Jedro

Kako je na podlagi navedenih, med seboj očitno različnih podatkov, prišla do ugotovitve o dimenziji 9,05 m, toženka ne obrazlaga, čeprav se na enega od njih (kot „dolžino zahodne fasade 9,27 m“) sklicuje v obrazložitvi drugostopenjske odločbe in čeprav je tožnica s sklicevanjem na dimenzijo 10,41 m, ki naj bi izhajala iz skice D.D., na navedene razlike opozorila že v pritožbi. Ob tem je ta ugotovitev bistvena za sklepanje, da – in koliko – je bila obravnavana stavba razširjena proti severu. Kot je bilo obrazloženo, je od tega odvisno, kakšno sanacijo lahko toženka v skladu z zakonom naloži tožnici.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor št. 06122-2364/2013/32 z dne 21. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo inšpekcijskim zavezankam, poleg tožnice še A.A., B.A. in C.A., naložil, da morajo takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo – rekonstrukcijo tam opisane stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 333/2 in 333/6 k.o. ... (1. točka izreka), da morajo v roku devet mesecev po prejemu te odločbe odstraniti novo zgrajeni severni fasadni zid navedene stavbe, skupaj z novozgrajenimi vogalnimi severnimi deli zahodnega in vzhodnega fasadnega zidu v dolžini 1,1 m ter v istem obsegu severne dele notranjih prečnih zidov, odstraniti pa morajo tudi severni del strehe ob kapi in stropa nad pritlično etažo, oboje v širini 1,1 m, ter vzpostaviti stari zid prejšnje severne fasade in kapi stavbe v prejšnje stanje, vse na svoje stroške (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršitve nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za navedeni objekt so bile izrečene prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka), odločeno pa je bilo še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da stroški postopka niso nastali (6. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bil obravnavani objekt v letu 2011, pred pričetkom prenove, stara, dotrajana stanovanjska hiša, izvedenec, postavljen v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, pa je zanjo navedel dimenzije 9,05 x 12,10 m. Iz posnetka objekta, ki ga je naredil ta izvedenec, je razvidna tudi lega nosilnih zidov, tloris pa izhaja iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za njegovo rušenje, ki sicer ni bilo izdano. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa je bil objekt v celoti prenovljen, med prenovo pa tudi razširjen proti severu, tako da so njegove dimenzije zdaj 10,65 x 12,60 m. Obložen je z debelo toplotno izolacijo, v inšpekcijskem postopku pa je bila upoštevana debelina fasadne obloge približno 25 cm, kot je razvidno iz fotografije, ki jo je v spis predložila tožnica. To pomeni, da so zunanje dimenzije nosilnih fasadnih zidov prenovljenega objekta brez upoštevanja fasadne obloge 10,15 x 12,10 m. Objekt je bil torej brez upoštevanja fasadnih oblog razširjen za 1,1 m. Iz navedenih listin, posebno iz tlorisa stare stavbe je mogoče ugotovitvi, da je bila severna zunanja stena pred prenovo skoraj v celoti lesena, zidan je bil le spodnji del – parapet višine približno 70 cm. Ta zunanji zid je bil med prenovo odstranjen in nadomeščen z novim, zidanim, ki je za 1,1 m premaknjen proti severu. Ob tem so inšpekcijske zavezanke za 1,1 m podaljšale tudi vzhodno in zahodno fasadno steno, strop nad pritličjem in ostrešje. Vzdolžni osrednji nosilni opečni zid je bil odstranjen in nadomeščen z armiranobetonskim stebrom ter nosilcem pod stropom. Ta dela pomenijo rekonstrukcijo objekta, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga inšpekcijske zavezanke niso pridobile.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa med drugim izhaja, da so navidezne razlike med skicami v mnenju izvedenca D.D. in cenilca E.E. le razlike v merilu, sicer pa gre za isto skico, iz katere izhajajo enaki podatki. Glede razširitve predmetnega objekta se sklicuje še na aero posnetke, ki v letu 2013 v primerjavi z zgodnejšimi posnetki izkazujejo spremembe v tlorisu strehe. Navedenih del ni mogoče obravnavati kot gradnjo enostavnega objekta oziroma kot investicijsko vzdrževalna dela, saj je bilo z njimi poseženo v konstrukcijo objekta.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da z deli ni posegla v konstrukcijske elemente objekta, prostornina objekta pa je enaka kot pred izvedbo del. Obrazložitev izpodbijane odločbe je v tem pogledu „protispisna“, saj navaja, da je odstranila leseno steno in na istem mestu postavila zidano, kar pomeni, da se prostornina stavbe ni mogla povečati. Elaborat izvedenca E.E. ni odraz dejanskega stanja, saj gre za „skico izvedenskega stanja“, ne pa za geodetski načrt, ki bi bil pravna podlaga za določitev dejanskih izmer stavbe. Tudi skica, ki jo je pripravil sodni izvedenec za geodezijo, „pripelje do enakih izmer“. Po podatkih te skice so bile dimenzije objekta 12,6 m x 10,41 m. Da objekt ni bil spremenjen, izhaja tudi iz ortofoto posnetka Geodetskega zavoda Ljubljana, po katerem so horiznotalni gabariti ostali povsem identični. V skico terenske izmere z dne 12. 4. 2009 so vpisane tudi mere, ki bi jih lahko inšpekcijski organ preveril in ugotovil, da do zatrjevane razširitve ni prišlo, kar je potrjeno tudi z izmerami izvedenca D.D. Tožnica ni storila drugega kot obstoječo leseno steno zamenjala z zidano, poenotila izgled hiše ter namestila vrata tja, kjer so že stala. Že obstoječi severni del hiše je tožnica spremenila „v materialu in skladno moderne tehnike, po načelu gradnje enostavnega objekta ... kjer gre za vprašanje majhne stavbe kot prostostoječe zidave ...“. Prizidek ima funkcijo vetrolova in kurilnice, je dopolnitev obstoječe pozidave in izveden v enoetažni izvedbi, brez nadgradnje, tožnica pa zanj ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Na vzhodnem delu je izvajala investicijsko vzdrževanje, v okviru katerega je porušila obstoječi zob zidu, ki je služil kot vetrolov, in na njegovo mesto postavila steber, ki podpira strešno konstrukcijo. Vse navedeno pomeni, da je toženka nepopolno ugotovila dejansko stanje, zaradi česar je izvedena dela napačno opredelila kot rekonstrukcijo in ne kot investicijsko vzdrževanje. Tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek, poleg tega pa naj toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po 7.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10 %.

Obodne stene in nosilna konstrukcija stavbe pojmovno vsekakor predstavljajo njene konstrukcijske elemente, tako da sprememba teh delov stavbe v skladu z navedeno zakonsko določbo pomeni njeno rekonstrukcijo. Med strankama ni sporno, da je pri obravnavani stavbi prišlo do nadomestitve lesene stene z zidano in opečne nosilne stene z betonskima nosilcema, kar glede na povedano pomeni spremembo konstrukcijskih elementov in s tem rekonstrukcijo te stavbe. Nadaljnje navedbe o spremembi volumna stavbe so v tem pogledu brezpredmetne, saj navedene okoliščine zadostujejo za pravno kvalifikacijo rekonstrukcije, omejitev spremembe volumna na 10 % pa pomeni zgolj mejo med obravnavanjem gradnje kot rekonstrukcijo ali novogradnjo.

Med strankama ni sporno niti to, da je šlo za gradbena dela oziroma posege na obstoječi stavbi, kar prav tako ustreza prej navedeni zakonski opredelitvi rekonstrukcije, ne pa za gradnjo novega objekta. Zato ni pogojev, da bi bila ta gradnja obravnavana kot gradnja novega, samostojnega enostavnega objekta, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, za kar se zavzema tožnica.

Inšpekcijski ukrepi, izrečeni v obravnavani zadevi, temeljijo na 152. členu ZGO-1, po katerem v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Glede na to zakonsko določbo je obseg odstranitve oziroma sanacije, ki jo odredi inšpektor, odvisen od obsega nelegalne gradnje. Tudi ob pravilni pravni kvalifikaciji nelegalne gradnje je torej ugotovitev njenega obsega bistvenega pomena za pravilnost in zakonitost izrečenih ukrepov. Sodišče se strinja s tožnico, da toženka relevantnega dejanskega stanja v tem pogledu ni ugotovila v zadostni meri.

Toženka je svoje ugotovitve o tem, kje in koliko naj bi bila obravnavana stavba povečana, oprla na inšpektorjeve meritve stavbe po prenovi v primerjavi z merami, ki po njenih besedah „izhajajo iz listin v inšpekcijskem spisu“. Pri tem se sklicuje na projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za rušitev obravnavane stavbe iz avgusta 2012 ter na skico sodnega izvedenca za geodezijo D.D. Kot navaja sama in je očitno tudi iz listin v upravnem spisu, se ista skica (le v drugačnem merilu) pojavlja tudi v izvedenskem mnenju E.E., na katerega se prav tako sklicuje.

Tožnica utemeljeno opozarja, da iz navedenih listin izhajajo različne dimenzije stavbe pred obnovo, ki se deloma razlikujejo od tistih, na katere se sklicuje toženka. Že iz „skice sodnega izvedenstva“ D.D., na katero se sklicujeta obe stranki, izhajajo trije različni podatki o dimenziji v smeri sever – jug: 9,27 m (zahodna fasada), 9,04 m (vzhodna fasada brez niše ob vhodu oziroma „zoba“, kot se izrazi tožnica), ki jo je očitno upoštevala toženka, in 9,04 + 1,37 m (skupaj 10,41 m; vzhodna fasada), na katero se tako v pritožbi kot v tožbi sklicuje tožnica. Iz omenjenega PGD za rušitev stavbe izhaja še nadaljnji podatek o tej dimenziji, in sicer 9,07 m, kar pa se le zanemarljivo razlikuje od dimenzije, ki jo ugotavlja toženka.

Kako je na podlagi navedenih, med seboj očitno različnih podatkov, prišla do ugotovitve o dimenziji 9,05 m, toženka ne obrazlaga, čeprav se na enega od njih (kot „dolžino zahodne fasade 9,27 m“) sklicuje v obrazložitvi drugostopenjske odločbe in čeprav je tožnica s sklicevanjem na dimenzijo 10,41 m, ki naj bi izhajala iz skice D.D., na navedene razlike opozorila že v pritožbi. Ob tem je ta ugotovitev bistvena za sklepanje, da – in koliko – je bila obravnavana stavba razširjena proti severu. Kot je bilo obrazloženo, je od tega odvisno, kakšno sanacijo lahko toženka v skladu z zakonom naloži tožnici.

Navedene pomanjkljivosti ne odpravlja niti toženkino sklicevanje na drugačno obliko (asimetričnost) strehe, ki naj bi izhajala iz fotografij in ortofoto posnetkov, saj iz teh podatkov ni mogoče zanesljivo sklepati o dimenzijah stavbe, česar toženka niti ne zatrjuje.

To pomeni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti glede ene od odločilnih okoliščin, kar se po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vedno šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Zato je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena pa je zadevo vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo morala toženka ob upoštevanju vseh podatkov v upravnem spisu in po potrebi tudi z izvedbo nadaljnjih dokazov zanesljivo ugotoviti dimenzije obravnavane stavbe pred izvedbo rekonstrukcije, če se bo pri tem oprla na enega od različnih podatkov v spisu, pa bo morala določno navesti, na katerega in zakaj. Šele tako ugotovljeno dejansko stanje bo lahko služilo kot podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa v obsegu, kot ga predpisuje zakon.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Navedeni znesek se poviša še za zahtevani 22 % DDV (62,70 EUR), saj je odvetnik zavezanec za plačilo DDV. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife ZST-1).