Jedro

Kadar gre za eventualni pobot, odločitev o pobotnem ugovoru ne sodi v izrek sodbe, ampak je dovolj, da sodišče njegovo zavrnitev pojasni v obrazložitvi sodbe, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje. Terjatvi pravdnih strank namreč nista pobotljivi (4. točka 316. člena OZ). Tožničine odškodninske terjatve za škodo, storjeno z okvaro zdravja, ni dopustno pobotati s toženčevo odškodninsko terjatvijo za duševne bolečine, ki mu jih je povzročila tožnica, ko mu je protipravno preprečevala stike z mladoletnima otrokoma. Duševnih bolečin ni mogoče enačiti z okvaro zdravja. V pritožbi posplošeno zatrjevane nepopravljive zdravstvene posledice, ki naj bi nastale tožencu, nikakor niso samoumevne, kot si zmotno razlaga pritožba. Navsezadnje niti iz sodbe, s katero je bila tožencu prisojena odškodnina za duševne bolečine, ni razvidno, da bi toženec zaradi tožničinega ravnanja utrpel kakšno okvaro zdravja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 1.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2013 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožnica tožencu povrniti 75 % njegovih pravdnih stroškov, toženec pa tožnici 25 % njenih.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na "vse" pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj ustrezno zmanjša prisojeno odškodnino in odloči o njegovem pobotnem ugovoru. Ponavlja, da ni storil kaznivega dejanja na škodo tožnice, za katerega je bil krivično obsojen. Z razlogi izpodbijane sodbe se ne strinja in jih ne razume. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je izgred povzročila tožnica, zato da bi tožencu lažje preprečila stike z otrokoma. Ni res, da je bila tožnica le verbalno nasilna. Toženec se ni odzval prekomerno. Priča A. A. je najprej priznal, da ni videl, da bi toženec udaril tožnico. Tudi priča B. B. je dopustila možnost, da je tožnica ob škodnem dogodku brcnila otroka. Policista sta potrdila, da tožnica ob prihodu na policijsko postajo ni imela vidnih znakov poškodb. Prisojena odškodnina je pretirana. Tožnica bi izboklino na očesu lahko prikrila s temnimi očali, kar je potrdil izvedenec. Tožnica se ne boji ničesar in nikogar. Poleg tega je takoj izvedela, za kakšno poškodbo gre. Opravila je le tri zdravniške preglede in ne štirih. V izreku sodbe ni bilo odločeno o toženčevem pobotnem ugovoru. Samoumevno je, da ima toženec zaradi tožničinega preprečevanja stikov z otrokoma nepopravljive zdravstvene posledice. Sicer pa je bila tožencu prisojena odškodnina ne samo za poseg v njegovo osebnostno pravico, ampak tudi za grožnje s smrtjo. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica povzročila škodo tožencu namenoma in z zlimi nagibi.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in nasprotuje pritožbenim trditvam. Sodišče naj vse stroške postopka naloži v plačilo tožencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga in višina tožničine terjatve. Odgovornost za nastalo škodo je materialnopravno pravilno razporedilo med obe pravdni stranki. Tudi pri odmeri odškodnine je pravilno upoštevalo vse okoliščine primera in jih ustrezno materialnopravno ovrednotilo.

6. Ker je bil toženec v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja na škodo tožnice, ni upoštevna njegova pritožbena trditev, da kaznivega dejanja ni storil. Kot mu je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je pravdno sodišče v takem primeru po 14. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na pravnomočno kazensko sodbo.

7. Tudi toženčevi pomisleki glede ugotovljenega deleža tožničine soodgovornosti za nastalo škodo niso utemeljeni. Motiv, ki naj bi ga tožnica zasledovala v prepiru s tožencem, sam za sebe ni pomemben. Bistveno je, v kakšnem obsegu je tožnici uspelo zatrjevani motiv realizirati in s tem prispevati k nastanku škode. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnica pred poškodbo verbalno izzivala toženca, medtem ko tožencu ni uspelo dokazati, da je bila tožnica do njega tudi fizično nasilna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je toženec na tožničino izzivanje odzval neustrezno oziroma prekomerno. Tožničino nasilje, ki naj bi bilo usmerjeno zoper tretje osebe, pa pri presoji deljene odgovornosti ni relevantno. Brez pomena je zato pritožbeno sklicevanje na izjave prič A. A. in B. B. Razpravljanje o tem, ali je toženec tožnico res udaril ali ne, namreč glede na pravnomočno kazensko sodbo ni več smiselno. Odveč pa je tudi pritožbeni dvom o tem, ali in kakšno poškodbo je toženec prizadejal tožnici. O tem se je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo prepričalo na podlagi izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke. Ta dokaz ima brez dvoma večjo težo kot laična presoja policistov, ki sta po spornem dogodku opravila razgovor s tožnico.

8. Odmerjena odškodnina v skupni višini 2.000 EUR ustreza predpisanim kriterijem iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravilno upoštevalo vrsto in naravo tožničine poškodbe, potek njenega zdravljenja in s tem povezane nevšečnosti ter stopnjo in trajanje prestanih telesnih bolečin in strahu. Odveč je pritožbeno opozorilo, da se tožnica ni udeležila štirih zdravniških pregledov, saj je sodišče v obrazložitvi sodbe med nevšečnostmi v času tožničinega zdravljenja navedlo samo tri tovrstne preglede (v urgentni očesni ambulanti, kontrolni pregled pri okulistu in pri čeljustnem kirurgu). Toženčevo stališče, da bi tožnica oteklino očesa po poškodbi lahko zakrivala s temnimi očali, ni sprejemljivo. Tožnica ni bila dolžna na ta način zmanjševati svoje škode. Nošenje očal v zimskem času vzbuja nepotrebno pozornost okolice in zato ne bi bistveno zmanjšalo tožničinega nelagodja zaradi začasno spremenjene zunanjosti. Sodišče prve stopnje se je lahko zanesljivo prepričalo, da je tožnica zaradi škodnega dogodka utrpela tudi primarni in sekundarni strah, česar pritožbeni pomisleki ne morejo omajati. Končno je odmerjena odškodnina med nižjimi, saj ne dosega niti dveh povprečnih plač v času sojenja, zato toženčev predlog za njeno dodatno znižanje ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno uravnovesilo zahtevo po individualizaciji odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti.

9. Kadar gre za eventualni pobot, odločitev o pobotnem ugovoru ne sodi v izrek sodbe, ampak je dovolj, da sodišče njegovo zavrnitev pojasni v obrazložitvi sodbe, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje. Že v prejšnjem sojenju je pravilno ugotovilo, da toženčev pobotni ugovor ni utemeljen. Terjatvi pravdnih strank namreč nista pobotljivi (4. točka 316. člena OZ). Tožničine odškodninske terjatve za škodo, storjeno z okvaro zdravja, ni dopustno pobotati s toženčevo odškodninsko terjatvijo za duševne bolečine, ki mu jih je povzročila tožnica, ko mu je protipravno preprečevala stike z mladoletnima otrokoma. Duševnih bolečin ni mogoče enačiti z okvaro zdravja. V pritožbi posplošeno zatrjevane nepopravljive zdravstvene posledice, ki naj bi nastale tožencu, nikakor niso samoumevne, kot si zmotno razlaga pritožba. Navsezadnje niti iz sodbe, s katero je bila tožencu prisojena odškodnina za duševne bolečine, ni razvidno, da bi toženec zaradi tožničinega ravnanja utrpel kakšno okvaro zdravja. Dejstvo, da je bila tožencu prisojena odškodnina tudi za strah, ker mu je tožnica grozila s smrtjo, ne more vplivati na drugačno odločitev o njegovem pobotnem ugovoru. Tudi prestanega strahu namreč ni mogoče enačiti z okvaro zdravja. Kot že navedeno, odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja, ne more prenehati s pobotom, zato ni odločilno niti dejstvo, da je tudi tožnica (enako kot toženec v obravnavanem primeru) tožencu povzročila škodo namenoma.

10. Končno je sodišče prve stopnje glede na izid pravde tudi stroškovno breme pravilno porazdelilo med pravdni stranki (drugi odstavek 154. člena ZPP). Za drugačno odločitev o stroških postopka, ki jo pričakuje toženec, ni podlage. Tožničinega predloga, ki ga je podala v odgovoru na pritožbo, naj vse stroške poravna toženec, pa ni mogoče upoštevati, saj se tožnica zoper sodbo ni pritožila.

11. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal toženec, torej niso utemeljeni. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti tistih, na katere neopredeljeno meri pritožba. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in prvo sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.