Jedro

Če je upravičenec do trajne denarna socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije (7. odstavek 36. člena ZSVarPre). Prvotožnica je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge za priznanje pravice do denarne socialne pomoči prejela denarno socialno pomoč najmanj 24-krat in je v Sloveniji lastnica nepremičnin. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, določeni v 7. odstavku 34. člena ZSVarPre, za prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin tožnice v korist Republike Slovenije.

Iz obrazložitve izpodbijanih odločb upravnih odločb ne izhaja, zakaj je potrebna prepoved razpolaganja in obremenitve na vseh nepremičninah, ne pa zgolj na eni ali več nepremičninah, upoštevaje sorazmernost vrednosti teh nepremičnin in pa denarne socialne pomoči, ki je bila priznana prvotožnici. Iz sodne prakse izhaja, da je potrebno upoštevati načelo sorazmernosti med vrednostjo izkazane terjatve in vrednostjo nepremičnine, ki naj bi služila zavarovanju te terjatve. Tudi v primeru, ko gre za zavarovanje terjatve, je potrebno sedmi odstavek 36. člena ZSVarPre tolmačiti tako, da se sprejme ukrep, ki še vedno sledi namenu zakona, ki pa je lažji in ugodnejši za stranko. To pa pomeni, da se upravičencu do denarne socialne pomoči prepove odtujitev in razpolaganje z eno ali več nepremičninami, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije, tako da bo upoštevana sorazmernost med vrednostjo teh nepremičnin in pa vrednostjo prejete denarne socialne pomoči. Ker tožena stranka ni obrazložila, zakaj je potrebna prepoved odtujitve in razpolaganja na vseh nepremičninah, odločitve tožene stranke v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 2. 2015 in št. ... z dne 17. 2. 2015 ter odločbi Centra za socialno delo ... št. ... z dne 27. 6. 2014 in št. ... z dne 18. 11. 2014 v delu, kjer je prvotožnici prepovedana odtujitev in obremenitev nepremičnin v njeni lasti ter v delu, ki glasi na zaznamovanje takšne prepovedi v zemljiški knjigi v korist RS in se v tem obsegu zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna na račun BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. V Ps 599/2015 povrniti stroške postopka prvotožnice v skupnem znesku 254,08 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila. Stroški drugotožnika bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 2. 2015 in št. ... z dne 17. 2. 2015 ter odločbi Centra za socialno delo ... št. ... z dne 27. 6. 2014 in št. ... z dne 18. 11. 2014 v delu, kjer je prvotožnici prepovedana odtujitev in obremenitev nepremičnin v njeni lasti ter v delu, ki glasi na zaznamovanje takšne prepovedi v zemljiški knjigi v korist RS. Sodišče je zavrglo pobotni ugovor prvotožnice in njen predlog za prenos terjatve iz izvršilnega naslova v zvezi s preživnino na toženo stranko. Zavrglo je tudi tožbo drugotožnika ter odločilo, da stroški tožečih strank bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila prvotožnica iz razlogov določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ko ni upoštevalo vlog, ki sta jih prvotožnica in drugotožnik dne 12. 10. 2015 vložila pri sodišču. Vloženi sta bili pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 13. 10. 2015. Glede zmotne uporabe materialnega prava prvotožnica navaja, da je tožena stranka prvotožnici prepovedala odtujiti in obremeniti nepremičnine, in sicer na podlagi določb Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami). Po mnenju prvotožnice je ureditev prepovedi razpolaganja iz ZSVarPre v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami oziroma v nasprotju z ustavno zagotovljenimi pravicami. Za pravilno odločitev v tej zadevi sta pomembni odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-330/97-28 z dne 30. 11. 2000 ter št. U-I-223/08-7 z dne 8. 4. 2010. Upoštevaje citirani odločitvi prvotožnica zaključuje, da ureditev, ki izhaja iz 128. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami), predstavlja poseg v pravico do zasebne lastnine in dedovanja, ki je določen v 33. členu Ustave RS. Vendar obenem tudi aktualna ureditev omejitve dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, predstavlja dopusten poseg v omenjeno ustavno zagotovljeno pravico, saj gre za ukrep, ki prestane takoimenovani strogi test sorazmernosti. Pomembno je tudi stališče, zavzeto v že omenjeni odločbi, da je racio legis 128. člena ZD v onemogočitvi dedovanja tistega dela premoženja zapustnika, ki je nastalo oziroma je ostalo ohranjeno zaradi pomoči, ki jo je zapustniku dala družba (ne da bi ob tem obstajali razlogi, iz katerih bi bila dolžna dajati pomoč). Če je namreč oseba, ki je prejemala pomoč, zapustila premoženje, iz katerega bi lahko krila svoje eksistenčne potrebe, je utemeljeno sklepati, da ni bila v socialni stiski. Tako je evidentno, zakaj predstavlja ureditev iz sedmega do desetega odstavka 36. člena ZSVarPre prekomeren poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, obenem pa tudi kršitev 2. člena, 14. člena, tretjega odstavka 15. člena, 50. člena in prvega odstavka 153. člena Ustave RS. Le če je prejemnik socialne pomoči zapustil premoženje, lahko dajalec pomoči v to premoženje posega, saj sklepa, da bi s tem premoženjem lahko sam poskrbel za svoje preživljanje. Pričakuje se torej, da osebe, katerih eksistenca je ogrožena, za časa svojega življenja same poskrbijo za svoje preživljanje, če je to mogoče, kar pa je z aktualno ureditvijo, izhajajočo iz sedmega do desetega odstavka 36. člena ZSVarPre, upravičencem do socialno varstvenih prejemkov povsem onemogočeno. Prvotožnica je prepričana, da aktualna ureditev ZSVarPre nanašajoča se na prepoved razpolaganja z lastnino (že) za časa življenja prejemnika socialne pomoči, ne prestane takoimenovanega strogega testa sorazmernosti iz tretjega odstavka 15. člena Ustave RS in predstavlja prekomeren poseg v pravico do zasebne lastnine in do socialne varnosti. Za socialno varstvene prejemke ni tipično, da se vračajo - le za primer, da prejemnik zapusti premoženje, katerega mu je uspelo ohraniti za voljo družbene pomoči, je pravično, da se vrne v družbene roke. Preprečevanje razpolaganja z lastnino že za časa življenja (pri čemer gre za absolutno prepoved razpolaganja z zasebno lastnino) je po mnenju prvotožnice prekomeren poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine in obenem tudi v ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti, saj se s tem eksistencialna ogroženost že tako socialno ogroženih posameznikov le še poglablja. Po mnenju prvotožnice je torej v tem delu ZSVarPre neustaven. Da je ureditev nepravična in diskriminatorna, potrjuje tudi ureditev prepovedi odtujitve in obremenitve v določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami), ki je predvidena za zavarovanje terjatev na podlagi določil ZIZ. Sodišče je dolžno pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe paziti tudi na načelo sorazmernosti, na podlagi katerega se izvršba za poplačilo oziroma zavarovanje denarne terjatve opravi in dovoli zgolj v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Sodna praksa je ob tem zavzela stališče, da je načelo sorazmernosti, izhajajoče iz določil ZIZ kršeno, če se za zavarovanje denarne terjatve dolžniku odredi prepoved razpolaganja z nepremičninami v takem obsegu, ki znatno presega višino upnikove terjatve. S tem v zvezi prvotožnica opozarja na sodbe Pdp 805/2006 z dne 23. 6. 2006, Pdp 1231/2004 z dne 2. 9. 2004 in Pdp 285/2013 z dne 14. 3. 2013. Ureditev v ZSVarPre je neprimerna, saj ne omogoča, da bi v skrajnem primeru prepoved razpolaganja zaobjela zgolj nepremičnine, z vrednostjo katerih je mogoče pokriti vrednost danih socialno varstvenih prejemkov. Za prekomeren poseg v zasebno lastnino gre, v kolikor dajalec pomoči prepove razpolaganje s celotno lastnino prejemnikov pomoči, to je ne glede na vrednost dane pomoči. Prvotožnica opozarja tudi na ureditev v Stvarnopravnem zakoniku, ki je odpravil prakso vpisovanja prepovedi razpolaganja v korist hipotekarnih upnikov v zemljiško knjigo. Tako je povsem nedopustno, da veljavna ureditev hipotekarne upnike in dolžnike v izvršilnih postopkih in v postopkih zavarovanja varuje bolj kot socialno najbolj ogrožene posameznike, ki so upravičeni do socialno varstvenih prejemkov kot enostranskih transferjev. Prvotožnica se tako sprašuje, kako je dopustno seči na celotno nepremično premoženje prejemnika denarne socialne pomoči in to kar za celotno obdobje njihovega življenje (upoštevaje, da vrednost vseh nepremičnin bistveno presega vrednost prejete denarne socialne pomoči). Prvotožnica zato predlaga, da sodišče prekine predmetni socialni spor in začne postopek za oceno ustavnosti sedmega do desetega odstavka 36. člena ZSVarPre, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja prvotožnica. Tako tudi ni kršilo 286.a člena ZPP, ki govori, v katerih primerih sodišče ne upošteva vlog. V četrtem odstavku 286.a člena je določeno, da določba prvega odstavka navedenega člena ne posega v pravico stranke, da tudi brez poziva sodišča predložijo pripravljalne vloge. Stranka mora vloge sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom tako, da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka. Vloge, ki so predložene v nasprotju s četrtim odstavkom se upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. V sporni zadevi je prvotožnica pripravljalno vlogo sodišču predložila neposredno 12. 10. 2015. Narok za glavno obravnavo pa je bil razpisan in tudi opravljen 13. 10. 2015. Pooblaščenec prvotožnice je sodišču pojasnil, da je vlogo posredoval dan pred narokom zaradi preobilice dela. V takem primeru pa nikakor ne gre za opravičljiv razlog, da prvotožnica sodišču ni pravočasno predložila pripravljalne vloge, zato tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje vloge pravilno ni upoštevalo.

5. Utemeljeno pa pritožba opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo izpodbijane odločbe tožene stranke oziroma njenega prvostopenjskega organa. V zadevi je sporna odločitev, da se prvotožnici prepove odtujiti in obremeniti večje število nepremičnin ter da se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije na podlagi dokončne odločbe.

7. Med strankama ni sporno, da je bila prvotožnici priznana pravica do denarne socialne pomoči v višini 445,63 EUR mesečno za čas od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2014 (odločba CSD z dne 27. 6. 2014), ki je bila nato z odločbo CSD z dne 18. 11. 2014 razveljavljena s 1. 10. 2014. Denarna socialna pomoč pa je bila priznana v višini 310,23 EUR mesečno za čas od 1. 10. 2014 do 31. 12. 2014. Nadalje med strankama tudi ni sporno, da je prvotožnica v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejela denarno socialno pomoč najmanj 24-krat in da je v Sloveniji lastnica nepremičnin.

8. ZSVarPre v sedmem odstavku 36. člena določa, da če je upravičenec do trajne denarna socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. O prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist Republike Slovenije Center za socialno delo odloči v izreku odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči. Prepoved odtujitve in obremenitve se zaznamuje v zemljiški knjigi na podlagi dokončne odločbe. Za zaznambo o prepovedi odtujitve in obremenitve iz prvega odstavka 36. člena se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja zemljiško knjigo o zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve (osmi, deveti in deseti odstavek 36. člena).

9. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ki se nanašajo ne prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin v korist Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da zakonska ureditev ni v nasprotju z Ustavo RS. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče svoje stališče zavzelo že v drugi zadevi(1). Pritožbeno sodišče opozarja na odločbi Ustavnega sodišča RS, ki je presojalo 128. člen ZD. Gre za odločbi št. U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 in U-I-223/08 z dne 8. 4. 2010. Ustavno sodišče RS je med drugim navedlo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave RS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država po tem, ko oseba več ne potrebuje pomoči, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Prav tako posegu v pravice do zasebne lastnine in dedovanja ni mogoče odrekati primernosti, ker je z njim mogoče zagotoviti vrnitev sredstev družbene pomoči in s tem zavarovati pravico do socialne varnosti drugih državljanov. Ustavno sodišče RS je ocenilo, da je prvotna zakonska ureditev, ki je dajalcu socialne pomoči zagotavljala avtomatično pridobitev lastninske pravice na zapustnikovem premoženju in to ne glede na to, ali so bili dediči pripravljeni vrniti vrednost prejete pomoči ali ne, pomenila prekomeren poseg v pravico iz 33. člena Ustave RS. S sprejemom ZD-B je zakonodajalec odpravil ugotovljeno protiustavnost. Na podlagi spremenjene zakonske ureditve imajo dediči možnost izbire. Vrednost pomoči, ki jo je država ali občina dala zapustniku lahko povrnejo in tako dedujejo vse zapustnikovo premoženje. V tem primeru je v četrtem odstavku 128. člena ZDR predvideno, da ima država oziroma občina, iz proračuna, katere se je pomoč financirala, v zavarovanje svoje terjatve zakonito zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino, vse do celotnega poplačila. Če dediči navedene možnosti ne izkoristijo, se njihovo dedovanje omeji do višine vrednosti pomoči, ki jo je prejel zapustnik, dajalec pomoči pa postane (so) lastnik na stvari iz zapustnikovega premoženja. Racio legis omejitve po 128. členu ZD je v tem, da se onemogoči dedovanje tistega dela (ali celega) premoženja zapustnika, ki je nastalo oz. je ostalo ohranjeno zaradi pomoči, ki jo je zapustniku dala družba. Ker po stališču pritožbenega sodišča navedena ureditev ni v neskladju z Ustavo RS tudi ni sprejelo predloga prvotožnice, da sodišče prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti spornih določb pred Ustavnim sodiščem RS.

10. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na vprašanje ali je bila prepoved odtujitve in razpolaganja vseh nepremičnin, katerih lastnica je prvotožnica, sorazmerna z zneskom denarne socialne pomoči, ki je bil priznan prvotožnici.

11. Iz odločb tožene stranke izhaja, da je tožena stranka prvotožnici prepovedala obremenitev in razpolaganje s kar 24-imi nepremičninami (gre za stanovanje, za gozdna, kmetijska in pozidana zemljišča). Iz navedb, ki so bile podane na glavni obravnavi s strani tožeče stranke izhaja, da naj bi vrednost nepremičnin po podatkih geodetske uprave znašala okrog 140.000,00 EUR, prvotožeča stranka pa naj bi prejela približno 5.000,00 EUR socialne pomoči. 12. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb ne izhaja obrazložitev, zakaj je potrebna prepoved razpolaganja in obremenitve na vseh nepremičninah, ne pa zgolj na eni ali več nepremičninah, upoštevaje sorazmernost vrednosti teh nepremičnin in pa denarne socialne pomoči, ki je bila priznana prvotožnici. Že prvotožnica sama pravilno opozarja na določbe ZIZ, ki se nanašajo na obseg izvršbe in zavarovanja, iz katerih pa povsem jasno izhaja potreba po sorazmernosti. V 3. členu ZIZ je določeno, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oz. zavarovanje. Tudi iz sodne prakse, katero navaja tudi prvotožnica izhaja, da je potrebno upoštevati načelo sorazmernosti med vrednostjo izkazane terjatve in vrednostjo nepremičnine, ki naj bi služila zavarovanju te terjatve. Načelo sorazmernosti izhaja tudi iz splošnih načel upravnega postopka. V 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) je urejeno varstvo pravic in varstvo javnih koristi. V tretjem odstavku je odločeno, da pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristi strank, se nasproti njim uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. To pa pomeni, da tudi v primeru, ko gre za zavarovanje terjatve, je potrebno sedmi odstavek 36. člena ZSVarPre tolmačiti tako, da se sprejme ukrep, ki še vedno sledi namenu zakona, ki pa je lažji in ugodnejši za stranko. To pa pomeni, da se upravičencu do denarne socialne pomoči prepove odtujitev in razpolaganje z eno ali več nepremičninami, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije, tako da bo upoštevana sorazmernost med vrednostjo teh nepremičnin in pa vrednostjo prejete denarne socialne pomoči. 13. Ker tožena stranka ni obrazložila, zakaj je potrebna prepoved odtujitve in razpolaganja na vseh navedenih nepremičninah, razvidnih iz izreka prvostopenjske odločbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitve tožene stranke v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi prvotožeče stranke, ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke, kot so razvidne iz izreka te sodbe ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo upoštevaje 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). V ponovnem upravnem odločanju bo namreč potrebno razčistiti dejansko stanje, tako glede višine zneskov, ki jih je potrebno zavarovati in pa vrednostjo posameznih nepremičnin, s tem da bo po tako ugotovljenem dejanskem stanju CSD pri odločanju upošteval tudi načelo sorazmernosti, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. CSD razpolaga s potrebnimi podatki, zato bo o sami zadevi tudi lažje in hitreje odločil. 14. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in 165. členu ZPP. Ker je prvotožnica uspela z zahtevkom, je pritožbeno sodišče upoštevaje Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2-24/2015) odločilo, da mora tožena stranka prvotožnici povrniti stroške postopka, ki za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo po tar. št. 15 točka 2 za obrazloženo vlogo 225 točk ter za narok po tar. št. 15, točka 3.a 300 točk in pa 22 % DDV. Ob vrednosti točke 0,459 EUR stroški za zastopanje pred sodiščem prve stopnje znašajo 293,98 EUR. Za pritožbeni postopek pa stroški pritožbe po 4. točki tar. št. 15 znašajo 375 točk, 3,44 EUR pa znašajo materialni stroški (11. člen OT), povečano za 22 % DDV. Znesek pritožbenih stroškov tako znaša 214,18 EUR. Skupen znesek tako znaša 508,16 EUR. Tožeči stranki je bila priznana BPP. Skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu je odvetnik, ki izvaja storitve BPP upravičen do plačila v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, torej v sporni zadevi do 254,08 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna nakazati na račun BPP prvostopenjskega sodišča. Stroški drugotožnika pa bremenijo proračun navedenega sodišča. (1) Opr. št. Psp 508/2015 z dne 17. 12. 2015.