Jedro

Oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, mora imeti po 4. točki 10. člena ZDRS zagotovljen trajen vir preživljanja, najmanj v višini, ki zagotavlja materialno in socialno varnost; ta pogoj pa s sporazumom o preživljanju, sklenjenim s taščo tožnice, ni izkazan. Vira preživljanja v smislu 4. točke 10. člena ZDRS pa tudi ne predstavlja otroški dodatek. Pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke A.A. se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Pritožba tožečih strank mld. B.A. in mld. D.A. se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 22.11.2002. S to odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnikov za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z utemeljitvijo, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev iz 4. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 13/94, 59/99 in 96/02) v zvezi s 5. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uredba, Uradni list RS, št. 47/94). V postopku je tožena stranka namreč ugotovila, da prva tožnica, A.A., nima zagotovljenega trajnega vira preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost, mladoletna B.A. in D.A. pa ne izpolnjujeta pogoja, določenega v 2. odstavku 14. člena ZDRS, to je pogoja, da je tisti od staršev, ki je prosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, sam pridobil državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v obravnavanem primeru nesporno ugotovljeno, da prvo tožnico preživlja njen mož M.A., višina njegovih osebnih dohodkov pa prvi tožnici in njenima mladoletnima otrokoma ne zagotavlja materialne in socialne varnosti v smislu 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Po sklepu Vlade Republike Slovenije je v času odločanja tožene stranke višina zajamčenega osebnega dohodka znašala 49.568,00 SIT (Uradni list RS, št. 69/02), dohodki M.A. za obdobje od junija do septembra 2002 v povprečnem bruto znesku 160.125,00 SIT pa tako ne zadoščajo predpisani višini zajamčenega osebnega dohodka na družinskega člana. Sodišče prve stopnje pritrjuje navedbam tožene stranke, da G.A., tašča prve tožnice, ni dolžna preživljati prve tožnice, zato sklenjenega sporazuma o preživljanju, ki ga je mogoče razdreti po volji katerekoli izmed pogodbenih strank, ni mogoče šteti kot trajnega vira preživljanja. Tega vira tudi ne predstavlja otroški dodatek, saj obstoj pogojev za njegovo izplačilo ugotavlja center za socialno delo za vsako koledarsko leto posebej. Prav tako iz določbe 2. odstavka 14. člena ZDRS izhaja, da otroci pridobijo državljanstvo Republike Slovenije, če je tisti od staršev, ki je prosil za svoj in njihov sprejem, sam pridobil državljanstvo Republike Slovenije. V obravnavanem primeru pa prva tožnica, ki je zaprosila tudi za sprejem svojih mladoletnih otrok v državljanstvo Republike Slovenije, državljanstvo Republike Slovenije ni pridobila.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. V zvezi z odločbo o sprejemu v državljanstvo prve tožnice vztraja, da prva tožnica izpolnjuje vse pogoje po ZDRS. Dejstvo, da G.A. ni oseba, ki bi bila na podlagi 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) dolžna preživljati prvo tožnico, po mnenju le-te ne igra nikakršne vloge. S sklenitvijo dogovora je to obveznost prevzela, vsak dogovor pa ima sodno varstvo pred sodišči in tako ta sporazum predstavlja redni trajni vir preživljanja po 3. alinei 1. odstavka 5. člena Uredbe. Napačna je ugotovitev, da je mogoče sporazum razdreti po volji katerekoli izmed pogodbenih strank, saj takega določila v sporazumu ni. Tožena stranka je pri ugotavljanju, ali ima prva tožnica dovolj sredstev za lastno preživljanje, napačno štela, da otroški dodatek in sporazum ne predstavljata zagotovljenega trajnega vira preživljanja v smislu določbe 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Tožena stranka je tudi napačno upoštevala odstotek dohodkov, ki morajo biti zagotovljeni za preživljanje otrok do šestega leta in po šestem letu. Tožeča stranka opozarja še na to, da je soprog prvotožeče stranke pridobil državljanstvo Republike Slovenije na podlagi popolnoma identičnega dejanskega stanja dohodkov, s katerimi družina razpolaga. Navaja še, da tako odločba tožene stranke kakor tudi sodba sodišča prve stopnje nikjer ne obrazložita izračuna, na podlagi katerega naj bi bilo ugotovljeno, da tožeča stranka nima dovolj sredstev za preživljanje. Odločbe tožene stranke kot tudi sodbe prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti, saj le-ti ne vsebujeta odločilnih dejstev. Tožena stranka kakor tudi sodišče zgolj pavšalno navajata, da sredstva ne zadostujejo. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi tožbe druge tožnice in tretjega tožnika. Res je sicer, da prva tožnica ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, je pa državljanstvo pridobil oče druge tožnice in tretjega tožnika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba prve tožnice A.A. ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe prve tožnice pravilna in zakonita, svojo odločitev pa je sodišče utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pred njim pa že tožena stranka, lahko pristojni organ osebo, ki prosi za sprejem v državljanstvo na podlagi določbe 1. odstavka 10. člena ZDRS, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri tem pa mora oseba izpolnjevati tudi pogoj iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, in sicer, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Po določbi 5. člena Uredbe se med drugim šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost, če dokaže, da je redno zaposlena in višina njenih dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo ali pa ima kakšen drug trajni vir preživljanja v tej višini. Prva tožnica, glede na podatke in listine, predložene v upravnih spisih, tega pogoja v času odločanja tožene stranke ni izpolnjevala, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Predloženi sporazum o preživljanju, sklenjen z G.A., tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dokaz o zagotovljenem trajnem viru preživljanja. Po določbi 2. odstavka 123. člena ZZZDR so namreč starši dolžni preživljati svoje otroke po doseženi polnoletnosti, če se ti redno šolajo, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti otroka. G.A. ni dolžna preživljati prve tožnice, ker niso izpolnjeni pogoji po ZZZDR, pa tudi njena mati ni. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sporazum, ki ga je možno razdreti po volji katerekoli stranke, ne more predstavljati trajnega vira preživljanja. Odsotnost določbe o razvezi sporazuma v konkretnem primeru nima bistvenega vpliva na možnost razveze sporazuma, saj so določbe o načinu razveze oziroma odstopu od pogodbe (oziroma sporazuma), kot dvostranskega akta, sklenjenega po volji strank, vsebovane v splošnih pravilih obligacijskega prava.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje trajnega vira preživljanja v smislu 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS tudi ne predstavlja otroški dodatek. V skladu s 70. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP) se namreč pravica do otroškega dodatka prizna za dobo enega leta, obstoj pravice za njegovo izplačilo pa ugotavlja center za socialno delo za vsako koledarsko leto posebej, kot to izhaja iz določb ZSDP.

Pritožbeno sodišče zavrača ugovor prve tožnice, da izpodbijana odločba tožene stranke, kot tudi sodba sodišča prve stopnje, nikjer ne vsebujeta obrazložitve izračuna, na podlagi katerega je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka nima dovolj sredstev za preživljanje. Po mnenju pritožbenega sodišča obe odločbi vsebujeta tako izračun, kot odločilna dejstva za svojo odločitev, ki so povzeta tudi v tej sodbi, zato je ta ugovor prve tožnice neutemeljen.

Pritožbeno sodišče prav tako zavrača ugovor prve tožnice, da je tožena stranka napačno upoštevala odstotek dohodka, ki mora biti zagotovljen za preživljanje otrok od šestega leta in po šestem letu. ZDRS in Uredba takega določila ne vsebujeta, zato je ta ugovor neutemeljen.

Pritožbeni razlog, ki pa se nanaša na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten, saj je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS). Ker pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, pravilno in popolno ugotovljenega v upravnem postopku, ta pritožbeni razlog ni dopusten.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo prve tožnice na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Pritožba tožnikov mladoletnega B.A. in mladoletne D.A. ni dovoljena.

Po določbah 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 16. člena ZUS primerno uporablja v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS, pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, prav tako pa tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku. V obravnavanem primeru sta bila mladoletna D.A. in mladoletni B.A. sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi odločbe, ki jo je dne 16.1.2004, torej med tem upravnim sporom, izdala tožena stranka. Kot izhaja iz obvestila tožene stranke, ki ga je pridobilo pritožbeno sodišče, je navedena odločba postala pravnomočna dne 2.2.2004. Čeprav sta ob vložitvi pritožbe mladoletna tožnika izkazovala pravni interes v tem upravnem sporu, je z izdajo odločbe o sprejemu mladoletnih tožnikov v državljanstvo Republike Slovenije ta pravni interes prenehal, saj se pravni položaj tožnikov ne more več izboljšati, zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijane sodbe pa bi bilo za oba mladoletna tožnika brez učinka.

Pritožbeno sodišče je pritožbo mladoletnih tožnikov kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS.