčasno odpuščen s prestajanja kazni, zato meni, da ne izkazuje več pravnega interesa za upravni spor. Poleg tega v bistvenem ponavlja razloge izpodbijane odločbe in dodaja, da je bil prosti preudarek uporabljen v mejah zakonskega pooblastila, saj povratništvo, zloraba pogojnega odpusta v preteklosti in odprt kazenski postopek kažejo, da ni mogoče postaviti pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti. Meni, da so navedbe glede kršitve ustavnih pravic neutemeljene, saj niso v ničemer konkretizirane, dodaja pa še, da zakon ne določa konkretno, kako vse tam navedene okoliščine vplivajo na odločitev, zato se toženka ne spušča v obravnavo vprašanj drugih postopkov. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno oziroma naj izvede predlagane dokaze in odloči, da se tožnik pogojno ne odpusti.

7. Tožnik v nadaljnji vlogi navaja, da je njegov pravni interes v primeru ugotovljene nezakonitosti izpodbijane odločbe možnost uveljavljanja "reparacij", torej smiselno sodišču predlaga izdajo ugotovitvene sodbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Pogojni odpust je urejen v 88. členu KZ-1, ki v petem odstavku določa, da je lahko obsojenec pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

10. Po navedeni zakonski določbi odločanje o pogojnem odpustu ne pomeni izključno odločanja po prostem preudarku, kot zmotno meni tožnik. Zakon namreč pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (da je obsojenec "lahko" pogojno odpuščen) veže na predhodno izpolnitev pogoja, namreč na ugotovitev pristojnega organa, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Povedano drugače: če tega ni mogoče utemeljeno pričakovati, presoja o možnosti pogojnega odpusta ob upoštevanju okoliščin, ki jih zakon našteva v nadaljevanju navedene določbe, sploh ne pride v poštev. Zakonska norma v delu, ki se nanaša na navedeni pogoj, v celoti odraža edino merilo, pomembno za odločitev, kar pomeni, da ne dovoljuje prostega preudarka, temveč je z njo predpisano pravno vezano odločanje.

11. Taka interpretacija navedene zakonske norme po presoji sodišča povsem jasno izhaja tudi iz njene strukture: možnost odločanja o pogojnem odpustu je najprej izključno in nepogojno vezana na utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, v nadaljevanju pa zakon določa drugačen nabor kriterijev, ki naj jih organ "predvsem" upošteva pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti, kar pomeni pooblastilo organu, naj ugotovi vsebino veljavne pravne norme, ki jo je treba uporabiti in nadgraditi v obravnavanem primeru (prim.: dr. Tone Jerovšek, Pravica do prostega preudarka, Podjetje in delo, 1996, št. 5-6, stran 1100).

12. Iz navedenega izhaja, da organ v primeru, če ugotovi, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, obrazloži zgolj to ugotovitev, ki po povedanem pomeni, da do nadaljnje presoje možnosti pogojnega odpusta (ki bi dejansko potekala na podlagi pooblastila za odločanje po prostem preudarku) sploh ne more priti. To pomeni, da tudi kriteriji, ki jim mora ustrezati obrazložitev odločbe, niso enaki, kot če bi šlo za odločanje po prostem preudarku (in na kakršne se sklicuje tožnik), čeprav je organ svojo (pravno vezano) odločitev, da ne more pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, oprl predvsem na kriterije, ki jih zakon sicer kot posebno pomembne primeroma navaja v zvezi z odločanjem o pogojnem odpustu po prostem preudarku.

13. V tem pogledu je toženka za svojo ugotovitev, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik v primeru pogojnega odpusta ne bo ponovil kaznivega dejanja, po presoji sodišča navedla jasne, določne in logične razloge. Oprla se je na tožnikovo specialno povratništvo, nadaljnjo pogojno obsodbo zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja in še odprt kazenski postopek, prav tako zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja. Iz obrazložitve nedvoumno izhaja tudi, da te okoliščine pretehtajo tiste, ki govorijo proti ponovitveni nevarnosti, ki jih je toženka prav tako ugotovila in naštela. Iz take obrazložitve je po presoji naslovnega sodišča mogoče nedvoumno spoznati razloge, na katere je toženka oprla svojo odločitev, posebno glede na prej navedeno zakonsko določbo, po kateri ne zadošča zgolj odsotnost razlogov za ponovitveno nevarnost, temveč morajo okoliščine omogočati pozitivno sklepanje ("utemeljeno pričakovanje"), da take nevarnosti ni. S tako obrazložitvijo je bilo tožniku po presoji sodišča omogočeno, da zoper to odločitev vloži učinkovito pravno sredstvo oziroma je zavarovana njegova pravica do enakega varstva pravic.

14. Na oceno ustreznosti in zadostnosti obrazložitve ne more vplivati niti očitno zmotno sklicevanje toženke na to, da naj svojega namena ne bi dosegla pogojna kazen, izrečena v času kazenskega postopka, v katerem je bila izrečena kazen zapora, ki jo tožnik prestaja. Ni namreč jasno, kako bi lahko ta okoliščina sama po sebi vplivala na toženkino celovito oceno tožnikovega ravnanja in kriminalne dejavnosti, ki sicer izhaja iz obrazložitve, niti česa takega ne navaja tožnik sam. Za to oceno je po presoji sodišča brezpredmetna tudi okoliščina, pred katerim sodiščem poteka še odprti kazenski postopek, s katero se sicer obsežno ukvarjata obe stranki, saj v ničemer ne vpliva na pravno pomembne okoliščine, namreč na sam obstoj kazenskega postopka in na to, da ta postopek poteka zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kar med strankama niti ni sporno. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe, kolikor se nanašajo na ustreznost in popolnost obrazložitve, neutemeljene.

15. V zvezi z ostalimi tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na posege v tožnikove pravice do osebne svobode, sodnega varstva in domneve nedolžnosti, sodišče opozarja, da predmet obravnavane odločbe ni odreditev posega v tožnikovo osebno svobodo in še manj odločanje o obtožbah zaradi kaznivega dejanja. O vsem tem je bilo namreč odločeno v sodnem postopku, v katerem je bila tožniku izrečena kazen zapora, izpodbijana odločba pa se nanaša zgolj na izvrševanje te kazni. Tožnik je torej lahko svoje ustavne in zakonske procesne pravice ustrezno varoval v sodnem postopku, rezultat tega postopka pa je izrečena zaporna kazen v celoti, ne le do formalne meje iz prvega odstavka 88. člena KZ-1, po kateri sme biti obsojenec pogojno odpuščen s prestajanja kazni.

16. To pomeni, da se v postopku o pogojnem odpustu ne odloča ponovno o posegu v navedene temeljne pravice obsojenca, saj je bilo o tem odločeno že z obsodilno sodbo, temveč je predmet odločanja le način izvršitve tega posega. Zato sodišče ne dvomi v ustavnost zakonske ureditve, ki kot kriterij za odločitev predpisuje tudi obstoj še odprtih, torej nedokončanih kazenskih postopkov. Ni namreč razloga, da upravni organ svoje ocene o načinu izvrševanja kazni zapora, izrečene s pravnomočno sodbo, ne bi oprl tudi na ta podatek, saj pri tem očitno ne odloča ne o tožnikovi odgovornosti za kaznivo dejanje, ne o morebitnem obstoju pripornih razlogov v še odprti zadevi. Sodišče zato tudi v tem pogledu nima nobenih pomislekov v izpodbijano odločbo.

17. Ker je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi sicer smiselno zahteval tudi odločitev o zatrjevanih posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar je sodno varstvo glede na prvi odstavek 4. člena ZUS-1 v takem primeru predvideno le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi je bila na podlagi zakona izdana upravna odločba, zoper katero je dovoljeno sodno varstvo v upravnem sporu, zato je sodišče v skladu z navedeno zakonsko določbo zadevo presojalo zgolj v okviru izpodbijanja te odločbe.

18. Po tožbenih navedbah je v tem upravnem sporu med strankama med drugim sporno tudi dejansko stanje, vendar tožnik kot dokaze navaja zgolj listine iz upravnega spisa, katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporna, ter vpogled v kazensko evidenco in vpogled v kazenski spis, ki pa glede na zgornjo obrazložitev ne bi mogla vplivati na odločitev v zadevi, saj je tožnik - kolikor je to iz tožbe sploh mogoče povzeti - želel dokazovati, pred katerim sodiščem poteka še odprti kazenski postopek in kdaj mu je bila izrečena pogojna obsodba, kar po gornji obrazložitvi ni moglo vplivati na odločitev v zadevi. Sodišče je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

19. Tožnik je v naknadni vlogi (vloženi dne 4. 4. 2017) zahteval tudi povračilo stroškov upravnega spora, vendar je bil ta zahtevek vložen po izteku roka za vložitev tožbe (30 dni; prvi odstavek 28. člena ZUS-1), zato niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za njegovo obravnavo.