Jedro

Ker je obdolženi uveljavljal dokaz resnice, je potrebno njegov zagovor preveriti, ne glede na to, da je tožilec dejanje opredelil kot razžalitev. Sodišče ni vezano na pravno opredelitev dejanja in v obravnavanem primeru gre tako za žaljivo obdolžitev, obdolženi pa je z dokazom resnice uspel zato je izrek oprostilna sodba pravilen.

Izrek

Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati 500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. K. oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po I. odstavku 169. člena KZ. Na podlagi III. odstavka 96. člena v zvezi s I. odstavkom 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo zasebnemu tožilcu naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka, pri čemer je bila povprečnina odmerjena na 100.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi se je pritožil zasebni tožilec po pooblaščencu iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolno ugotovitve dejanskega stanja Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu naloži v plačilo stroške kazenskega postopka ter potrebne izdatke in nagrado zagovornika, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, da se obdolženega oprosti kaznivega dejanja razžalitve, je sicer pravilna, vendar ne iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ker je obdolženi v zagovoru zatrjeval, da je njegov očitek trganja carinskih plomb resničen in s tem uveljavljal dokaz resnice, je potrebno njegov zagovor preveriti, ne glede na to, da je zasebni tožilec dejanje opredelil kot kaznivo dejanje razžalitve. Sodišče ni vezano na pravno opredelitev dejanja (II. odstavek 354. člena ZKP) in v obravnavanem primeru gre tako za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 171. členu KZ. Če obdolženemu uspe dokazati resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil, se ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev, vendar le če je bila trditev podana z namenom zaničevanja.

V izpodbijani sodbi je glede na izvedene dokaze pravilno ugotovljeno, da je obdolženi na zboru delavcev v podjetju M. d.o.o., dne 29.1.2004 izrekel, da so se v podjetju trgale carinske plombe in kot storilca tega početja šele potem, ko je bil pozvan, imenoval zasebnega tožilca T. M.. Obdolženi je konec leta 1998 sodeloval pri prelaganju blaga na avstrijski strani meje, kar je potrdil tudi zasebni tožilec. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolženi verjel Sašu Strnadu, ko mu je ta povedal za trganje carinskih plomb. Prelaganje je namreč potekalo v večernih urah in na odmaknjenem parkirišču, ko se je pripeljal zasebni tožilec, pa so se vsi prestrašili, misleč da je policija. Poleg tega je obdolženčev zagovor potrdila tudi priča B. J., ki je bil prisoten pri prelaganju tovora in trganju "desk", kar je pojasnil, da je isto kot trganje plomb. Tudi zasebni tožilec ni zanikal, da se je takrat pripeljal v A. in da je prelaganje potekalo po peti uri popoldne. Ni pa slediti priči S., da se plombe nikoli niso trgale in da tega obdolženemu ni rekel, saj gre za dejanje, v katerega bi lahko bil vpleten tudi sam. Zasebni tožilec je očitani dogodek skušal opravičiti s tem, da na tovoru sploh ni bilo carinskih plomb, ker je bilo blago zaradi reklamacije naloženo v A. in je S. opravil vse carinske formalnosti ter blago pripeljal v S.. Priča S. L., ki po zatrjevanjih obdolženega v obravnavanem dogodku ni bil navzoč, pa je povedal, da se je blago prelagalo zaradi pokvarjenega avta in da se roba ni vrnila v Slovenijo. Njunima nasprotujočima izpovedbama ne gre verjeti, pa tudi priložena dokumentacija v zvezi z reklamacijo blaga se lahko nanaša na katerikoli dogodek v decembru leta 1998. Glede na povedano in izvedeni dokazni postopek je po mnenju pritožbenega sodišča obdolženemu uspelo dokazati, da je v resničnost svoje trditve (trganje carinskih plomb) imel vsaj utemeljen razlog verjeti in zato v skladu s IV. odstavkom 171. člena KZ ne more biti obsojen za žaljivo obdolžitev.

Obdolženemu pa tudi ni mogoče očitati, da je imel namen zasebnega tožilca podcenjevati, se mu posmehovati ali ga kako drugače zaničevati, saj ga je imenoval šele po večkratnem pozivu, kar je povedal tudi zasebni tožilec sam. Poleg tega je bilo na zboru delavcev najprej obdolženemu predočeno šušmarjenje in šele nato je ta vrnil očitek iz obtožbe. Obdolženi tako ni imel zaničevalnega namena in mu zato ni mogoče očitati kaznivega dejanja razžalitve ter ga je iz tega razloga treba oprostiti obtožbe po 2. točki 358. člena ZKP, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi navedene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj je glede na IX. odstavek 364. člena ZKP potrebno navesti razloge za oprostilno sodbo v obrazložitev in ne v izrek. Tudi po uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke I. odstavka 383. člena ZKP.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora v skladu s I. odstavkom 98. člena v zvezi s III. odstavkom 96. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka, in sicer povprečnino v višini 500 EUR, ki je bila odmerjena ob upoštevanju zahtevnosti zadeve in premoženjskih razmer zasebnega tožilca.