Jedro

Nova dejstva in novi dokazi se namreč v obnovitvenem postopku lahko upoštevajo le tedaj, če so dejstva takšnega značaja, da bi privedla do ugodnejše odločbe za predlagatelja, če bi bila ta dejstva in ti dokazi uporabljeni že v prejšnjem postopku. Iz dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje pa izhaja, da priča M. V. ni izpovedal prav ničesar o tem, da naj bi premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Nasprotno. Kot sta ugotovili obe nižji sodišči iz njegove izpovedbe celo izhaja (s temi ugotovitvami se tudi revizija strinja), da oče predlagateljev J. Š. ni sklenil prav nobenega pravnega posla, ki bi bil podlaga za prehod njegovega premoženja v državno lastnino. Na podlagi take izpovedbe v obnovitvenem postopku zaslišane priče zato ni bilo mogoče obnoviti sodnega postopka, ki je bil v teku zaradi denacionalizacije na podlagi 5. člena ZDen, saj je po navedeni določbi ZDen obstoj pravnega posla, ki je bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, odločilnega pomena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog J. Š. (v nadaljevanju predlagatelj) za obnovo denacionalizacijskega postopka, sodišče druge stopnje pa je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom predlagateljevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu drugostopnemu sklepu je vložil predlagatelj pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana zato, ker je razlaga izpovedbe priče M. V. zmotna, drugi del izpovedbe te priče pa sploh ni bil upoštevan. Iz tega dela izpovedbe pa jasno izhaja, da za "knjiženje" strojev in opreme v družbeno lastnino ni bilo soglasja J. Š. in tudi ne dokumentov, prehod strojev in opreme v premoženje državnega podjetja pa je bil izvršen zato, ker je "tako odločil okraj". Zaključki izpodbijanega sklepa, da izpovedba priče M. V. ne potrjuje obstoja okoliščin iz 5. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN) zato niso točni. Sicer pa je sodišče tudi v obnovitvenem postopku prezrlo, da sta oba predlagatelja izhajala iz denacionalizacijske podlage, ki je navedena v 4. členu ZDEN. Na določbo 5. člena ZDEN sta se sklicevala le podrejeno in le v tistem delu, v katerem so podani tudi nekateri elementi iz tega člena ZDEN. Bistvo predloga za denacionalizacijo pa je v 4. in 8. členu ZDEN. Tudi iz izpovedbe priče M. V. je razvidno, da bi se morala zadeva obravnavati na podlagi določb 4. in 8. člena ZDEN. Zato bi moralo sodišče predlagano obnovo postopka dovoliti in se v ponovljenem postopku izreči za stvarno nepristojno ter zadevo odstopiti pristojnemu upravnemu organu. Glede na to, da je bil predlog vložen pri upravnem organu in ob upoštevanju dejstva, da je predlagatelj omenjal tudi obstoj okoliščin iz 4. in 8. člena ZDEN, bi moralo sodišče na podlagi določbe 16. člena ZPP ves čas postopka paziti na svojo stvarno pristojnost. Izpovedba priče M. V. je v zvezi z obstojem okoliščin iz 4. člena ZDEN tako pomembna, da bi moralo sodišče predlogu za obnovo postopka ugoditi in na ta način upravičencem do denacionalizacije omogočiti, da bi postopek lahko nadaljevali pred pristojnimi upravnimi organi. Reviziji naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo predlogu za obnovo postopka ugodeno. Podrejeno naj se oba sklepa razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki na revizijo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (9. točka 421. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Nova dejstva in novi dokazi se lahko samo tedaj uporabijo za obnovo, če so ta dejstva obstajala oziroma, če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, to je na pritožbeni obravnavi, če je bila ta razpisana (5. odstavek 363. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Novi dokazi niso tisti, ki jih je stranka predlagala že v prejšnjem postopku, pa jih je sodišče zavrnilo (300. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZPP). Ob dejstvu, da je bilo zaslišanje predlagatelja J. Š. predlagano že v prejšnjem postopku, sodišče v obnovitvenem postopku njegove izpovedbe pravno pravilno ni štelo za nov dokaz.

Nov dokaz pa brez dvoma predstavlja izpovedba v obnovitvenem postopku zaslišane priče M. V., vendar pa sodišči druge in prve stopnje tudi njegove izpovedbe utemeljeno nista šteli za obnovitveni razlog v smislu določbe 9. točke 421. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Nova dejstva in novi dokazi se namreč v obnovitvenem postopku lahko upoštevajo le tedaj, če so dejstva takšnega značaja, da bi privedla do ugodnejše odločbe za predlagatelja, če bi bila ta dejstva in ti dokazi uporabljeni že v prejšnjem postopku. Iz dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje pa izhaja, da priča M. V. ni izpovedal prav ničesar o tem, da naj bi premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Nasprotno. Kot sta ugotovili obe nižji sodišči iz njegove izpovedbe celo izhaja (s temi ugotovitvamni se tudi revizija strinja), da oče predlagateljev J. Š. ni sklenil prav nobenega pravnega posla, ki bi bil podlaga za prehod njegovega premoženja v državno lastnino. Na podlagi take izpovedbe v obnovitvenem postopku zaslišane priče zato ni bilo mogoče obnoviti sodnega postopka, ki je bil v teku zaradi denacionalizacije na podlagi 5. člena ZDEN, saj je po navedeni določbi ZDEN obstoj pravnega posla, ki je bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, odločilnega pomena.

Pretežni del revizije pa se nanaša na očitke obema sodiščema, da sta zadevo sploh obravnavali, saj po mnenju revizije za odločanje v tem postopku nista bili stvarno pristojni. Vendar pa tudi ti revizijski očitki niso utemeljeni. Iz poteka celotnega postopka in zatrjevanj predlagateljev brez dvoma izhaja, da je bila med postopkom zatrjevana pravna podlaga iz 5. člena ZDEN. O zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena ZDEN pa odloča sodišče (1. odstavek 56. člena ZDEN).

Ni izključeno, da se v vlogi, s katero vlagatelj zahteva sodno varstvo svojih pravic (v obravnavanem primeru ugotovitev statusa upravičenca do denacionalizacije na podlagi določbe 5. člena ZDEN), zatrjuje poleg obstoja dejstev, ki so pravnoodločilna za odločanje v sodnem postopku, tudi obstoj takih dejstev, ki bi lahko bila pravna podlaga za uveljavitev kakšne pravice v kakšnem drugem (in ne sodnem) postopku. Kljub temu pa sodišče, ki za odločanje o pravicah, ki jih je potrebno uveljavljati v drugih postopkih, ni stvarno pristojno, o pravicah, ki so zatrjevane in uveljavljane na tak način, ne more (in ne sme) odločati. Prepoved sodnega odločanja o zahtevkih, za katere sodišče ni stvarno pristojno, pa seveda ne onemogoča stranki, da po končanem sodnem postopku, v katerem je odločeno le o zahtevku, ki sodi v sodno pristojnost in o katerem sodišče sme (in mora) odločati - v obravnavanem primeru le o tem, ali so podani pogoji za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije na podlagi določbe 5. člena ZDEN) - uveljavlja svoja morebitna nadaljnja (in druga) upravičenja v postopku pred organi, ki so za odločanje o teh nadaljnjih (in drugih) upravičenjih stvarno pristojni. Predlagateljema je bilo tedaj v dosedanjem postopku materialnopravno pravilno odgovorjeno, da sodišče njunih zatrjevanj, da so izpolnjeni tudi pogoji za denacionalizacijo na podlagi določbe 4. člena v zvezi s 5. odstavkom 8. člena ZDEN, v sodnem postopku ni moglo upoštevati, saj bi z ugotavljanjem dejstev, ki so odločilna za priznanje statusa upravičenca do denacionalizacije na podlagi 4. člena v zvezi s 5. odstavkom 8. člena ZDEN, ali celo z odločanjem o zahtevku za denacionalizacijo, ki temelji na navedenih določbah ZDEN, prekoračilo meje sodne pristojnosti, na katero mora po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (16. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZDEN).

Iz navedenih razlogov revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. in 400. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).