Jedro

Četudi se tožnica v dopolnitvi tožbe ni sklicevala na veljavni ključ delitve vtoževanih stroškov, je podala določene trditve, ki utegnejo biti relevantne ob upoštevanju pravilne materialnopravne podlage. Opredelila se je namreč do načina obračunavanja posameznih stroškov ter dala dodatna pojasnila v zvezi z zaračunavanjem stroškov in z ugovornimi navedbami toženca. Zato bi se sodišče prve stopnje do tožničinih pravočasno podanih navedb in predlaganih dokazov moralo opredeliti vsebinsko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8557/2017 z dne 26. 1. 2017 (pravilno: 3. 2. 2017)1 tudi v I. in III. točki ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti stroške tega postopka v znesku 423,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnica je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do stališča, da so konkretne spremembe akta, sprejete s 75 % večino, le izvedbeni akt s 100 % večino sprejetega sklepa. Meni, da je v tem delu sodba neobrazložena in da je ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da je uporaba pravilnega ključa delitve stvar pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava in podanih trditvah tožnice presojati utemeljenost posameznega stroška po višini in tožbenemu zahtevku ugoditi vsaj delno. Vsa relevantna dejstva je tožnica navedla že v prvi vlogi in opisala vsak posamezen strošek. Vse stroške je pojasnila po višini in po načinu ključa delitve. V pomoč sodišču je izdelala izračun stroškov in ga priložila drugi vlogi. Sodišče bi moralo upoštevati pravilno pravno podlago in matematično izračunati delež, ki odpade na toženca. Uporaba matematike je uporaba materialnega prava in ne ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče se ni izreklo, zakaj je zahtevek zavrnilo v delu, kjer se stroški obračunajo po dejanski porabi (npr. voda, plin, električna energija). Obračun teh stroškov je enak ne glede na uporabljeno pravno podlago. Tudi v zvezi s stroškom upravljanja ni pojasnjeno, zakaj je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnjen. Če se je sodišče postavilo na stališče, da je pravilna materialna podlaga stroškovnik stroškov, bi moralo zahtevku ugoditi vsaj delno. Priznava, da je izdelana simulacija, priložena k drugi pripravljalni vlogi, v smislu dejanskih trditev morda prepozna, vendar to ni bistveno, saj je zgolj v pomoč sodišču za izdelavo obračuna. Če sodišče tega ne sprejme, naj samo izračuna višino. Nasprotuje tudi stališču, da je zahtevek v celoti neutemeljen iz razloga, ker ni pojasnila ključa delitve stroškov. Toženec ni prerekal opravljenih storitev, temveč le ključ delitve, zato je predlagala izdajo vmesne sodbe, saj bi potem lahko prilagodila višino tožbenega zahtevka. Poudarja, da je vse njej znano napisala že v dopolnitvi tožbe, v drugi pripravljalni vlogi pa je glede dejanskih navedb le odgovarjala na ugovore toženca iz njegove pripravljalne vloge. Meni, da bi sodišče moralo presojati pravno podlago vsake posamezne postavke za izračun tožbenega zahtevka in odločiti, katero bo uporabilo. Sedaj je nastala nevzdržna situacija, ko toženec ni dolžan plačati ničesar. Podanih je dovolj trditev, da je zahtevku mogoče delno ugoditi, določene trditve glede dejanskega stanja pa je podal tudi toženec. Opozarja na pravnomočno odločitev v drugi zadevi (isti objekt in isto vtoževano obdobje, vendar druga tožena stranka) - VSL sodba I Cp 1224/2018, kjer je bilo njenemu zahtevku delno ugodeno. Sodbi očita bistveno kršitev določil postopka, ker je poleg listinskih dokazov predlagala tudi dokaze z zaslišanji, ki pa jih sodišče ni izvedlo niti ni sprejelo sklepa o njihovi zavrnitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. V konkretnem primeru tožnica kot upravnica stavbe na naslovu Cesta 10 v D. od toženca kot lastnika stanovanja in parkirnega mesta v tej stavbi zahteva plačilo neporavnanih stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za meseca avgust 2016 (v višini 118,57 EUR) in september 2016 (v višini 143,54 EUR).

6. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, delitev stroškov predstavlja posel izrednega upravljanja, zaradi česar je za spremembo ključa delitve v skladu s sodno prakso potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Ker za sklep etažnih lastnikov z 18. 5. 2016 (s katerim so etažni lastniki sprejeli Aneks k Aktu o ureditvi medsebojnih razmerij) niso glasovati vsi etažni lastniki, ta sklep ni bil sprejet z veljavno večino, to pa posledično pomeni, da je edini relevantni ključ za delitev stroškov v konkretnem primeru tisti, ki izhaja iz prvotnega Akta o ureditvi medsebojnih razmerij ter priloge št. 1. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica vtoževane stroške obračunavala po nepravilnem ključu, je tožbeni zahtevek za plačilo (vseh) stroškov na takšni podlagi zavrnilo kot neutemeljen. S sklicevanjem na določila 451., 452. in 453. člena ZPP je pojasnilo še, da bi tožnica, upoštevaje tudi navedbe toženca v ugovoru (zoper sklep o izvršbi) glede nepravilnega ključa delitve stroškov, morala že v dopolnitvi tožbe oziroma najkasneje v prvi pripravljalni vlogi podati pravno relevatne trditve glede višine postavljenega zahtevka (upoštevajoč veljavni ključ delitve stroškov). Ker tožnica takšnih trditev, ki bi pojasnile veljavni ključ delitve stroškov, ni podala (šele v drugi pripravljalni vlogi je priložila simulacijo izračuna po veljavnem ključu, ne da bi zanj navedla relevantna dejstva in dokaze), pa ni dolžnost sodišča ali toženca, da iz predloženih dokazov sam(o) sklepa, kako je tožnica izračunala vtoževane stroške.

7. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati utemeljenost vtoževanih stroškov. Četudi se tožnica v dopolnitvi tožbe ni sklicevala na veljavni ključ (ker ga ni priznavala), je podala določene trditve, ki utegnejo biti relevantne ob upoštevanju pravilne materialnopravne podlage. V dopolnitvi tožbe (naslovljeni kot prva pripravljalna vloga) z dne 3. 5. 2017, ki obsega 12 strani, se je opredelila do načina obračunavanja posameznih stroškov, med drugim tudi v dveh tabelah (po obeh vtoževanih računih), ter dala dodatna pojasnila v zvezi z zaračunavanjem stroškov in z ugovornimi navedbami toženca. Zato bi se sodišče prve stopnje do tožničinih pravočasno podanih navedb in predlaganih dokazov moralo opredeliti vsebinsko, kar pomeni, da bi moralo v zvezi z vsakim posameznim zaračunanim stroškom pojasniti, zakaj in v kolikšnem obsegu ga tožnici prizna oziroma zakaj ne. Da je tožnica šele v drugi pripravljalni vlogi predložila simulacijo izračuna po pravno veljavnem ključu delitve stroškov, ki je glede določenih postavk identičen, ob tem ni pravno pomembno.

8. Ker se sodišče prve stopnje zaradi nezakonitega postopanja ni vsebinsko opredelilo do tožničinih pravočasno podanih navedb in predlaganih dokazov, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar tožnica v pritožbi smiselno opozarja. Zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in sodbo v celoti razveljavilo (odločitev o stroških postopka v II. točki izreka je odvisna od končnega uspeha strank v pravdi) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, do vseh ostalih uveljavljenih pritožbenih razlogov pa se posledično ni opredeljevalo vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje je po oceni pritožbenega sodišča nujna, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo ne more odpraviti ugotovljene kršitve (prvi odstavek 354. člena ZPP). Do vseh pravočasno podanih navedb in predlaganih dokazov obeh pravdnih strank ter do njunih pravnih naziranj se je kot prvo dolžno opredeliti sodišče prve stopnje. Med strankama namreč obstaja več spornih dejanskih vprašanj, glede katerih se sodišče prve stopnje še ni izreklo.2 V nasprotnem primeru bi bila strankama (zlasti tožencu) kršena ustavno zajamčena pravica do pritožbe (25. člen URS3). Obenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (primerjaj drugi odstavek 354. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

11. V novem sojenju naj se sodišče prve stopnje vsebinsko opredeli do vseh pravočasno podanih pravno pomembnih navedb, dokaznih predlogov in pravnih naziranj obeh pravdnih strank. Dejstvo, da je tožnica šele v drugi pripravljalni vlogi predložila simulacijo izračuna po pravno veljavnem ključu delitve stroškov, sámo po sebi še ne pomeni, da ni upravičena do plačila nobenih vtoževanih stroškov. Če je tožnica pravočasno podala (vsaj določene) pravno relevantne trditve (dejanske podatke) glede temelja in višine postavljenega zahtevka, je (vsaj deloma) upravičena do ugoditve tožbenemu zahtevku. To pa seveda terja bolj podrobno obrazložitev ter natančno razmejitev priznanih in nepriznanih vtoževanih stroškov s strani sodišča prve stopnje.

PRAVNI POUK: Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo sámo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Iz podatkov spisa je razvidno, da gre pri navedbi datuma sklepa o izvršbi za očitno pisno pomoto. 2 Ob tem gre opozoriti na zmotnost pritožbene navedbe, da je bil za toženca sporen le ključ delitve stroškov. 3 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami.