Jedro

Predmet pravne presoje ne more biti dejstvo, da sta toženca že leta 1997 ob pot pričela postavljati ovire in jo tako zoževati. Res so to dejstvo tožniki zatrjevali že v tožbi. A je to tudi vse. Ne le, da se toženca na to t.i. anticipirano (vnaprejšnje) priznanje nista sklicevala, marveč sodišče tega dejstva tudi ni sprejelo v podlago svoje odločbe. To, da je del procesnega gradiva (kamor ga uvedejo stranke s /pravočasnimi/ trditvami), še ne pomeni, da je tudi del dejanskega stanja sodbe. Dejansko stanje sodbe predstavlja namreč le tista dejstva, na katera je sodišče oprlo svoj pravni zaključek po (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, in ki jih je (kot pravno pomembna), obravnavalo v razlogih sodbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da obstajajo za potrebe dostopa z javne poti parc. št. 5364/1 na javno pot parc. št. 5344 obe k.o... osebne služnosti hoje in vožnje po poti, ki poteka preko parcel št. 31, in 786/1 k.o... v korist tožnikov in sicer A. J., T. A., D. S. in A. Z. kot osebna služnost uporabe - hoje, v korist P. J. osebna služnost pravice uporabe - hoje in voženj z osebnimi avtomobili in traktorjem, v korist V. B. osebna služnost uporabe - hoje in voženj s traktorjem, v korist M. G., M. V., F. H. in V. J. osebna služnost hoje in voženj z osebnimi avtomobili ter v korist J. J. in D. B. osebna služnost hoje in voženj z motornimi kolesi. Toženca je zavezalo, da morata tožnikom izročiti listine, s katerimi bodo lahko vknjižili osebne služnosti ter jima prepovedalo poseganje v te stvarne pravice (zlasti postavljanje ovir na pot). Tožencema je naložilo, da morata tožnikom nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 697.182 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po stališču obeh sodišč so tožniki osebne služnosti priposestvovali.

Zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o osebnih služnostih, vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva). Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in navaja: Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je štelo, da se šteje za nasprotovanje, oziroma, da je do nasprotovanja tožencev prišlo 28.3.1999, ko je tožena stranka na služnostno pot postavila traktor in brane ter s tem onemogočila tožnikom dokončno izvrševanje služnosti. Iz tožbenih navedb pa izhaja, da sta toženca že leta 1997 ob pot pričela postavljati ovire in jo tako zoževati, preko poti pa sta pričela izkopavati tudi okrog 15 cm globoke jarke. Tudi iz listin, ki jih je v dokaznem postopku pregledalo sodišče (med drugim dopisi tožencev županu Občine Č. in Krajevni skupnosti T., dopis Občine Č. pooblaščencu tožnikov, dopis Upravne enote Č. tožencema) izhaja, da naj bi toženca že v letu 1997 nasprotovala uporabi sporne poti. Zaključek, da pomeni nasprotovanje iz prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90 - v nadaljevanju ZTLR) samo dokončno onemogočanje izvrševanja služnostne pravice, ne pa že tudi besedno nasprotovanje oziroma oteževanje prehoda, pomeni napačno uporabo omenjenega zakonskega določila.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (ki je v celoti povzema tudi pritožbeno sodišče) izhaja, da sta sodišči šteli za dejansko izvrševanje osebne služnosti pravice uporabe hoje, voženj z osebnimi avtomobili in traktorji ter voženj z motornimi kolesi, dejstvo, da so tožniki uporabljali pot v glavnem vsi le za dostop do pokopališča, do cerkve, nekateri tudi do studenca, za katerega pa sodišče sploh ni ugotovilo, do kdaj so ga vaščani uporabljali, oziroma, ali in kdaj je bil zgrajen vodovod, oz. do gasilskega doma - predvsem na veselice, za katerega sodišče ni ugotovilo, kdaj naj bi bil zgrajen - po podatkih v spisu šele v letu 1980, za dostop na volišče ter posamezni za obiske sorodnikov oziroma znancev.

Dejanska uporaba poti, kot jo je ugotovilo sodišče, nima kvalitativnih elementov, ki so potrebni za dejansko izvrševanje osebne služnosti pravice rabe poti po prvem odstavku 54. člena ZTLR, prav gotovo pa ne v takem obsegu, kot jo je ugotovilo in prisodilo tožnikom sodišče. Pri tem posebej ne gre prezreti izjave toženca S. K., da je dovolil betoniranje dela svoje parcele za dostop s pogrebnim vozičkom na javno cesto izključno za potrebe pogrebov, ter da samim prehodom pogrebnih sprevodov ni nasprotoval. Državno tožilstvo Republike Slovenije zato predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek, ki se nanaša na osebne služnosti, zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi.

Kopiji zahteve sta bili vročeni pooblaščencema strank, ki pa odgovorov nista podala.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Neutemeljen je očitek, da sta sodišči druge in prve stopnje "šteli za dejansko izvrševanje osebne služnostne pravice uporabe hoje, voženj z osebnimi avtomobili in traktorjem ter voženj z motornimi kolesi, dejstvo, da so tožniki uporabljali sporno pot v glavnem vsi le za dostop do pokopališča, do cerkve, nekateri tudi do studenca, za katerega sodišče sploh ni ugotovilo, do kdaj so ga vaščani uporabljali oziroma ali in kdaj je bil zgrajen vodovod, oz. do gasilskega doma - predvsem na veselice, za katerega sodišče ni ugotovilo, kdaj naj bi bil zgrajen - po podatkih v spisu šele v letu 1980, za dostop na volišče ter posamezni za obiske sorodnikov oz. znancev". Ne zato, ker v uporabi sporne poti le za dostop do pokopališča, studenca ali gasilskega doma sodišči ne bi videli dejanskega izvrševanja osebne služnosti rabe, marveč zato, ker je pri osebnih služnostih (ker so pač o s e b n e) kakršenkoli drug namen kot oseben (torej v korist natančno določene osebe) irelevanten.

Osebne služnosti se namreč ne izvršujejo zaradi take ali drugačne (predvsem ekonomske) povezave z gospodujočim zemljiščem (pri njih namreč ni gospodujočega zemljišča), marveč zaradi osebne koristi določene osebe (prim. 473 par. Občnega državljanskega zakonika, prim. tudi Finžgar, Stvarno pravo - služnosti, zastavna pravica, Ljubljana 1973, str. 23). Ali so tožniki sporno pot uporabljali za dostop do pokopališča, cerkve, studenca, gasilskega doma, ipd. je zato irelevantno. Za dejansko izvrševanje služnosti je bistveno, da so (zaradi takšne ali drugačne osebne koristi) služno stvar na določen način uporabljali - nekateri za hojo, drugi tudi za vožnjo (z avtomobili, traktorji, motornimi kolesi), ne pa, kakšen je bil nadaljnji smoter te uporabe - ali za dostop do pokopališča, studenca, gasilskega doma, dekleta, železniške postaje. To izraža tudi izrek sodbe sodišča prve stopnje, ko opredeljuje vsebino oziroma neposredni namen služnosti (hoja, vožnje), ne pa posredni oziroma nadaljnji namen osebnih služnosti (dostop do pokopališča, gasilskega doma, studenca, dekleta, bližnje vasi, železniške postaje).

Konec koncev predstavljajo očitki zahteve, da sodišče sploh ni ugotovilo, do kdaj so vaščani uporabljali studenec "oz. ali in kdaj je bil zgrajen vodovod", ter da ni ugotovljeno, kdaj je bil zgrajen gasilski dom, uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (česar pa z zahtevo ni mogoče uveljavljati - prim. drugi odstavek 387. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št. 26/99 - 96/2002, v nadaljevanju ZPP/). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (to pa potem povzelo tudi pritožbeno sodišče), da so tožniki osebne služnosti dejansko izvrševali vseskozi do 28.3.1999 (ko sta toženca s kmetijskimi orodji in stroji zaprla pot) in na to ugotovitev je vrhovno sodišče vezano (ki ob rob sicer neupoštevnim očitkom zahteve pripominja, da je sodišče prve stopnje na 9. strani sodbe pojasnilo, da so studenec uporabljali za napajanje živine ter da so pred zgraditvijo gasilskega doma v S. /leta 1980/ po sporni poti hodili v gasilski dom v T.).

Osrednji očitek zahteve je zmotna uporaba prvega odstavka 54. člena ZTLR. Po mnenju Državnega tožilstva RS pomeni nasprotovanje dejanskemu izvrševanju služnosti ne le dokončno onemogočanje izvrševanja posesti služnosti, marveč tudi besedno nasprotovanje oziroma oteževanje izvrševanja služnosti (npr. zoževanje poti s postavljanjem ovir in izkopavanje 15 cm globokih jarkov). Glede na to, da zahteva ne more biti vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 387. člena ZPP), so brez pomena trditve, da "tudi iz listin, ki jih je v dokaznem postopku pregledalo sodišče (med drugim dopisi tožencev županu Občine Č. in Krajevni skupnosti T., dopis Občine Č. pooblaščencu tožencev, dopis Upravne enote Č. tožencema) izhaja, da naj bi toženca že v letu 1997 nasprotovala uporabi sporne služnostne poti". Sodišče prve stopnje namreč teh listin ni dokazno obravnavalo in (zato) tudi ni ugotovilo dejstev, ki naj bi jih te listine dokazovale. Iz istega razloga (drugi odstavek 387. člena ZPP) je jalovo tudi sklicevanje zahteve na tožbene navedbe, da sta toženca leta 1997 preko poti "pričela izkopavati tudi okrog 15 cm globoke jarke". Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem ugotovilo: "... saj so tožniki lahko kljub izkopanim jarkom izvrševali služnosti tudi še naprej, sicer pa je sam toženec S. K. zatrjeval, da so bili jarki - mulde narejeni zaradi dežja in jih je samo obnavljal in ob taki navedbi toženca, ni mogoče zaključiti, da bi šlo v tem primeru za nasprotovanje izvrševanju služnosti" (če je toženec le obnavljal jarke, potem to njegovo ravnanje ne predstavlja konkludentnega nasprotovanja izvrševanju služnosti).

Predmet pravne presoje pa ne more biti niti drugo dejstvo, (ki ga zahteva vidi kot obliko nasprotovanja izvrševanju služnosti), namreč, da sta toženca že leta 1997 ob pot pričela postavljati ovire in jo tako zoževati.

Res so to dejstvo tožniki zatrjevali že v tožbi. A je to tudi vse. Ne le, da se toženca na to t.i. anticipirano (vnaprejšnje) priznanje nista sklicevala (v skladu s soglasnim stališčem teorije tako priznanje učinkuje /še/le, če se nasprotna stranka nanj sklicuje - prim. Juhart Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, str. 302, Triva-Belajac-Dika - Građansko parnično procesno pravo, Zagreb 1986, str. 402), marveč sodišče tega dejstva tudi ni sprejelo v podlago svoje odločbe. To, da je del procesnega gradiva (kamor ga uvedejo stranke s /pravočasnimi/ trditvami), še ne pomeni, da je tudi del dejanskega stanja sodbe. Dejansko stanje sodbe predstavljajo namreč le tista dejstva, na katera je sodišče oprlo svoj pravni zaključek o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, in ki jih je (kot pravno pomembna) obravnavalo v razlogih sodbe (Juhart, op.cit., str. 410 in 411, Triva-Belajac-Dika, op.cit., str.479 in 480). Med temi dejstvi pa omenjenega ("da sta toženca že leta 1997 ob pot pričela postavljati ovire in jo tako zoževati") ni.

Zmotna uporaba materialnega prava ima sicer lahko za posledico tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 380. člena ZPP). Vendar tu ne gre za tak primer. Sodišče namreč trditve o zoževanju poti s postavljanjem ovir bržkone ni obravnavalo zato, ker se toženca o njej nista izjavila (oziroma se na njo nista sklicevala), ne pa zato, ker bi bilo mnenja, da je glede na sprejeto materialnopravno nadziranje zoževanje poti s postavljanjem ovir pravno irelevantno. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje namreč to ne izhaja. Prej nasprotno, saj je relevantnost podobnega dejanja (izkopavanje jarkov) zavrnilo ne (le) zaradi tega, ker bi menilo, da je nasprotovanje izvrševanju služnosti podano le takrat, ko lastnik dokončno onemogoči izvrševanje (kar sodiščema imputira zahteva), marveč (tudi), ker "je sam toženec S. K. zatrjeval, da so bili jarki - mulde narejeni zaradi dežja in jih je samo obnavljal". Pojasnilo je, da "ob taki navedbi toženca ni mogoče zaključiti, da bi šlo v tem primeru za nasprotovanje izvrševanju služnosti".

Končno je neutemeljena tudi navedba zahteve, da "dejanska uporaba poti, kot jo je ugotovilo sodišče, nima kvalitativnih elementov, ki so potrebni za dejansko izvrševanje osebne služnostne pravice rabe poti po prvem odstavku 54. člena ZTLR, prav gotovo pa ne v takem obsegu, kot jo je ugotovilo in prisodilo tožnikom sodišče". Navedba je namreč nejasna, saj ne pove, kaj ima v mislih s "kvalitativnimi elementi, ki so potrebni za dejansko izvrševanje osebne služnostne pravice rabe" (glede na načelo restriktivnosti obravnavanja zahteve /prvi odstavek 391. člena ZPP/ vrhovno sodišče ne sme samo ugotavljati vsebine nejasnih in dvomljivih navedb oziroma jim od več možnih ne sme pripisovati takega pomena, ki bi imel za posledico ugoditev zahtevi). Če pa bi jo bilo treba razumeti v povezavi z naslednjim stavkom, da "pri tem posebej ne gre prezreti izjave toženca S. K., da je dovolil betoniranje dela svoje parcele za dostop s pogrebnim vozičkom na javno cesto izključno za potrebe pogrebov, ter da samim prehodom pogrebnih sprevodov ni nasprotoval", velja to, kar je bilo rečeno že v zvezi s prejšnjimi navedbami. Predstavlja namreč očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker tako zahteva ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo.