Jedro

Niti ZGO-1 niti kakšen drug predpis v zvezi z inšpekcijskim nadzorom ne določa zastaralnih rokov, prav tako ni mogoče uporabiti splošnega zastaralnega roka po določbah Obligacijskega zakonika.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor tožniku naložila, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo lesene kmečke lope tlorisnih dimenzij 4 m x 5,5 m s streho simetrično dvokapnico ter pesjaka tlorisne velikosti 3 m x 5,5 m, na parc. št. 1112/244 k.o. ... (1. točka izreka); da mora navedena objekta do 30. 4. 2009 odstraniti na svoje stroške (2. točka izreka); da bo v primeru neizpolnitve obveznosti opravljena izvršba po drugih osebah (3. točka izreka); da za objekta veljajo prepovedi na podlagi 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je ob ogledu na kraju samem dne 2. 11. 2007 ugotovila, da je na zemljišču s parc. št. 1112/244 k.o. ... postavljen pritlični leseni objekt tlorisne velikosti 4 m x 5,5 m, ob objektu pa so postavljeni betonski točkovni temelji, ki določajo obod tlorisne velikosti 3 m x 5,5 m. V postopku je bil zaslišan tudi pooblaščenec inšpekcijskega zavezanca, ki je povedal, da je bil objekt zgrajen približno pred 6 leti na podlagi lokacijske informacije za namen spravila kmetijskega orodja za delo v gozdu in na pašniku. Točkovni temelji pa so bili postavljeni pred približno dvema letoma za namen postavitve pesjaka. Iz lokacijske informacije z dne 30. 10. 2008, ki jo je na zahtevo gradbene inšpekcije izdala Občina Bohinj, je razvidno, da zemljišče leži v varovanem območju Triglavskega narodnega parka, Nature 2000 in gozda. Zaradi posebnega varstva okolja mora investitor za poseg na obravnavanem območju pridobiti krajinsko ekološko presojo. Po določbi 3.a člena ZGO-1 se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja. V času gradnje je veljal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Ur. list RS, št. 114/03, 130/04, v nadaljevanju: Pravilnik). V skladu s Pravilnikom je kmečka lopa uvrščena med enostavne objekte, če je njena tlorisna površina do 30 m2, višina pa do 3 m. Po določbi 4. točke 20. člena Pravilnika pa se lahko kmečka lopa zgradi samo znotraj grajenega območja kmetije. Če pa je enostavni objekt v območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovalno območje, mora investitor pred začetkom gradnje enostavnega objekta pridobiti soglasje pristojnega organa oz. službe. V danem primeru nista izpolnjena dva pogoja Pravilnika, zato sporne kmečke lope ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte. Lopa namreč ne leži znotraj grajenega območja kmetije, prav tako investitor pred pričetkom del ni pridobil soglasja pristojnega organa, ker zemljišče leži na območju, ki je po predpisih opredeljeno kot varovalno območje. Tudi za postavitev pesjaka bi moral investitor po določbah Pravilnika pridobiti soglasje pristojnega organa, ker zemljišče leži v varovalnem pasu. Prav tako se pesjak gradi ob pomožnem kmetijsko gozdarskem objektu, ki ni zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja. Po ugotovitvah gradbene inšpektorice pa bi moral inšpekcijski zavezanec tudi po sedaj veljavnih predpisih, to je Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Ur. list RS, št. 37/2008, v nadaljevanju Uredba) za sporno gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Lopa se namreč po določbi 5.b točke 11. člena Uredbe uvršča med nezahtevne objekte, katerih gradnja se lahko prične le na podlagi gradbenega dovoljenja. Po Uredbi pesjak ni izrecno določen kot enostavni objekt, zato ga tudi ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Tožena stranka je z odločbo št. 0612-446/2008-2 z dne 1. 4. 2009 potrdila pravilnost navedene odločitve gradbene inšpektorice, pri čemer pa meni, da je prvostopni organ po nepotrebnem v obrazložitvi odločbe navaja tudi predpise, ki so sedaj v veljavi, saj so za odločitev relevantni predpisi, ki so veljali v času nedovoljenega posega v prostor. Vendar pa navedba sedaj veljavnih predpisov po mnenju tožene stranke ni vplivala na pravilnost izrečenega inšpekcijskega ukrepa.

Tožnik v tožbi navaja, da je nepremičnino kupil v izvršilnem postopku leta 2007. Tedaj sta že oba objekta na zemljišču stala. Ker ob pridobitvi nepremičnine na javni dražbi v zemljiški knjigi ni bilo vpisanih nobenih bremen, je verjel, da je dobroverni pridobitelj tako zemljišča, kot tudi na njem stoječih objektov. Tožnik se je tudi pozanimal pri predniku, ki mu je zagotovil, da je bil objekt zgrajen že pred letom 2000, ko ni bilo potrebno posebnega gradbenega dovoljenja. V postopku pa je tudi sprememba PUP-a Občine Bohinj. Gre torej za pridobljene pravice za postavitev objekta. Kmetijska lopa pa je tudi potrebna, ker služi za potrebe obdelave kmetijskih zemljišč, ker tožnik v neposredni bližini nima samostojnega kmetijskega gospodarstva. V odločbi tudi niso navedena odločilna dejstva, kdaj je pravni prednik tožnika začel z gradnjo. Prvostopni organ bi moral uporabiti predpise, ki so veljali na dan graditve, ne pa na dan izdaje odločbe. Razen tega pa je nadzor po osmih letih od graditve objekta izven pet letnega splošnega zastaralnega roka, v katerem se lahko zahteva nadzor za nazaj. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedeni v njenih odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje izrečen na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. list RS, št. 110/2002 in spremembe, ZGO-1). V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objet ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, postavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Pogoje za graditev ureja ZGO-1 ter na njegovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi. Nadzor nad izvajanjem navedenih predpisov v skladu s 26. členom ZGO-1 opravljajo gradbeni inšpektorji in sicer v okviru pooblastil določenih v navedenem zakonu in Zakonu o inšpekcijskem nadzoru. ZGO-1, ki se uporablja v tem postopku, v prvem odstavku 3. člena določa, da se gradnja novega objekt, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Po določbi tretjega odstavka 3. člena pa za enostavne objekte ni potrebno gradbeno dovoljenje, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Temeljne pogoje za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja pa določa Pravilnik.

V obravnavanem primeru v postopku ni sporno, da sta objekta postavljena na zemljišču, ki leži na območju prostorske enote z oznako „Robno območje TNP, krajinsko območje 10 - Spodnje Bohinjske gore“ s podrobnejšo namensko rabo G-območje gozda. Zemljišče se tako nahaja v varovanem območju Triglavskega narodnega parka, Natura 2000 in gozda. Za posege na tem območju pa je potrebno pridobiti strokovno mnenje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Ker v obravnavanem primeru takšno soglasje ni bilo pridobljeno, s tem ni izpolnjen pogoj, da gre za enostavna objekta v skladu z določbami Pravilnika, ki ju je mogoče zgraditi brez gradbenega dovoljenja, zato je tudi po presoji sodišča odločitev inšpekcijskega organa v izpodbijani odločbi pravilna.

Ker je v inšpekcijskem postopku relevantno le vprašanje, ali so za sporno gradnjo izpolnjeni zakonski pogoji, na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožnikovi tožbeni ugovori. Okoliščina, da je tožnik kupil nepremičnino na javni dražbi v okviru izvršilnega postopka ne vpliva na ugotovitev, da je bil objekt zgrajen nelegalno. Inšpekcijske ukrepe je namreč mogoče izreči tako investitorju, kot tudi lastniku zemljišča, na katerem stoji nezakonito postavljen objekt. Tožnik pa je na na javni dražbi kupil nepremičnino glede na stanje (dejansko in pravno), kot je bilo v času prodaje, zato za sam inšpekcijski postopek ni relevantno vprašanje, ali je bil tedaj v dobri veri glede legalnosti gradnje. Glede na to, da se z inšpekcijskim nadzorom po uradni dolžnosti preverja zakonitost posega v prostor, torej gre za varovanje javnega interesa, je mogoče izrekati inšpekcijske ukrepe dokler traja nezakoniti poseg v prostor. ZGO-1 niti kakšen drug predpisi namreč v zvezi z inšpekcijskim nadzorom ne določa zastaralnih rokov, prav tako v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti splošnega zastaralnega roka po določbah Obligacijskega zakonika, na kar se sklicuje tožnik v tožbi. Pri inšpekcijskem nadzoru državni organ na podlagi zakonskega pooblastila deluje zaradi varovanja javnega interesa, med tem ko pri obligacijskih razmerjih gre za pravna razmerja, v katera stopajo stranke v pravnem prometu. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da organ v postopku ni ugotovil, kdaj sta bila objekta zgrajena. Iz spisa je namreč razvidno, da je tožnika v inšpekcijskem postopku zastopal pooblaščenec A. (tožnikov brat), ki je bil po lastnih navedbah investitor obeh objektov. Imenovani pa je v postopku navedel, kdaj je objekta postavil. Glede na navedeno je po presoji sodišča prvostopni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje, prav tako pa je odločitev tudi utemeljil na pravni podlagi, ki je veljala v času nedovoljenega posega v prostor, zato je tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.