Jedro

V ZDen ni podlage za to, da bi najemnik poslovnega prostora v postopku za denacionalizacijo uveljavljal pravice, ki mu gredo iz najemnega razmerja (najemne pogodbe). Po določbi 24. člena ZDen namreč vrnitev nepremičnin ne vpliva na obstoječa najemna razmerja.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila zahtevi za denacionalizacijo stavbe, stoječe na parceli št.1693, ki jo je vložila V.B., ki jo zastopa pooblaščenka M.L. in odločila, da se navedena nepremičnina vrne v last upravičenki. Ker je upravičenka J.T. umrla, se denacionalizirana nepremičnina da v začasno upravljanje skrbnici V.B., hčerki upravičenke. Zavezanka za vrnitev je občina. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bila stavba, ki je predmet denacionalizacije, podržavljena pok. J.T. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Vrnitev podržavljenega premoženja je zahtevala pravna naslednica V.B., hči upravičenke, ki je pravno nasledstvo izkazala z izpiskom iz rojstne matične knjige. Predmetna nepremičnina, ki je z odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine razglašena za kulturni spomenik, je v podržavljenem delu družbena lastnina, v uporabi občine,ki je zavezanka za vrnitev in vrnitvi ne nasprotuje. Pravna podlaga za vrnitev navedenega premoženja je 9. točka 1. odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN - Uradni list RS, št. 27/91).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da ima v stavbi, ki je predmet denacionalizacije, v najemu poslovni prostor na podlagi pogodbe z občino z dne 10.3.1993 in soglasja druge denacionalizacijske upravičenke z dne 6.11.1991 in 22.1.1992. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je izdana samo enemu pravnemu nasledniku, ne upošteva pa drugega pravnega naslednika. Ker ji je po izdaji izpodbijane odločbe V.B. odpovedala najemno pogodbo, so kršena določila o oddajanju poslovnih prostorov in s tem povzročena gospodarska škoda njenemu podjetju. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi ter navaja, da tožeča stranka kot najemnik poslovnega prostora nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrže kot nedopustno.

Sodišče je moralo tožbo zavreči. Po določbi 12. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) lahko sproži upravni spor vsak posameznik in vsaka pravna oseba, organizacija, skupina oseb, naselje ipd., ki mislijo, da je z upravnim aktom kršena kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist. Pravice in pravne koristi, o katerih je mogoče odločati v upravnem postopku, določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna upravna področja. V obravnavanem primeru je bilo v upravnem postopku odločeno o zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je vložila pravna naslednica prejšnje lastnice nacionaliziranega premoženja. Podlaga za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo je zakon o denacionalizaciji. V navedenem zakonu ni podlage za to, da bi tožeča stranka kot najemnica poslovnega prostora v postopku za denacionalizacijo uveljavljala pravice, ki ji gredo iz najemne pogodbe. Po določbi 24. člena ZDEN namreč vrnitev nepremičnin ne vpliva na obstoječa najemna razmerja. Po izrecni določbi 2. odstavka 29. člena v zvezi s 30. členom ZDEN se objekti, glede katerih obstoji najemno razmerje, vračajo z vzpostavitvijo lastninske pravice in se ne vračajo tudi v posest. Glede na navedeno tožeča stranka kot najemnica poslovnega prostora v stavbi, ki je predmet denacionalizacije, v denacionalizacijskem postopku ne more varovati svojih pravic in pravnih koristi, ker ji materialni predpis tega ne zagotavlja.

Zaradi navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).