Jedro

Prvostopni upravni organ tako v času izdaje spornega sklepa dne 27.12.2002 o združitvi postopkov ni imel pravne podlage za vodenje postopka in ponovno odločanje o konkretnem predlogu za obnovo postopka, saj je bil upravni postopek v tej zadevi končan, zato ga prvostopni upravni organ tudi ni mogel združevati in voditi s kakšnim drugim postopkom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi AA,(prizadeta stranka v tem upravnem sporu) in sklep Upravne enote A št. 321-53/2002 z dne 27.12. 2002 odpravila. S citiranim sklepom je navedeni prvostopni organ upravni zadevi prizadete stranke št. 321-27/2002 in št. 321-53/2002 združil in v obeh zadevah uvedel in vodil en sam postopek pod številko 321-27/2002. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev tožene stranke, da je bil upravni postopek v zadevi prizadete stranke, št. spisa 32-27/2002 dokončno končan po odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 5. 11. 2002. V tej zadevi je prvostopni organ na predlog tožečih strank odločal o obnovi postopka za dodelitev statusa kmeta prizadeti stranki in s sklepom št. ... z dne 10. 7. 2002 odločil, da se predlog zavrne, ker je potekel petletni zakonski rok za vložitev zahteve za obnovo postopka. Na ta sklep sta se tožeči stranki pritožili na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je v tej zadevi izdalo zgoraj omenjeno odločbo, s katero je potrdilo odločitev prvostopnega organa. S tem je bil po mnenju tožene stranke upravni postopek dokončno zaključen. V nadaljevanju pa še tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ kljub zavrnitvi predloga za obnovo postopka vzel navedbe tožečih strank v obzir in napovedal, da jih bo po uradni dolžnosti preveril v drugem postopku. Uvedbo tega postopka je prvostopni organ oprl na 5. odstavek 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. od 59/96 do 55/2003, v nadaljevanju ZKZ), ki med drugim določa, da če nastane dvom ali je fizična oseba kmet oziroma pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota, v kateri leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga občan obdeluje oziroma organizacija uporablja. Postopka po citirani določbi pa po mnenju tožene stranke prvostopni organ ne more uvesti po uradni dolžnosti, saj je po 1. odstavku 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) pristojen organ dolžan začeti postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. V skladu z navedenim tožena stranka ugotavlja, da postopka ugotavljanja, ali je fizična oseba kmet po določbah ZKZ, ni potrebno začeti zaradi varstva javne koristi in tudi 5. odstavek 22. člena ZKZ upravni enoti ne nalaga uvedbe postopka po uradni dolžnosti. Lahko pa prvostopni organ kadarkoli prične postopek po 5. odstavku 22. člena ZKZ na podlagi prošnje oziroma pobude pravnega subjekta, ki ima za to pravni interes. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka meni, da zadeve, ki je bila v upravnem postopku zaključena z dokončno odločbo, v nobenem primeru ni mogoče združevati z drugo zadevo, katere postopek še teče, kar pomeni, da je potrebno sklep prvostopnega organa odpraviti.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da postopka ugotavljanja statusa kmeta pod št. 321?27/2002 ni mogoče obnoviti iz razloga, ker je že potekel petletni rok za obnovo postopka. Iz 263. člena ZUP pa izhaja, da se lahko upravni postopek izjemoma obnovi tudi po preteku petletnega roka. Nadalje še tožnika navajata, da sta v postopku v zvezi z obnovo postopka navajala, da je postopek potrebno obnoviti iz razlogov, ker je pridobila prizadeta stranka status kmeta z navajanjem neresničnih dejstev, zavajanjem upravnega organa in navajanjem neresničnih podatkov, kar predstavlja razlog za obnovo postopka tudi po izteku petletnega roka. Status kmeta naj bi prizadeta stranka pridobila z navajanjem, da je v smislu 22. člena ZKZ verjetno, da bo pridobila v last in posest kmetijsko zemljišče in je pri upravnem organu tudi predložila oporoko, ki pa je neveljavna, vse z namenom, da bi na podlagi pridobljenega statusa kmeta lahko kot zakoniti dedič, ki edini izpolnjuje pogoje za dedovanje kmetijskih zemljišč, dedoval zaščiteno kmetijo ležečo v k.o. B. Po mnenju tožečih strank je združitev postopkov ekonomična in smotrna, v kolikor je obnova postopka po izteku petletnega roka mogoča. Nadalje še tožnika navajata, da je prizadeta stranka pridobila status kmeta z navajanjem neresničnih dejstev, to pa je tudi po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP razlog za ničnost odločbe. Na ničnost odločbe pa mora upravni organ paziti po uradni dolžnosti. Glede na navedeno tožeči stranki sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu AA je v odgovoru na tožbo med drugim navedel, da je k prošnji za dodelitev statusa kmeta predložil lastnoročno napisano oporoko starega očeta BB. Status kmeta ni bil sporen, dokler ni postal moteč za tožeči stranki, kar je 6 let po podelitvi statusa. Glede na vse navedeno je leta 2004 prizadeta stranka kmetijo dedovala na podlagi sporazuma med dediči, po katerem morajo odstopiti do vseh tožb v zvezi s statusom kmeta. Glede na to, da je kmetijsko zemljišče že pridobil in s tem izpolnil pogoje iz 22. člena ZKZ in da obstoji dedni sporazum, po katerem morata tožeči stranki odstopiti od tožb, meni prizadeta stranka, da bi odvzem statusa kmeta onemogočilo kmetovanje na kmetiji, ki jo je že dedovala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu ni prijavilo svoje udeležbe.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet obravnave odločitev prvostopnega organa, da v skladu s 130. členom ZUP združi dve upravni stvari v en postopek in sicer je združil postopek, v katerem se je obravnaval predlog tožečih strank za obnovo postopka podelitve statusa kmeta prizadeti stranki, in postopek za preveritev obstoja pogojev pri prizadeti stranki za status kmeta, ki ga je začel upravni organ po uradni dolžnosti. O tem je prvostopni organ odločil s posebnim sklepom, zoper katerega je v skladu s 3. odstavkom 130. člena ZUP dovoljena pritožba. Gre torej za obravnavo procesnega vprašanja, ali so podani pogoji za združitev dveh upravnih zadev v en postopek, kot jih določa 130. člen ZUP.

Po določbi 1. odstavka 130. člena ZUP lahko upravni organ v primeru, če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse stvarno pristojen, začne in vodi en sam postopek tudi takrat, kadar gre za pravice in obveznosti več strank.

Iz podatkov spisa izhaja, da je prvostopni organ o predlogu tožečih strank za obnovo postopka podelitve statusa kmeta prizadeti stranki odločil že pred združitvijo zadev v en postopek s spornim sklepom z dne 27.12.2002. S svojim sklepom, št. 321?27/2002 z dne 10.7.2002 je namreč predlog tožečih strank za obnovo postopka zavrnil. Zoper citirani sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka sta tožeči stranki tudi vložili pritožbo, o kateri je odločil pristojni upravni organ druge stopnje, to je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, ki je s svojo odločbo z dne 5.11.2002 pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopni sklep. S tem je bila zavrnitev predloga za obnovo postopka za podelitev statusa kmeta prizadeti stranki dokončna in je bil zoper to odločitev dopusten le še upravni (sodni) spor. Prvostopni upravni organ tako v času izdaje spornega sklepa dne 27.12.2002 o združitvi postopkov ni imel pravne podlage za vodenje postopka in ponovno odločanje o konkretnem predlogu za obnovo postopka, saj je bil upravni postopek v tej zadevi končan, zato ga prvostopni upravni organ tudi ni mogel združevati in voditi s kakšnim drugim postopkom.

Prav tako se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da predloga tožečih strank, da se obnovi postopek podelitve statusa kmeta prizadeti stranki, ni mogoče šteti kot pobudo prvostopnemu organu, da po uradni dolžnosti uvede postopek preveritve izpolnjevanja pogojev za status kmeta na podlagi 5. odstavka 22. člena ZKZ. Po določbi 1. odstavka 126. člena ZUP lahko namreč pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. V konkretnem primeru po presoji sodišča navedeni pogoji za uvedbo postopka po uradni dolžnosti niso podani, saj takšna uvedba postopka ni izrecno določena v 5. odstavku 22. člena ZKZ, niti ne gre pri sporni presoji pogojev za podelitev statusa kmeta za varovanje javne koristi, temveč za zasebno korist. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da prvostopni organ ni imel pravne podlage niti za ponovno vodenje in odločanje o predlogu za obnovo postopka niti za uvedbo postopka po uradni dolžnosti za preveritev pogojev za podelitev statusa kmeta prizadeti stranki. Zato je združevanje predmetnih upravnih zadev v en postopek nezakonito in je tožena stranka prvostopni sklep z izpodbijano odločbo utemeljeno odpravila.

Glede na predmet odločanja v konkretnem primeru so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na razloge za obnovo postopka podelitve statusa kmeta prizadeti stranki, v tej zadevi brezpredmetni, saj je predmet tega postopka zgolj odločanje o združitvi zadev v en postopek (130. člen ZUP). Zato v tem postopku tudi ni mogoče ugotavljati, ali so pri odločanju o podelitvi statusa kmeta prizadeti stranki podani ničnostni razlogi po 5. točki 279. člena ZUP, saj podelitev spornega statusa kmeta ni bila predmet odločanja v konkretnem upravnem postopku oziroma ta ni bil podeljen z obravnavanim prvostopnim sklepom.

V skladu z navedenim sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je bilo potrebno tožbo kot neutemeljeno zavrniti v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena ZUS.