Jedro

Ugotovitev o sporazumu strank glede novega datuma zapadlosti terjatve je podlaga za pravni zaključek, da ni prišlo do zastaranja tožnikove terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca J. I. L. in M. L. dolžna solidarno plačati tožniku znesek 130.000 DEM, preračunan v slovenske tolarje po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 30.11.1999, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 30.11.1999 dalje do plačila, in da mu morata solidarno povrniti pravdne stroške v višini 357.327 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2001 dalje.

Pritožbi obeh tožencev je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka J. I. L. in uveljavlja revizijske razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določbe pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodb tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodbi razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje. V reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje v celoti sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, po katerih naj bi tožnik tožencema izročil 130.000 DEM kot posojilo, ki sta se ga toženca zavezala vrniti najkasneje do 1.3.1994. Obe sodišči sta sprejeli navedbe tožnika, da naj bi bila zapadlost obveznosti odložena do prodaje parcele, ki sta jo imela v lasti toženca in sicer naj bi se ta parcela prodajala leta 1997, zaradi česar naj se zastaralni rok za vložitev tožbe še ne bi iztekel. Takšna odločitev sodišča druge stopnje ni pravilna, saj je sodišče spregledalo izpoved tožnika, ki je na obravnavi dne 21.2.2001 povsem jasno na posebno izrecno vprašanje sodnika povedal: "Povem, da se po 1.3.1994 nisva več pogovarjala glede vračila denarja, takrat sva se dogovarjala za nedoločen čas, to je bilo 1.3.1994, ko bi mi moral vrniti posojilo, potem pa se o tem nisva več pogovarjala in jaz ga tudi nisem vprašal, kdaj bo vrnil glavnico, vedel sem, da nima denarja." Povedal je še, da ga ni vprašal kasneje, šele leta 1999 naj bi mu dal rok, da mu mora denar vrniti do 30.11.1999. Vse nadaljnje navedbe dolžnika, pa tudi predhodne navedbe, so prilagojene trenutnim potrebam postopka in potrjevanju okoliščin, da je tožnik sodišču predložil dnevnik, iz katerega naj bi izhajalo, da je redno zapisoval vse dogodke, zvezane s posojilom tožencema. Prav ta dnevnik, ki ga je toženec šele na zadnji obravnavi izročil sodišču, pa nedvomno izkazuje, da je bil tudi ta dnevnik napisan in prirejen potrebam pravdnega postopka. Tožnik je najprej trdil, da je sproti pisal dnevnik oziroma zapiske, nato pa ob ugotovitvah sodnika, da to ni bilo mogoče, spreminjal in dopolnjeval izjavo tako, da je zapiske kasneje preračunaval po tečaju nemške marke. Tako se je na zaslišanju tožnika predvsem razpravljalo o domnevni prekinitvi zastaranja, vendar več kot očitno sam dnevnik izkazuje popolno prilagajanje tožnika za potrebe te pravde, saj je bil dnevnik očitno napisan v enkratnem krajšem obdobju. Gre za povsem enako pisavo z istim pisalom in ne gre za kronološko opisovanje dogodkov, temveč za očitno izmišljene dogodke, ki naj bi izkazovali in potrjevali njegove navedbe, vendar jih sodišče ne bi smelo uporabiti kot dokaz in tudi ne verjeti tožniku, da se je posebej dogovarjal o vračilu dolga po prodaji njune parcele. Ker je tožnik očitno dnevnike pisal še pred zaslišanjem, na katerem je navedel to okoliščino, tega v sam dnevnik ni mogel več umestiti. Ker naj bi bil vesten zapisovalec, bi takšno dejstvo seveda zapisal v dnevnik, kolikor bi ga dejansko vodil v času nastanka dogodkov. Ker pa je dnevnik očitno nastal zaradi potrebe pravde, takega zapiska ni mogel kasneje uvrstiti v že napisani dnevnik. Tožnik je povedal, da je svojega sorodnika spravil s stik s tožencema, ki sta sorodniku posodila večjo vsoto denarja. Zanikal pa je okoliščine garancije, ki naj bi jo podal za vračilo tega posojila. Šele ko je tožnik očitno ugotovil, da toženca nista vložila tožbe zoper njegovega sorodnika, je sam vložil tožbo zoper toženca, čeprav je rok za vračilo in rok za vložitev tožbe že potekel. Pri tem sta toženca umaknila predlog za zaslišanje tožnikovega sorodnika iz logičnega razloga, saj bi bilo težko pričakovati, da bi kot dolžnik povedal po pravici, kar bi bilo v korist tožencu in ne tožniku.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo navedla, da prva tožena stranka uveljavlja nedopusten revizijski razlog in predlaga zavrženje revizije. Poudarja pa še, da so vse navedbe prve tožene stranke v zvezi s ponareditvijo tožnikovega dnevnika neutemeljene. Obe sodišči sta ugotovili, da so zapisi v dnevniku verodostojni in da niso bili sestavljeni za namene pravde. V izpodbijani sodbi ni nobenih nasprotij in se jo lahko v vseh ozirih preizkusi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, se lahko vloži revizija zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz zgornjega obširnega povzetka revizije prvega toženca je razvidno, da ta toženec izrecno uveljavlja revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in se v obrazložitvi ves čas ukvarja z dejanskim stanjem: z verodostojnostjo tožnikove izpovedi in predvsem z verodostojnostjo tožnikovega dnevnika oziroma tožnikovih zapisov o prejemanju denarja in drugih dobrin od tožencev, kar naj bi bilo vse prirejeno potrebam te pravde. Formalno in vsebinsko torej revizija uveljavlja nedopusten revizijski razlog.

Revizija uveljavlja tudi dovoljenaa revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar nobenega konkretno ne opredeli in ne obrazloži. Sodišči prve in druge stopnje sta kot pravno odločilna dejstva ugotovili, da je tožnik 130.000 DEM izročil tožencema kot posojilo, ki sta se ga zavezala vrniti do 1.3.1994, nato pa so se dogovorili, da zapadlost obveznosti odložijo do prodaje parcele tožencev. Nadalje je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil porok svojemu sorodniku B. in ni poravnal njegovega dolga. Tem ugotovitvam sledi pravni zaključek o posojilu (557. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki mu toženec v reviziji ne ugovarja. V kolikor pa tožena stranka vztraja pri ugovoru zastaranja, revizijsko sodišče pritrjuje sodiščema prve in druge stopnje oziroma njunim dejanskim in pravnim zaključkom, da sta toženca v medsebojnih stikih s tožnikom vseskozi priznavala svojo obveznost vrnitve posojila in se med drugim tudi sporazumela za nov rok vrnitve posojila ob prodaji njune nepremičnine. Ne samo, da je bilo zastaranje pretrgano, stranke so se sporazumele za nov datum zapadlosti terjatve, tako da je zastaranje pričelo teči šele leta 1997. Dokazna ocena sodišč o tem je prepričljiva in razlogi izpodbijanih sodb jasni ter logični. Ne drži, da bi sodišče spregledalo tožnikovo izpoved, ki jo citira revizija; gre v resnici le za iztrgan del tožnikove izpovedi, saj je tožnik na isti glavni obravnavi dne 21.2.2001 v nadaljevanju izpovedal tudi o sporazumu s toženci o vrnitvi posojila po prodaji njihove parcele pod Š.

(list.št. 49). Ugotovitev v sodbah nižjih sodišč o sporazumu glede kasnejše zapadlosti vračila posojila je posledica dokazne ocene, torej dejanska ugotovitev, ki je v revizijskem postopku, kot je bilo že navedeno, ni dovoljeno izpodbijati. Navedena ugotovitev je podlaga za pravni zaključek, da ni prišlo do zastaranja in da tožnik ni izgubil pravice terjati izpolnitev obveznosti iz posojilne pogodbe. Nasprotna revizijska trditev je materialnopravno zmotna, trditve o tožnikovem dnevniku in njegovi pristnosti oziroma prirejenosti pa zopet pomenijo nedovoljeno poseganje v dejansko stanje, potem ko se je vprašanje dnevnika že na nižjih stopnjah izkazalo kot pravno nerelevantno.

Revizijsko sodišče torej ugotavlja nedovoljenost edinega obrazloženega revizijskega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter popolno neobrazloženost dovoljenega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga zato ni mogoče upoštevati. Uradni preizkus nadaljnjega uveljavljanega a neobrazloženega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa je pokazal, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in da toženec neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišč prve in druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala povrnitev revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s to vlogo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča in da navedenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo (155. člen ZPP). Revizijsko sodišče je zato odločilo, da tožeča stranka stroške revizijskega postopka krije sama.