Jedro

V obravnavanem primeru gre za spor končnega uporabnika po drugi alineji prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, po kateri toženka rešuje spore med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter končnimi uporabniki, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zahtevku tožnika kot predlagatelja delno ugodila, tako, da je A. dolžan tožniku po računu št. RM14-024781 z dne 3. 1. 2014 dolžan odpisati postavke ''prekinitev pogodbe oziroma zapiranje računa '' v višini 12,30 EUR brez DDV, ''komercialno sporočilo ...'' v višini 18,37 EUR brez DDV, ''naročnina multipaket osnovni'' v višini 2,45 EUR brez DDV, ''naročnina Opcija 6'' v višini 3,88 EUR brez DDV, ''naročnina Free5'' v višini 4,10 EUR brez DDV, ''sorazmerni znesek ugodnosti'' v višini 143,75 EUR brez DDV, in ''naročnina brezmejnih 2000'' v višini 24,58 EUR brez DDV, zahtevo tožnika po odpisu postavke ''mesečna naročnina mobilni internet'' v višini 16,39 EUR brez DDV pa zavrnila (1. točka izreka), odločila, da je tožnik dolžan A. vrniti prejeti telefon Sony Xperia E Dual, za 11 mesecev uporabe pa plačati A. uporabnino v višini 60,03 EUR z DDV (2. točka izreka) in še, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je v skladu z 218. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) ugotavljala, ali je tožnik dolžan plačati A. (stranki z interesom) opravljene storitve po v izreku navedenih zneskih. Po opravljenem postopku je toženka uvodoma pojasnila, da ji je praksa sklepanja pogodb na način, da se uporabnik podpiše z elektronskim pisalom poznan in se pogodba lahko prebere šele, ko je dokument natisnjen. Iz priložene sporne pogodbe izhaja, da vsebuje elektronski podpis. Tožniku zato v zvezi s podpisovanjem dokumentov in preverjanjem njihove vsebine ni mogoče očitati nobene malomarnosti. Toženka ne dvomi, da je tožnik dejansko zahteval, da se prekine naročniško razmerje za Multipaket in da se sklene samostojno naročniško razmerje za paket free in za internet, saj je v ugovornem postopku posredoval A. dva dopisa, v katerih pojasnjuje nepravilnosti v zvezi s sklepanjem pogodb. Tožnik je A. tudi pozval, da se naročniška pogodba za Multipaket prekine in skleneta dve naročniški razmerji, kar pa je A. zavrnil. Tožnik je nato 13. 12. 2013 obvestil A., da prekinja sodelovanje, zato je A. tožniku poslal račun z dne 3. 1. 2014 z zaračunanimi spornimi storitvami. Tožnik je plačilu nasprotoval. Izvedeni dokazi so toženko prepričali, da je uslužbenka A. k Multipaketu dodala še naročniško razmerje za free5 in Opcijo 6, čeprav je tožnik želel prekiniti naročniško razmerje za Multipaket in skleniti naročniško razmerje za paket 3.5.. V zadevi ni ključno, da je tožnik pogodbo podpisal, temveč je bistveno to, da je bil pri podpisovanju v zmoti in da mu za to ni mogoče očitati malomarnosti oziroma neskrbnosti pri sklepanju naročniškega razmerja. Tožnik je v 10 dneh po podpisu aneksa k naročniški pogodbi tudi odpovedal pogodbeno razmerje s A., torej takoj, ko je sprevidel, da A. nima interesa, da bi se naročniško razmerje uredilo v skladu s prvotnimi željami tožnika. A. pa tudi ni ne zatrjeval in ne dokazoval, da bi tožnik storitve iz Multipaketa, paketa free5 in Opcije 6 uporabljal. Ker zaradi napak pri sklepanju aneksov k naročniški pogodbi, naročniško razmerje za Multipaket, free5 in Opcijo 6 ni bilo veljavno sklenjeno, je A. dolžan tožniku odpisati postavke ''naročnina multipaket osnovno'', ''naročnina opcija 6'', naročnina free5'' in ''naročnina brezmejnih 2000''. Ker tožnik ne more nositi posledic zaradi neveljavno sklenjenega naročniškega razmerja, ne more nositi nobenih posledic zaradi predčasne prekinitve aneksov. Zato je A. dolžan tožniku odpisati še postavke ''prekinitev pogodbe oziroma zapiranje računa'' in manipulativni znesek predčasnega prenehanja naročniškega razmerja''. Tožnik je od A. prejel tudi mobilni aparat Sony Xperia E Dual in zanj plačal 9 EUR, kar izhaja iz priloženega računa in menil, da je s tem zneskom telefon že odplačal, ker je bila v izložbi cena 1 EUR. Iz aneksa k naročniški pogodbi št. mobilna pogodba-multipaket-M11-168120-01-Prenos-razširjeni paket je navedeno, da pridobitev opreme v okviru razširjenega paketa z upoštevnim popustom za naročnika predstavlja osnovno ugodnost v višini stroškov A., povezanih z zagotavljanjem in izvajanjem te ugodnosti ter višine razlike med redno ceno opreme in ceno opreme z upoštevanim popustom v višini 60 EUR. Polna cena telefona je po aneksu določena na 69 EUR, tožnik je plačal 9 EUR. Subvencionirani znesek nakupa telefona v višini 60 EUR se po aneksu šteje za pridobljeno osnovno ugodnost. Kot dodatno pridobljeno ugodnost v višini 120 EUR pa A. šteje stroške A., ki jih ima z zagotavljanjem in izvajanjem ugodnosti ter v višini zmnožka cene dodatne Opcije in mesecev trajanja minimalnega obdobja. Višina ugodnosti v višini 180 EUR se ne zaračuna, če aneks ni prekinjen pred potekom 24 mesecev, sicer se zaračuna sorazmerni del prejete ugodnosti. Ker naročniško razmerje tožnika ne zavezuje, A. ni upravičen, da od tožnika terja plačilo postavke ''sorazmerni znesek ugodnosti'' v višini 143,75 EUR brez DDV. Glede plačila postavke ''komercialno sporočilo-...'', pa A. ni izkazal, da bi bila storitev opravljena oziroma da jo je tožnik naročil, zato je A. naložila tudi odpis te postavke. V zvezi z vračilom mobilnega aparata pa je toženka navedla, da 9 EUR ne predstavlja polne cene aparata. V zvezi z vračilom aparata in plačilom za njegovo uporabo je toženka ob analogni uporabi 129. člena ZEKom-1, ki ureja razmerje med uporabnikom in operaterjem v zvezi z vračilom oziroma plačilom subvencionirane opreme, in izraženo željo tožnika, da aparat vrne, najprej ugotovila, da je tožnik uporabljal telefon 11 mesecev, za kar je dolžan plačati A. uporabnino. Višino stroškov uporabnine je A. določil v svojem ceniku. Če uporabnik, ki je sklenil aneks za 24 mesecev za razširjeni paket z opcijo, telefon uporablja 11 mesecev, mora A. plačati 87 % maloprodajne cene zagotovljene terminalske opreme, tj. 60,03 ERU z DDV oziroma 5,46 EUR na mesec, kar je več kot sprejemljiva višina uporabnine.

2. Tožnik je v tožbi navedel, da se strinja z odločitvijo toženke, se pa ne strinja s načinom, kako so ga obravnavali pri A., ker se ni upoštevalo njegovo oškodovanje. Iz odločbe pa tudi ni razvidno postopanje A. in natančno pojmovanje cene telefona. Telefona ni osebno želel, temveč ga je izbral zato, ker je bila cena 1 EUR. Po izbiri je uslužbenka dejala, da telefon stane 9 EUR, kar je akcijska cena in kar je tudi plačal. V njegove stroške, ki jih je imel z zadevo, se toženka ni želela spuščati. Osemkrat je moral v Slovensko Bistrico, da je sodelovanje s A. prekinil, istočasno ga je operater bombardiral s položnicami. Zaradi strahu pred povečanimi stroški si je zagotovil limit, da bi zadevo plačal, šel po nasvet k odvetniku, kar je bil zopet strošek. A. ni niti enkrat odgovoril na njegovo pisanje, po telefonu so mu njegovi uslužbenci zatrjevali, da ima A. odlične odvetnike in da bo vse to mastno plačal. Večkrat se je sestal z odvetnikom, tudi glede izvensodne poravnave, itd. Ker je upokojenec invalid, si stroškov tožbe ne more privoščiti, ker pa A. izrecno navaja znesek plačila, je sodišču predlagal, da A. naloži, da pokrije vso nastalo škodo in preneha z zadevo. Iz odločbe je tudi razvidno, da se A. ne poglablja v srž zadeve, ne pojasnjuje stvari, kar izkazuje aroganten odnos do stranke. Taka poslovanja se mora v pravni državi onemogočiti. Sodišče je prosil, da odločbo potrdi, razveljavi zahtevek A. in povrne škodo, ki mu je pri tem nastala. Zahteva, da mu A. izplača odškodnino v višini 500,00 EUR.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih izpodbijane odločbe, navedla, da se očitno tožnik strinja z odločitvijo toženke in se sprašuje, ali je nemara težava v ravnanju stranke z interesom in posledičnem oškodovanju tožnika. Odškodninski zahtevek pa ni bil predmet odločanja v upravnem postopku, zato tudi odločanje o njem ne more biti predmet spora (1. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Če bi tožnik tak zahtevek uveljavljal pred toženko, bi ga ta zavrgla, ker gre za civilnopravno zadevo. Zahtevek za povrnitev škode namreč ne predstavlja spora v zvezi s pravicami iz ZEKom-1. Strinjala se je tudi z navedbami stranke z interesom in predlagala zavrnitev tožbe.

4. Tožnik je v odgovoru na odgovor toženke na tožbo še dodal, da je torej razvidno, da toženka ni ravnala v skladu z ustavo in se sklicuje na 1. člen ZPP. Toženka je očitno ravnala v korist A. Toženka tožniku ni omogočila, da bi uveljavljal odškodnino. Navedel je, da se sedaj z odločbo ne strinja in zavrača v celoti, ker v njej ni omenila mojega zahtevka, kar pavšalno razlaga v 2. točki odgovora na tožbo. S svojo odločitvijo je omogočila stranki z interesom, da sproži postopek izvršbe zoper tožnika. Prav tako mu ni pravno jasno, kako se lahko loči njegov zahtevek na upravno pristojnost in sodno pristojnost (civilno sodišče). Zahteval je ugotovitev o zakonitosti njegove zahteve o povzročeni škodi in njeno povrnitev. Ne more se pritožiti na tisti del odločbe, ki je toženka ni niti zapisala.

5. Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo prerekal tožbene navedbe in predlagal zavrnitev tožbe, tožniku pa se naj naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

6. Tožnik je v odgovoru na odgovor stranke z interesom vztrajal pri povedanem, dodal, da telefon ni bil nov, baterija je slaba in zanič, še pred odločitvijo toženke pa je dobival nerazumne zahteve in položnice od A. A. pa je še pred odločitvijo sodišča vložil postopek za izterjavo na Okrajno sodišče v Ljubljani in povzroča še dodaten pritisk izsiljevanja. Predlagal je tudi, da sodišče zadevo posreduje v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Slovenski Bistrici.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, zanjo pa je toženka navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. V predmetni zadevi tožnik vlaga tožbo zoper odločbo, s katero je toženka delno ugodila zahtevi tožnika za odpis tam navedenih postavk (v skupni višini 219,7 EUR brez DDV), delno zavrnila zahtevo (za postavko ''mesečna naročnina mobilni internet'' v višini 16,39 EUR brez DDV) (1. točka izreka) in naložila tožniku, da vrne prejeti telefon Sony Xperia E dual in plača uporabnino za 11 mesecev uporabe v višini 60,03 EUR z DDV (2. točka izreka). Pri reševanju te zadeve se je oprla na 217. in 218. člen ZEKom-1, ki predpisujeta pristojnost toženke za reševanje sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij ter postopek reševanja spora. V obravnavanem primeru gre za spor končnega uporabnika po drugi alineji prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, po kateri toženka rešuje spore med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter končnimi uporabniki, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev.

10. Tožnik se v tožbi ne strinja s postopanjem A. d.o.o oziroma obravnavo njegove reklamacije še pred uvedbo upravnega postopka in še kasneje v upravnem postopku.

11. Sodišče uvodoma tožniku pojasnjuje, da je v tem upravnem sporu predmet presoje, ali je toženka pred izdajo svoje odločbe v postopku ravnala po pravilih materialnega in procesnega prava ter posledično ali je pravilna njena odločitev. Sodišče ocenjuje, da je bilo postopanje toženke v skladu s predpisi in da je njena odločitev pravilna. Toženka je namreč skoraj v celoti (razen za odpis postavke ''naročnina za mobilni internet'') sledila zahtevi tožnika in naložila A. odpis ostalih spornih postavk po računu št. RM14-024781 z dne 3. 1. 2014, ker je glede na ugotovitve v upravnem postopku pravilno zaključila, da naročniško razmerje za Multipaket, paket free5 in Opcija 6 ni bilo veljavno sklenjeno, zaradi česar je naložila stranki z interesom A. odpis postavk za plačilo naročnin za opisane pakete, da posledično tožnik ni zavezan plačati posledic zaradi (predčasne) prekinitve aneksov, zaradi česar je naložila odpis postavk tudi iz tega naslova (prekinitev pogodbe oziroma zapiranje računa, manipulativni znesek predčasnega prenehanja naročniškega razmerja), kot tudi postavke sorazmerni znesek ugodnosti v višini 143,75 EUR brez DDV, in da za postavko komercialno sporočilo-... ni izkazano, da bi bila storitev opravljena oziroma da jo je tožnik naročil, zaradi česar je A. naložila tudi odpis te postavke. Med strankami je nesporno, da je tožnik naročil storitev mobilnega interesa in jo tudi uporabljal, zato je zavezan k plačilu te storitve.

12. V zvezi z naložitvijo vračila telefona in plačilom uporabnine pa se sodišče tudi strinja z zaključkom toženke, ki je tožniku naložila poleg vračila telefona še plačilo uporabnine za dobo 11 mesecev, torej za čas, ko je tožnik telefon uporabljal. Pri tem se je po analogiji oprla na četrti odstavek 129. člena ZEKom-1, ki določa, da lahko naročnik, ki je ob sklenitvi naročniškega razmerja prejel terminalsko opremo po akcijski ceni, pri odstopu od naročniške pogodbe pred potekom obdobja vezave v skladu z drugim odstavkom tega člena, izbira, ali bo operaterju povrnil znesek, ki ustreza sorazmernemu delu celotne vrednosti prejete terminalske opreme in prejeto terminalsko opremo obdržal, ali pa bo vrnil terminalsko opremo v stanju, v kakršnem mu je bila izročena, in plačal uporabnino za čas uporabe terminalske opreme, operater pa mu bo povrnil kupnino. Tudi sodišče se strinja, da je v obravnavanem primeru uporaba zakonske analogije dopustna, ker je tožnik prejel subvencionirano terminalsko opremo, razlogi za prenehanje naročniškega razmerja pa niso na tožnikovi strani. Tožnik sicer smiselno zatrjuje, da je bil zaveden, da je cena predmetnega telefona 1 EUR, dejansko pa je znašala njegova cena 9 EUR, ki jo je tudi plačal, vendar pa to na odločitev v tem delu ne vpliva. Iz podatkov spisa namreč nedvomno izhaja, da je tožnik prejel telefon Sony Xperia E Dual, da je bila subvencionirana cena oziroma cena s popustom 9 EUR in ne 1 EUR (redna cena te terminalske opreme v primeru sklenitve oziroma dopolnitve Multipaketa s paketom Opcija 6 je 69 EUR), in da je tožnik po tem, ko je izbral opcijo vračila telefona, le-tega uporabljal 11 mesecev.

13. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da toženka ni odločila o njegovem zahtevku za odškodnino zaradi stroškov, ki jih je imel tožnik v zvezi z reklamacijo računa pred in med upravnim postopkom, pa sodišče ugotavlja, da tožnik v svojem predlogu za rešitev spora z dne 16. 12. 2013 takega zahtevka ni postavil, kasneje v postopku pa je v vlogi z dne 10. 2. 2014 (ki jo je toženka prejela 12. 2. 2014) navedel, da ''bo zaradi odurnega in nonšalantnega obnašanja izrazil zahtevek za odškodnino'', ter v nadaljevanju, da ''zahteva povračilo nastale škode zaradi neupoštevanja pogodb s strani A., zaradi primoranosti prehoda na drugega operaterja in časovnih stroškov potovanja v Slovensko Bistrico za urejanje zadeve, poštnine, zaradi nadlegovanja in vsiljevanja računa za neopravljene storitve v višini 1500,00 EUR''.

14. 220. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 218. člena ZEKom-1 določa, da če pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba); ta se šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo; vložitev zahteve za izdajo dopolnilne odločbe ni vezana na rok. Iz izreka odločbe res ne izhaja, da bi toženka posebej odločila o tožnikovi zahtevi, opredeljeni v prejšnji točki obrazložitve (smiselno enako zahtevo pa tožnik uveljavlja tudi v tožbi), vendar pa to ne predstavlja take kršitve postopka, ki bi terjala odpravo izpodbijane odločbe, zlasti ker lahko tožnik zahteva izdajo dopolnilne odločbe pri toženki oziroma lahko toženka izda dopolnilno odločbo sama po uradni dolžnosti.

15. Sodišče v zvezi z očitki tožnika o pristranskem odločanju toženke še pripominja, da odločanje o zahtevku za povrnitev take škode, kot jo uveljavlja tožnik v tem postopku, sodi med spore iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, o katerih odloča sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku (1. člen ZPP) ter ne toženka in posledično tudi ne naslovno sodišče. Če pa tožnik meni, da toženka o zanj spornih vprašanjih ni pravilno odločila, lahko to uveljavlja (tudi še) v sodnem postopku, kot to določa tretji odstavek 217. člena ZEKom-1. Reševanje sporov iz prvega in drugega odstavka 217. člena ZEKom-1 namreč ne posega v morebitno sodno pristojnost. Iz enakega razloga pa zato tudi vprašanje pravilnosti že uvedenega izvršilnega postopka ni vprašanje, o katerem je treba odločiti v tem postopku, temveč mora tožnik ugovore, ki se nanašajo na izvršilni postopek sam uveljavljati pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici, kjer postopek očitno teče. 16. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani upravni akt pa je na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.