Jedro

Pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postane pravnomočna. Za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dnem nastanka invalidnosti I. kategorije ni podlage v zakonu, kar pomeni, da je bil toženec v času sodnega postopka (v socialnem sporu) kot delavec invalid III. kategorije še vedno zaposlen pri tožeči stranki in je od nje upravičeno prejemal nadomestilo plače za čas čakanja na delo, zato prejetega nadomestila plače ni dolžan vrniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: „ Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 11.765,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2009 dalje do plačila in ji povrniti njene stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 720,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 11.765,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2009 dalje in ji povrniti njene stroške postopka v višini 1.046,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (do plačila).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj po njenem mnenju pravno stališče prvostopenjskega sodišča, ki je svojo sodbo oprlo na 3. odstavek 190. člena OZ, v predmetni zadevi ne pride v poštev. Ne drži trditev, da je naknadno prišlo do tega, da je odpadla podlaga, na podlagi katere je tožeča stranka plačevala tožencu nadomestilo za čas čakanja na delo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, do kdaj je toženec bil v statusu zavarovanca pri tožeči stranki, torej do katerega dne je tožeča stranka plačevala prispevke za toženca. Tožena stranka je imela status zavarovanca pri tožeči stranki do pravnomočnosti sodbe opr. št. Ps 2142/2006, to je do 23. 10. 2008. Ni sprejemljivo, da bi bila tožeča stranka dolžna plačevati prispevke za toženca do oktobra 2008, nadomestilo za čakanje na delo pa le do 16. 1. 2006. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo izhajati iz delovnopravnih predpisov, ki delodajalca zavezujejo, da za čas zaposlitve plačuje delavcu ustrezen denarni znesek tudi v primeru čakanja na delo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in navaja, da je toženec za čas od 15. 5. 2006 upravičen izključno do invalidske pokojnine, ki jo prejema iz razmerja z ZPIZ, zato je obogaten za znesek, ki ga je za isto obdobje prejel s strani tožeče stranke. Za čas od 15. 5. 2006 dalje je toženec brez pravnega temelja obogaten na škodo tožeče stranke, saj je ugotovljeno, da je bil že v tem obdobju invalid I. kategorije, upravičen do invalidske pokojnine, tožena stranka pa je oškodovana za znesek, ki mu ga je izplačala. Dejansko gre za to, da je naknadno odpadla podlaga za izplačani znesek s tem, ko je bil toženec pravnomočno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Pritožnik v pritožbi navaja nedopustna nova dejstva o tem, do kdaj naj bi imel status zavarovanca pri tožeči stranki, kar za presojo v tem sporu ni relevantno. Z odločbo ZPIZ je bilo za nazaj vzpostavljeno razmerje iz naslova invalidskega zavarovanja, ki hkrati ustvarja tudi položaj prenehanja delovnega razmerja. Glede na to toženec od tožeče stranke za vtoževano obdobje ni bil upravičen ničesar prejeti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, pri odločanju pa je zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo nepravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so med strankama nesporna osnovna dejstva in sicer da je bil toženec pri tožeči stranki v delovnem razmerju, da je bil toženec od 15. 5. 2006 do 31. 10. 2008 na čakanju na delo in da mu je za ta čas tožeča stranka plačala nadomestilo plače v skupnem znesku 11.765,26 EUR, da je bila tožencu z učinkom za nazaj dne 23. 10. 2008 pravnomočno priznana pravica do invalidske upokojitve od 15. 5. 2006 dalje in da mu je bila od 15. 5. 2006 dalje izplačana še invalidska pokojnina. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu oprlo na določbo 3. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, OZ), po kateri nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Zavzelo je stališče, da je zaradi upokojitve toženca odpadla pravna podlaga za plačilo nadomestila za čakanje na delo, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Stališče sodišča prve stopnje je napačno. V obravnavanem primeru je namreč potrebno upoštevati ne le določbe OZ, ampak zlasti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) in Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR). Pri tem je bistveno, da začetek uživanja invalidske pokojnine ni vedno enak datumu, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje same pravice. Pravico do invalidske pokojnine zavarovanec ob izpolnjevanju zakonskih pogojev pridobi z dnem nastanka invalidnosti, pokojnina pa se mu začne izplačevati od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. To izhaja iz določb 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1, ki določa, da pravice na podlagi invalidnosti, telesne okvare ... pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti ali telesne okvare ...., kakor tudi iz določb 157. člena ZPIZ-1, ki v 1. odstavku določa, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, po 2. odstavku istega člena pa se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Iz podatkov v spisu izhaja, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. Ps 2141/2006 z dne 8. 1. 2008, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 213/2008 z dne 23. 10. 2008, razsodilo, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke z dne 30. 6. 2006 in se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 15. 5. 2006 dalje in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ki se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Že iz izreka navedene sodbe ne izhaja, da bi se tožniku pravica do izplačila invalidske pokojnine priznala od 15. 5. 2006 dalje, to je od dneva nastanka invalidnosti, ker je izplačilo vezano na prenehanje zavarovanja, to je na prenehanje pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu, če gre za delavca, ki je v delovnem razmerju. Po določbi 1. odstavka 119. člena ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu zaradi ugotovljene invalidnosti, pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. V obravnavanem primeru je, kot izhaja iz zgoraj navedenih sodb, pravnomočnost odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije nastopila z dnem pravnomočnosti sodbe v socialnem sporu. V zakonu torej ni nikakršne pravne podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti z dnem nastanka I. kategorije invalidnosti, saj je prenehanje pogodbe o zaposlitvi vezano na pravnomočnost odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije invalidnosti. Tožencu glede na citirane predpise ne bi smelo prenehati delovno razmerje z datumom 15. 5. 2006, saj je bila sodba v omenjenem socialnem sporu pravnomočna šele po izdaji sodbe VDSS z dne 23. 10. 2008, tožeča stranka pa je tožencu v času trajanja delovnega razmerja med tekom sodnega postopka (v socialnem sporu) kot svojemu delavcu invalidu III. kategorije plačevala nadomestilo za čas čakanja na delo v skladu s predpisi. Zato ni mogoče pritrditi stališču, da je odpadla pravna podlaga za plačevanje nadomestila za čas čakanja na delo zaradi upokojitve in da je iz tega razloga toženec prejeto nadomestilo dolžan vrniti. Iz navedenih razlogov je izpodbijana sodba materialnopravno napačna, saj bi bilo tožbeni zahtevek potrebno zavrniti.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 351. člena ter v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, glede na takšno odločitev pa je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka tako, da je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v skladu z določbami 154., 155. člena ZPP in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 35/2009) uporablja do uveljavitve predpisa, ki ureja odvetniško tarifo, sprejetega na podlagi 19. člena Zakona o odvetništvu. Potrebni stroški tožene stranke glede na predloženi stroškovnik znašajo 600,00 EUR oz. povečano za 20 % DDV 720,00 EUR. Čeprav bi stroški, odmerjeni po tarifi o odvetniških storitvah, znašali več (tar. št. 3100 – 443,00 EUR, tar. št. 3102 – 409,20 EUR ter 20 % DDV), je tožena stranka upravičena le do povračila stroškov v zahtevani višini.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj je s pritožbo uspela tožena stranka (154. in 165. člen ZPP).