Jedro

V upravnem sporu je po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Uradna oseba je (zgolj) vodila predmetni upravni postopek, ni pa v obravnavani zadevi izdal izpodbijane odločbe.

Izpodbijana odločba z dne 7. 3. 2018 se že v času vložitve tožbe ni več izvajala. Tožnik posledično ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje sodnega postopka zoper to odločbo.

Izrek

I. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže. II. Sprememba tožbe se dopusti.

III. Tožba se v delu, ki se nanaša na D. D., zaposlenega na Ministrstvu za pravosodje, zavrže. IV. Tožba se v delu, v katerem tožnik izpodbija odločbo Ministrstva za pravosodje št. 720-487/2015/8 z dne 7. 3. 2018, zavrže. V. Tožba zaradi posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine se zavrže. VI. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijanega sklepa:_

1. Z odločbo opr. št. 720-487/2015/82 z dne 7. 3. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Ministrstvo za pravosodje ugodilo pritožbi tožnika, odpravilo odločbo URSIKS št. 720-2826/2015/86 z dne 29. 11. 2017 in odločilo, da se tožnik premesti iz Zavoda za prestajanje kazni zapora A. v Zavod za prestajanje kazni zapora B. od vključno 18. 10. 2017 dalje. Odločilo je še, da posebni stroški v zvezi s to odločbo niso nastali.

2. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je bil tožnik dne 18. 10. 2017 premeščen v Zavod za prestajanje kazni zapora B. zaradi ohranitve reda in discipline. Organ ugotavlja, da obstaja zaradi spodbujanja in pozivanja obsojencev k upiranju povečana stopnja tveganja za nastanek nevarnosti. Pozivanje obsojencev k temu, da po zajtrku ne zapustijo jedilnice, pomeni kršitev hišnega in dnevnega reda ter s tem nevarnost za ohranitev reda in discipline. Pri tem ni pomembno, ali obsojenci res niso zapustili jedilnice, temveč zadostuje že spodbujanje in pozivanje k upiranju, ki pomeni aktiven odpor, kar je hujša kršitev kot pasivni odpor, ko posamezni obsojenec ne izpolnjuje ukazov pravosodnih policistov (pravosodni policisti bi namreč v primeru, da obsojenci ne bi želeli zapustiti jedilnice po končanem zajtrku, izdali ukaz, da se obsojenci iz jedilnice odstranijo, ti pa ga ne bi izpolnili). Ukrep premestitve v ZPKZ B. je tudi sorazmeren, saj je tožnik med prestajanjem kazni zapora v ZPKZ A. komuniciral z večjim številom obsojencev in je bil z njimi že dobro povezan, žaljiv in obtožujoč odnos pa je razvil do direktorja zavoda in vodje oddelka, kjer je bil nameščen, zato premestitev znotraj zavoda v drug oddelek ne bi dosegla namena, ki je v pomiritvi razmer in ponovni vzpostavitvi reda in discipline v zavodu. Odločbo je organ izdal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, pri odločitvi pa je upošteval navedbe tožnika na poročilo ZPKZ A. in pojasnila URSIKS.

_Povzetek tožbe:_

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z vložitvijo tožbe zoper odločbo Ministrstva za pravosodje št. 720-487/2015/8 z dne 7. 3. 2018. Pojasnjuje, da je zaradi zmotnega mnenja, da vloge za brezplačno pravno pomoč rešuje le Okrožno sodišče v Ljubljani, svojo vlogo poslal tja. Hkrati navaja, da mu je v ZPKZ B. onemogočeno kopiranje listin in vpogled v osebni spis. To sta okoliščini, ki po njegovem utemeljujeta opravičljivost razloga za zamudo roka iz 23. in 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

_Povzetek popravka tožbe in sprememba tožbenega zahtevka:_

4. Ker tožba ni bila sestavljena skladno z določili ZUS-1, je bil tožnik pozvan na njeno popravo in dopolnitev.

5. V popravi tožbe tožnik navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja. Vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na 2., 15., 18., 22., 28., 34., 35. in 39. člen Ustave RS, 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah ter 85. člen KZ-1. Tožnik se sklicuje na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. V odločbi ni opredeljena vsebina in način preverjanja prejetih informacij, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev o tožnikovi premestitvi (in o premestitvi njegovih soobsojencev C. C. in Č. Č.). Poleg tega ni nobenih dejstev, da je v času prestajanja kazni zapora v ZPKZ A. nagovarjal k odporu oziroma nagovarjal druge obsojence, da ne bi zapustili jedilnice. Navedene so le splošne ugotovitve o zbranih informacijah in niso preverjene vse priče in dokazi. Meni, da so pri odločanju in vodenju postopka sodelovale osebe, ki bi morale biti izločene. Ocenjuje, da pooblastilo drugotoženi stranki za vodenje postopka nima zakonske podlage. Organa I. in II. stopnje sta sporno vodila postopek, zamujen pa je bil tudi 8 dnevni rok za odgovor določen v dopisu z dne 6. 2. 2018. Poleg tega je tožena stranka akt z enako vsebino izdala C. C. ter Č. Č. Trdi, da se akti ne morejo nanašati na isto vsebino, na isto vrsto zbranih operativnih informacij in na isto vrsto splošnih ugotovitev o zbranih informacijah, če so bile osebe v različnih blokih, pri različnih uradnih osebah in se sploh niso poznale, niso imele kontaktov in pogovorov. Opozarja tudi na kršitve, ki jih je storil direktor Zavoda ZPKZ A. Dejanje premestitve tožnika dne 18. 10. 2017 je nezakonito, ZPKZ B. je tehnično neizpraven in deluje brez ustreznih dovoljenj. Zaradi premestitve v neustrezne prostore mu je nastala škoda po 17., 56., 72. in 206. členu ZIKS-1, zato uveljavlja odškodninski zahtevek. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in izvede predlagane dokaze ter razsodi, da se izpodbijani akt odpravi, da se toženima strankama naloži plačilo 19.516,00 EUR (za 238 dni prestajanja kazni zapora v tehnično neustreznem zavodu), drugotoženi stranki naloži plačilo 13.000,00 EUR (zaradi razžalitve in maltretiranja imena tožnika v izpodbijanem aktu) in javno opravičilo v medijih, da se ugotovi, da mu je bilo z dejanjem poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine oziroma zahteva prepoved toženi stranki izvrševanja vseh obtožb po aktu s katerim se posega v ČPTS tožnik (glede na tretji odstavek 30. člena ZUS-1) ter povrnitev vseh pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožnik je v nadaljevanju vložil več pripravljalnih vlog, kjer dodatno pojasnjuje svoja stališča iz tožbe in poprave tožbe.

_Povzetek odgovora na tožbo prvotožene stranke:_

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na ugotovitve v izpodbijani odločbi. Navaja, da ugovarjanje nepravilnosti ZPKZ B. ni predmet tega spora. Poleg tega pritožbeni postopek po tretjem odstavku 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) poteka brez zaslišanja strank v skrajšanem ugotovitvenem postopku po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tožena stranka je tožniku omogočila, da se pisno izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Zamuda roka za podajo pojasnil organa prve stopnje pa nima pravnih posledic določenih v zakonu. Razloge, zakaj je sledila navedbam v poročilu organa prve stopnje in zakaj ni izvedla dokaza z zaslišanjem posameznih obsojencev, pa je pojasnila že v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

_Povzetek odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog drugotožene stranke:_

8. Drugotožena stranka poudarja, da je tožbo prejela od prvotožene stranke in predlaga, da se tožba kot prepozna zavrže, saj po njeni oceni tožbo predstavlja šele dopolnitev tožbe, prvotna „tožba“ pa je le predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ugovarja, da kot fizična oseba zaposlena pri prvotoženi stranki, ni pasivno legitimirana glede na peti odstavek 17. člena ZUS-1. Prereka tudi odškodninski zahtevek tako po temelju kot po višini in glede blatenja časti in dobrega imena tožnika. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov tega postopka. V pripravljalnih vlogah ponavlja svoja stališča glede nepravočasnosti tožbe, pasivne legitimacije, temelja in višine odškodninskega zahtevka. Obenem prereka spremembo tožbenega zahtevka.

9. Dne 25. 8. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je prebralo listine, ki so priloga tožbi1 in pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Tožnika, drugotožene stranke, C. C. in Č. Č., ni zaslišalo. Tožnika iz razloga, ker se glavne obravnavne ni udeležil, ostalih pa, ker se navedeni dokazni predlogi nanašajo na dokazovanje dejstev, ki ne vplivajo na odločitev o procesnem zavrženju tožbe in so iz tega razloga nerelevantni za odločitev.

**K I. točki izreka:**

10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da iz podatkov sodnega in upravnega spisa izhaja, da je tožnik tožbo vložil pravočasno.

11. ZUS-1 v 26. členu določa, da se začne upravni spor s tožbo ali z drugim pravnim sredstvom, če zakon tako določa. Hkrati je v prvem in drugem odstavku 24. člena ZUS-1 določeno, da lahko stranka, ki je iz opravičenega vzroka zamudila rok za vložitev tožbe ali drug zakonit rok za opravo dejanje, predlaga vrnitev v prejšnje stanje, v roku osmih dni od dneva, ko je prenehal vzrok zamude, oziroma v roku osmih dni od dneva, ko je stranka za zamudo zvedela. Za vrnitev v prejšnje stanje mora biti kumulativno izpolnjenih več predpostavk, in sicer da gre za zamudo zakonitega procesnega roka za opravo dejanja, da gre za zamudo za dejanje stranke v postopku, da je stranka glede dejanja prekludirana (da dejanja ne more več opraviti), da je stranka vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, da je predlog pravočasen in da je zamuda posledica okoliščin, ki jih stranka ni zakrivila sama (opravičen vzrok).

12. Iz vročilnice v upravnem spisu je razvidno, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena dne 9. 3. 2018, ko je začel teči rok 30 dni za vložitev tožbe (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). Rok za vložitev tožbe se je tako iztekel dne 9. 4. 2018 (ob upoštevanju četrtega odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

13. Tožnik je vlogo, ki jo je izrecno označil „upravni spor - tožba“, skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje dne 7. 4. 2018 izročil UIKS, Zavod za prestajanje kazni zapora B., zaprti oddelek. Navedena vloga je torej pravočasna2, saj je bila vložena znotraj 30 dnevnega roka. Ker tožnik ni zamudil roka za vložitev tožbe, je sodišče njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, kot nepotreben in tako nedovoljen (prvi odstavek 120. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

14. Sodišče je dopustilo spremembo tožbe. Pri tem je štelo, da je tožnik s spremembo tožbe v njeni dopolnitvi le konkretiziral toženi zahtevek, ki ga je podal v tožbi in hkrati tožbenemu predlogu, kot je bil postavljen v tožbi (izpodbojna tožba po 1. alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1), zgolj dodal zahtevek, da se ugotovi, da mu je bilo z dejanjem poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine (tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 2. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1). Na podlagi dejstva, da v času dopolnitve tožbe dne 27. 6. 2018 tožnik ni bil več v ZPKZ B. (tam je bil do 13. 6. 2018), je sodišče dovolilo predlagano spremembo tožbe, saj je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Po oceni sodišča gre ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, le za tožnikovo spremembo opredelitve tožbene zahteve glede na učinek, ki ga želi doseči3. 15. Dopustilo je tudi spremembo glede dodatne tožene stranke (187. člen ZPP) in odškodninskih zahtevkov povezanih z njo, vendar je tožbo v tem delu zavrglo iz razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju.

**K III. točki izreka:**

16. Tožba zoper D. D. ni dovoljena.

17. V upravnem sporu je po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. D. D., zaposlen na Ministrstvu za pravosodje, od katerega tožnik terja tudi plačilo odškodnine, je (zgolj) vodil predmetni upravni postopek, ni pa v obravnavani zadevi izdal izpodbijane odločbe. Izpodbijano odločbo, s katero je bil upravni postopek odločanja končan in za katero tožnik meni, da je vsebinsko posegla v njegov pravni položaj, je izdala RS, Ministrstvo za pravosodje. Zato je moralo sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na D. D. (in na plačilo 13.000,00 EUR s strani D. D. zaradi razžalitve in maltretiranja imena tožnika v izpodbijanem aktu ter javno opravičilo v medijih, kakor tudi plačilo 19.516,00 EUR v delu, kje njegovo plačilo zahteva od D. D.), zavreči na podlagi drugega odstavka 187. člena in petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in petim odstavkom ZUS-1.4 **K IV. točki izreka:**

18. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Ministrstva za pravosodje št. 720-487/2015/8 z dne 7. 3. 2018, zavrže. 19. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki se kaže v tem, da bi si z morebitno ugoditvijo tožbi lahko izboljšal svoj pravni položaj, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora in vsebinsko obravnavanje tožbe. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist oziroma, če ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

20. Po prejemu dopolnitve tožbe je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik v ZPKZ B. prestavljen 18. 10. 2017, kjer je ostal do 13. 6. 2018. To pomeni, da se izpodbijana odločba MP z dne 7. 3. 2018 že v času vložitve tožbe ni več izvajala. Tožnik posledično ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje sodnega postopka zoper izpodbijano odločbo, zato je sodišče tožbo glede odločbe Ministrstva za pravosodje št. 720-487/2015/8 z dne 7. 3. 2018 zavrglo na podlagi šeste točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 21. Pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka je sodišče, glede na uveljavljeno sodno prakso5, upoštevalo, da je tožnik s spremenjenim tožbenim zahtevkom tožbo v tej zadevi razširil tudi na ugotovitev, da mu je bilo z dejanjem poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine oziroma je zahteval, da se toženi stranki prepove izvrševanje vseh obtožb po aktu s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnik, kar je sodišče obravnavalo pod točko V. te sodbe.

**K V. točki izreka:**

22. O tožbi zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin (prvi odstavek 4. člena ZUS-1)

23. Tožnik je v dopolnitvi tožbe med drugim postavil tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da mu je bilo z dejanjem poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine oziroma zahteva prepoved toženi stranki izvrševanja vseh obtožb po aktu s katerim se posega v ČPTS tožnik (tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 2. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1). Tak tožbeni predlog pa je glede na določbo tretjega odstavka 30. člena ZUS-1 nepopoln. Tožnik bi namreč moral konkretizirano navesti izpodbijano ravnanje, kraj in čas storitve tega ravnanja, organ oziroma uradno osebo, ki je to storila o tem, dokaze o tem in postaviti zahtevek naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, sodišče od tožnika zahteva, da v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in ga obenem pouči, kaj in kako naj napravi.

24. V obravnavanem primeru pa tožnika kljub pravilnemu vabljenju ni bilo na glavno obravnavno, zato ga sodišče ni moglo v skladu z določbami prvega odstavka 31. člena ZUS-1 pozvati, da dopolni navedeni tožbeni predlog, ob upoštevanju dejstva, da je sodišče pri odločanju vezano na tožbeni predlog (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Sodišče pri tem opozarja, da nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo. Predmetna tožba je posledično v tem delu ostala do take mere nepopolna in nerazumljiva, da jo je treba zavreči na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1. **K VI. točki izreka:**

25. Stroškovni zahtevki tožnika in obeh toženih strank se zavrnejo. Odločitev o zavrnitvi stroškovnih zahtevkov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem med drugim, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 - izpodbijana odločba z dne 7. 3. 2018 - A1,- odločba MP št. 720-487/2015/66 z dne 22. 11. 2017 - A5,- pooblastilo MP št. 1002-31/2017/126 z dne 25. 10. 2017 – Pooblastilo D. D. za vodenje upravnih postopkov – A7,- dopis MP z dne 6. 2. 2018 – A8,- poziv MP z dne 22. 2. 2018 – A9,- dopis z urgenco tožnika z dne 18. 2. 2018 – A10,- poziv z urgenco tožnika z dne 25. 2. 2018 – A11,- dopolnitev k pisni izjavi tožnika z dne 5. 3. 2018 – A12,- poročilo o obnašanju z dne 11. 10. 2017 – A14,- odločba, da se tožnik ne premesti v ZPKZ Ljubljana z dne 2. 6. 2017 (A15) in 12. 9. 2017 (A16),- posredovanje IJZ z dne 21. 3. 2018 (A17) , -odločba glede IJZ z dne 21. 3. 2018 (A18),- odločba glede IJZ z dne 1. 6. 2018 (A19),- obvestilo Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, OU MB, z dne 4. 6. 2018 (A20) in dne 12. 2. 2018 (A21); 2 Osmi odstavek 112. člena ZPP: Za osebo, ki ji je odvzeta prostost, se šteje dan, ko izroči vlogo upravi zapora ali drugega zavoda, v katerem prestaja kazen ali ukrep odvzema prostosti, za dan izročitve sodišču. 3 Glej sklep VSRS opr. št. I Up 45/2019 z dne 3. 7. 2019, 9. točka obrazložitve; 4 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 282/2005 z dne 9. 3. 2005, I Up 117/2008 z dne 20. 3. 2008; 5 Glej sklep VSRS opr. št. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016;