Jedro

Pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik (poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo) sklenil sam s sabo, prav gotovo nasprotuje morali in je nična, saj bi v imenu delodajalca moral nastopati organ, določen z zakonom (skupščina družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo ali nadzorni svet). Glede na ugotovljeno ničnost pogodba o zaposlitvi ne more imeti pravnih učinkov, kar pomeni, da tožbeni zahtevek za plačilo 13. plače, ki je določena v tej pogodbi o zaposlitvi, ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba ter izpodbijana dopolnilna sodba: - delno spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 9.562,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila, mu povrniti stroške izvensodnega postopka v višini 326,89 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka do plačila.“ - delno razveljavita v odločitvi o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika zoper sodbo in dopolnilno sodbo se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj tožnikove terjatve za plačilo zneska 9.562,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila, za povrnitev stroškov izvensodnega zahtevka v višini 326,89 EUR in stroškov postopka v višini 497,12 EUR, oboje v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka do plačila (prvi odstavek izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini 12.174,08 EUR (drugi odstavek izreka). Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 9.562,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila, mu povrne stroške izvensodnega postopka v višini 326,89 EUR in stroške postopka v višini 497,12 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka do plačila.

Zoper izpodbijano sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku tožnika, saj ni odločilo o dajatvenem zahtevku, temveč je le ugotovilo obstoj tožnikove terjatve, pa še to v nižjem znesku, kot je bila vtoževana. Razlika med vtoževano in ugotovljeno terjatvijo tožnika znaša 806,22 EUR. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je ugotovilo tožnikovo terjatev le v višini 9.562,62 EUR, pač pa v obrazložitvi le zmotno povzema, koliko naj bi znašala tožnikova plača za maj 2008. Posledično je zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Iz istih pritožbenih razlogov se tožnik pritožuje tudi zoper dopolnilno sodbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, koliko je znašala tožnikova plača za maj 2005, saj ni upoštevalo, da je ta plača sestavljena tudi iz ene dvanajstine poračuna plače za leto 2005 v višini 33.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je plača za maj 2008 znašala 2.362,10 EUR, kar pa je le del plače za redno delo 158 ur, ne zajema pa dodatka za minulo delo v višini 429,21 SIT in nadomestila plače za državni praznik v višini 239,20 EUR, kar pomeni, da celotna plača znaša 3.030,51 EUR. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o zaznamovanih stroških za izdajo dopolnilne sodbe. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi tožena stranka se pritožuje tako zoper izpodbijano sodbo, kot zoper dopolnilno sodbo. Pri tem uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožbeni zahtevek v pretežnem delu predstavlja zahtevek za izplačilo 13. plače za obdobje od 2005 do 2008, ko je bil tožnik še direktor tožene stranke. Ugotovljeni oziroma dosojeni znesek 9.562,62 EUR predstavlja bruto zneske, ki pa tožniku ne gre, saj nihče na svoj račun ne prejme kar bruto plače. Na prvi pogled je tudi razvidno, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov izvensodnega postopka v višini 326,89 EUR. Tožnik je s tem v zvezi sicer predložil zahtevek z dne 7. 4. 2001, vendar pa ni v zvezi s tem podal nobene trditvene podlage, zato je tožba v tem delu nesklepčna in ji sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi. Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje napačna že v osnovi, to je glede vprašanja, ali je tožnik sploh upravičen do kakšnega plačila. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožniku 13. plača v ugotovljeni višini pripada zato, ker že samo izplačevanje višjih plač od tistih, ki so tožniku šle po pogodbi o zaposlitvi, pomeni, da sta se stranki glede tega ustno sporazumeli. Na splošno bi bilo takšno stališče sicer lahko sprejemljivo, ne pa tudi v tej zadevi, saj je voljo tožene stranke oblikoval tožnik kot direktor. Glede na tožnikovo dvojno naravo (zaposlenega pri toženi stranki, ki je upravičen do plače in direktorja, ki samostojno določa plačo), je jasno, da je tožnik pri določanju višine plače zasledoval sebične namene t.j. čim višjo plačo zase, ne pa plačo, ki bi bila primerna glede na velikost in uspešnost poslovanja tožene stranke. Plačo direktorja določajo lastniki družbe, tožnik pa je predložil le pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001, zato ni dvoma, da si je tožnik plačo zviševal samovoljno, zato plača, ki si jo je izplačeval v obdobju 2005 – 2008, ne more biti podlaga za ugotavljanje višine 13. plače, ki je bila dogovorjena s citirano pogodbo o zaposlitvi. V kolikor bi sodišče prve stopnje štelo, da tožniku pripada 13. plača, bi bila osnova lahko le znesek, ki je bil dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001, to je znesek 609,24 EUR bruto oziroma 146.000,00 SIT. Tožbeni zahtevek se nanaša na obdobje, ko je imel tožnik pri toženi stranki popolno oblast in bi si brez težav lahko odvedel izplačilo vsakokratne 13. plače, česar pa ni storil. V kolikor bi sodišče prve stopnje že ugotavljalo, da obstajajo nekakšni ustni dogovori, bi bila še bolj prepričljiva trditev, da je obstajal ustni dogovor o tem, da se tožniku 13. plača ne izplačuje. Tožena stranka tudi vztraja pri ugovoru, da je terjatev zastarala na podlagi drugega odstavka 348. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40 /2007). Gre za občasno terjatev, ki vse od sklenitve pogodbe o zaposlitvi v letu 2001 nikoli ni bila izplačana, zato je najstarejša zapadla terjatev, poimenovana 13. plača, zapadla že v juniju 2001, kar pomeni, da je v skladu s prvim odstavkom 348. člena OZ sama pravica, iz katere izvira vsaka taka terjatev, zastarala že v letu 2006, zato je tožnik v skladu z 2. odstavkom istega člena izgubil tudi pravico zahtevati vse kasneje zapadle terjatve. Po prepričanju tožene stranke je utemeljen tudi njen pobotni ugovor iz vloge z dne 6. 9. 2001. V pogodbi o zaposlitvi je bila določena osnovna neto plača 609,24 EUR (146.000,00 SIT), kar znaša cca 970,00 EUT bruto. Do višjih izplačil je prišlo izključno zato, ker si je tožnik kot direktor, ki je imel pri toženi stranki absolutno oblast, kar po svoje določal plačo. Do leta 2008, ki kot zadnje tvori tožbeni zahtevek, bi zaradi delovne dobe tožniku šla bruto plača v višini 1.144,00 EUR, kar pomeni, da je bila plača, ki jo je imel v vseh letih, ko je bil direktor, bistveno previsoka in da je bil tožnik obogaten za vse zneske, ki so presegali 1.144,00 EUR mesečno. Navedeno pomeni, da se je tožnik v tem obdobju na škodo tožene stranke okoristil za najmanj 1.899,52 EUR mesečno, kar letno znese 22.794,00 EUR, v štirih letih pa 91.176,00 EUR. Tožnik si je tako vsako leto vrednostno izplačal ne le zgolj še 13. plačo, pač pa za skoraj polnih dvajset dodatnih plač. V kolikor bi tožnik hotel višjo plačo, bi moral o tem skleniti pisni dogovor z lastniki. Tožena stranka v zvezi s tem opozarja tudi na tretji odstavek 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJZ, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki bi na podlagi analogije morala biti uporabljena tudi v tem sporu. V prid utemeljenosti pobotnega ugovora govori tudi določba 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) o tem, da morajo člani organa vodenja pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da so odgovorni družbi za škodo, ki nastane kot posledica kršitve njihovih nalog. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi tožene stranke sta utemeljeni, pritožbi tožnika pa se štejeta za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo ter izpodbijano dopolnilno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo nepravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, ker je z vpogledom v pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001 ugotovilo, da tožniku na podlagi V. čl. pogodbe vsako leto pripada tudi 13. plača, ki se direktorju izplača v mesecu juniju tekočega leta. Z vpogledom v tožnikove plačilne liste pa je ugotovilo, da je bila tožniku ves čas izplačevana bistveno višja plača, kot bi mu šla po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer je sklepalo, da je bil o višjem znesku plače očitno sklenjen ustni dogovor med strankama, saj bi v nasprotnem primeru tožena stranka višjemu plačilu nasprotovala oz. ga ne bi izvršila. Iz tega razloga je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, ki je temeljil na plači, kot je bila tožniku izplačevana in ne kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Iz istega razloga (ustni dogovor o izplačilu višje plače) je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke.

Tožena stranka je ves čas postopka na prvi stopnji trdila, ponavlja pa tudi v pritožbi, da je tožnik nastopal v dvojni funkciji, in sicer tako v funkciji poslovodje (delodajalca) kot v funkciji zaposlenega delavca. Trdila je, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001 (priloga A2) podpisal sam s seboj in si je kot direktor tudi sam izplačeval svojo plačo. Tožnik takšnih navedb tožene stranke ni substancirano prerekal, zato se ta trditev tožene stranke šteje za dokazano, saj neprerekanih dejstev oz. trditev ni treba dokazovati in jih sodišče tudi posebej ne ugotavlja (214. člen ZPP).

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 72. členu tudi za poslovodne osebe (tudi za direktorja oziroma poslovodjo d.o.o.) načelno predvideva možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi. S pogodbo o zaposlitvi se sklene delovno razmerje (prvi odstavek 9. člena ZDR). Torej je mogoče skleniti pogodbo o zaposlitvi v vseh primerih, ko pogodba ureja razmerje, ki ima bistvene elemente delovnega razmerja, oziroma ko so izpolnjeni vsaj temeljni pogoji za sklenitev take pogodbe. To velja tudi za pogodbo o zaposlitvi s poslovodnim delavcem, za katero ZDR v 72. členu sicer določa nekatere posebnosti. Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če le-tega ni, pa lastnik (tretji odstavek 18. člena ZDR).

Citirana določba pomeni, da v takšnem primeru ne pride v poštev splošna ureditev, ki izhaja iz 1. odst. 72. čl. ZDR, po kateri delodajalca (pravno osebo) zastopa njen zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. To je tudi razumljivo, saj poslovodna oseba, ki je praviloma tudi zastopnik delodajalca, ne more nastopati proti sebi kot delavcu. Navedeno pomeni, da bi pogodbo o zaposlitvi s tožnikom kot delojemalcem, morala skleniti bodisi skupščina družbenikov, če pa je tožena stranka imela nadzorni svet, pa bi pogodbo moral skleniti le ta. V skrajnem primeru, v kolikor je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v času ustanavljanja tožene stranke (kar pa iz same pogodbe ne izhaja), bi v imenu delodajalca moral nastopati ustanovitelj. Pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil sam s sabo, prav gotovo nasprotuje morali, saj bi v imenu delodajalca moral nastopati organ, določen z zakonom (skupščina družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo ali nadzorni svet), nikakor pa ne direktor, ki je tako v imenu delodajalca sklepal pogodbo o svoji zaposlitvi.

Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. To velja tudi za vprašanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi (12. člen ZDR), s tem, da na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje tudi vsaka zainteresirana stranka (prvi odstavek 13. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče ob navedenem pojasnjuje, da ugotovitev ničnosti tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da tožnik ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj navedeno med strankama ni bilo sporno, temveč pomeni le, da tožnik ni bil v delovnem razmerju na podlagi navedene pogodbe o zaposlitvi, zato posledično tudi pravic po tej pogodbi ne more vtoževati. Še posebej pa to velja glede tistih pravic in obveznosti iz nične pogodbe o zaposlitvi, ki jih stranki v času delovnega razmerja nista izvrševali niti s konkludentnimi dejanji. Takšna pa je ravno pravica do 13. plače, ki je sicer zapisana v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil sam s sabo, vendar pa si tožnik v času, ko je bil odredbodajalec 13. plače nikoli ni dal izplačati. Ker v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če le-tega ni, pa lastnik (tretji odstavek 18. člena ZDR), tožnik pa v postopku ni predložil nobene druge pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila sklenjena v skladu z navedenim členom ZDR in bi tožniku zagotavljala pravice, kot jih vtožuje v tem sporu, je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen.

Pogodba o zaposlitvi, na katero se sklicuje tožnik glede na ugotovljeno ničnost ni mogla imeti pravnih učinkov, zato se tožena stranka utemeljeno ni odzvala na njegovo zahtevo za plačilo 13. plače za leta 2005, 2006, 2007 in 2008 (priloga A3), sodišče prve stopnje pa je nepravilno v pretežnem delu ugodilo tako tožnikovemu zahtevku po izplačilu vtoževanih plač, kot njegovemu zahtevku po plačilu stroškov izvensodnega postopka. Tudi sicer tožnik glede zahtevka za povrnitev plačila stroškov izvensodnega postopka, ki ga je podal njegov odvetnik, ne podaja nobenih trditev, temveč tožba vsebuje le zahtevek in listine (priloga A3), zato je v tem delu tožba nesklepčna in jo je bilo potrebno tudi iz tega razloga zavrniti. Stranka namreč ne more pomanjkljive trditvene podlage nadomestiti z dokazili.

V skladu z gornjim materialnopravnim izhodiščem je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo ter izpodbijano dopolnilno sodbo na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo tisti del zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo.

Ker je bilo potrebno tožnikov zahtevek zavrniti že iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do preostalih pritožbenih navedb tožene stranke, saj niso bistvene za rešitev tega individualnega delovnega spora (360. čl. ZPP).

Če sodišče zavrne tožbeni zahtevek, tudi ni pogojev za obravnavanje pobotnega ugovora tožene stranke, zato so glede na odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, neupoštevne pritožbene navedbe tožene stranke podane v smeri neutemeljene zavrnitve pobotnega ugovora. Vendar pa je pritožbeno sodišče lahko zavrnilo le tisti del tožbenega zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje namreč ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi pravilno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje le deloma ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da mu izplača znesek, razviden iz izreka izpodbijane dopolnilne sodbe. Dela njegovega tožbenega zahtevka, za katerega je ugotovilo, da ni utemeljen (oz. natančneje, kateremu v manjši meri ni ugodilo, kot izhaja iz zadnjega odstavka na str. 2 izpodbijane sodbe z dne 17. 12. 2010), pa v izreku izpodbijane dopolnilne sodbe ni zavrnilo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP tožnikovi pritožbi štelo za predlog, naj se izda dopolnilna sodba.

Glede na to, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožnikovem zahtevku, tudi o stroških postopka še ni mogoče odločiti, saj so slednji odvisni od končnega uspeha strank v postopku. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na stroške postopka, razveljavilo (354. čl. ZPP) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo v končni odločbi tako odločilo o stroških celotnega postopka.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.