Jedro

Če Vrhovno sodišče v zadevi odloča kot pritožbeno sodišče, ne more imeti manj (in tudi ne več) pravic, kot jih ima sicer sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku, zato je Vrhovno sodišče lahko na podlagi obtoženčeve pritožbe presojalo tudi pravilnost odločitve o preklicu pogojne obsodbe in jo spremenilo.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega M.T. se ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenita tako, da se obtožencu pogojna obsodba iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju z dne 13.6.2002 ne prekliče in enotna kazen ne izreče.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 21.5.2003 sta bila M.T. in D.Z. spoznana za kriva, vsak nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ in 25. členom KZ. M.T. je bila za storjeno kaznivo dejanje določena kazen sedem mesecev zapora in hkrati preklicana pogojna obsodba iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju z dne 13.6.2002, s katero mu je bila določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih mesecev, nato pa mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora. Višje sodišče v Celju je delno ugodilo pritožbi državne tožilke in prvostopenjsko sodbo „glede krivdoreka in v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih“ spremenilo tako, da je obtoženega M.T. spoznalo za krivega tudi kaznivega dejanja, storjenega v sostorilstvu z D.Z., katerega je bil na prvi stopnji oproščen in sodi v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo višjega sodišča zagovornica vlaga pritožbo v delu, ki ugotavlja obtoženčevo krivdo za dejanje, za katero je bil na prvi stopnji oproščen obtožbe. Pritožuje se zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazni in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pogojne obsodbe ne prekliče in ne izreče enotne kazni.

Vrhovni državni tožilec H.J. predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Mnenja je, da je predmet izpodbijanja v tem primeru lahko le sodba sodišča druge stopnje v spremenjenem delu (krivdoreku), ne pa tudi v delu, v katerem je bila sodba sodišča prve stopnje potrjena (glede sankcije), ki je s tem že postala pravnomočna.

Pritožba je utemeljena.

Okrožno sodišče v Celju je obtožena M.T. in D.Z. spoznalo za kriva vsakega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ ter 25. členom KZ. Obtoženi M.T. je eno kaznivo dejanje storil sam (II/8), drugega (III/9) pa skupaj z D.Z. V obrazložitvi sodbe (strani 12 do 13) je sodišče navedlo, da je (med drugim) „iz izreka izpustilo“ dejanje pod točko 12 (obtožbe), ki naj bi ga obtoženi T. storil skupaj z D.Z. na škodo S.M. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da dejanje ni bilo storjeno v času, kot navaja obtožba in da bi „poprava časa storitve kaznivega dejanja pomenila prekoračitev obtožbe in bistveno kršitev določb kazenskega postopka“. Sodišče prve stopnje je M.T. za storjeno dejanje določilo kazen sedem mesecev zapora, preklicalo že omenjeno pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Celju (z dne 13.6.2002) in izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora.

Višje sodišče v Celju je (točka I) delno ugodilo pritožbi državnega tožilca in obtoženega M.T. (ter D.Z.) spoznalo za krivega tudi kaznivega dejanja velike tatvine, storjenega na škodo S.M., v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kazensko sankcijo izrečeno M.T. je ocenilo kot ustrezno, zato je pritožbo državnega tožilca zoper odločbo o kazenski sankciji zavrnilo kot neutemeljeno.

Predsednik senata Okrožnega senata Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 5.10.2005, izdanem na podlagi prvega odstavka 133. člena ZKP odločil (II), da se razveljavi klavzula pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 21.5.2003 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 25.5.2004, v delu, ki se nanaša na obtoženega M.T. Z odredbo z dne 12.10.2007 pa je predsednik senata glede na to, da obtoženemu T. ni bilo mogoče vročiti sodnih odločb, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča na podlagi četrtega odstavka 120. člena ZKP odredil, da se mu opravi vročitev omenjenih odločb tako, da se pritrdita na sodno desko, po preteku osem dni pa se bo štelo, da je bila opravljena veljavna vročitev.

Zagovornica v pritožbi navaja, da je odločbo pritožbenega sodišča prejela dne 28.7.2004. Obtoženemu T., ki se nahaja na zdravljenju odvisnosti od droge v komuni, pa je bila ta odločba veljavno vročena šele 2.11.2007, to je po preteku osem dni od dneva, ko je bila odločba pritrjena na sodno desko. Pritožnica dalje ugotavlja, da je štiriletna preizkusna doba iz preklicane pogojne obsodbe iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju (z dne 13.6.2002) potekla 4.10.2006. Po 55. členu KZ, ki določa rok za preklic pogojne obsodbe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba, v konkretnem primeru najkasneje do 4.10.2007. Pritožnica ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje o preklicu pogojne obsodbe sicer odločali še znotraj zakonskega roka za preklic. Ker pa je bila obtoženemu M.T. izpodbijana odločba vročena šele 2.11.2007, pritožnica ugotavlja in predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je preklic pogojne obsodbe postal nezakonit in posledično nezakonita tudi izrečena enotna kazen, ki se zato ne sme izvršiti.

Po oceni Vrhovnega sodišča pritožbi ni mogoče odreči utemeljenosti.

Po 3. točki prvega odstavka 398. člena ZKP je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba, če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega. Omenjeno je že bilo, da je višje sodišče na podlagi petega odstavka 392. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP delno spremenilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi in obtoženega M.T. spoznalo za krivega (v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja) tudi dejanja, za katero ga je sodišče prve stopnje oprostilo obtožbe, medtem ko odločbe o kazenski sankciji ni spreminjalo.

Ni se mogoče strinjati s stališčem vrhovnega državnega tožilca, da je v navedeni procesni situaciji predmet izpodbijanja s pritožbo lahko le sodba sodišča druge stopnje v spremenjenem delu (odločbi o krivdi), ne pa tudi v delu (odločbi o kazenski sankciji), v katerem je bila prvostopenjska sodba potrjena in ki naj bi s tem, kot navaja vrhovni državni tožilec, tudi že postala pravnomočna. Po mnenju Vrhovnega sodišča je takšna razlaga 3. točke 398. člena ZKP preozka iz razlogov navedenih v nadaljevanju.

Pritožba pred sodiščem tretje stopnje je popolno pravno sredstvo, saj jo je dovoljeno vložiti iz vseh razlogov iz 1. do 4. točke 370. člena ZKP. Določba 3. točke 398. člena ZKP zagotavlja dvostopenjsko sojenje in preprečuje, da bi bil obdolženec spoznan za krivega le na eni stopnji in to v pritožbenem postopku, kjer je kontradiktornost omejena; omogoča torej celovito preverjanje pravilnosti in zakonitosti dveh, po vsebini nasprotujočih si sodb (spremembo oprostilne v obsodilno sodbo). Že iz tega razloga dovoljen obseg pritožbe oziroma njen preizkus na tretji stopnji ne more biti, kot na prvi pogled izhaja iz jezikovne razlage, omejen zgolj na izrek o krivdi (ki obsega opis in pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja), pač pa mora biti dovoljeno izpodbijanje in preverjanje odločitve tudi glede tistih točk obsodilne sodbe, ki so vsebinsko povezane s spremembo krivdoreka.

Sprememba oprostilne prvostopenjske sodbe v obsodilno sodbo na drugi stopnji je lahko posledica napačne uporabe materialnega zakona (kršitev po 372. členu ZKP) na ugotovljeno dejansko stanje (na primer: napačne ocene, da ne gre za kaznivo dejanje; da ni podano neko dejstvo, ki je zakonski znak kaznivega dejanja; napačne ocene obstoja okoliščin, ki izključujejo protipravnost kaznivega dejanja ali kazensko odgovornost storilca). V navedenih primerih višje sodišče lahko odpravi kršitev zakona in namesto oprostilne izreče obsodilno sodbo (394. člen ZKP). Višje sodišče pa lahko prvostopenjsko sodbo spremeni tudi, če oceni, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno zaradi napačne presoje odločilnih dejstev (peti odstavek 392. člena ZKP). V obeh navedenih primerih je odločanje višjega sodišča tudi o kazenski sankciji nujna in logična posledica spremenjene odločitve o krivdi. Zato višje sodišče posledično (konsekutivno) v takih primerih praviloma odloča (presoja) tudi glede odločbe o kazenski sankciji (lahko jo tudi odpusti), ne glede na to, ali je bila vložena pritožba tudi zoper odločbo o kazenski sankciji ali ne, in ali je ta vložena v škodo ali v korist obdolženca.

Vrhovno sodišče o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje odloča na seji senata po določbah, ki veljajo za postopek na drugi stopnji (drugi odstavek 398. člena ZKP). Načeloma velja, da sodišče tretje stopnje ne more imeti manj (in tudi ne več) pravic kot jih ima sodišče druge stopnje. Zato tudi z vidika narave pritožbe na tretjo stopnjo kot popolnega pravnega sredstva ter glede na obseg pooblastil, ki jih ima Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče, ne bi bilo primerno, če bi bila pritožba oziroma njen preizkus (v primerih, kot je obravnavani) vezana zgolj na izpodbijanje oziroma preizkus krivdoreka (točke, v kateri je bila sodba spremenjena), ne pa tudi na ostale odločbe (npr. odločbo o kazenski sankciji), ki jih sprememba sodbe pogojuje in kjer nepravilnosti pri sojenju niso izključene. Nenazadnje je namen pritožbe kot rednega pravnega sredstva ravno to, da se v pritožbenem postopku odpravijo nepravilnosti oziroma nezakonitosti, storjene pred nižjim sodiščem.

Po navedeni razlagi 3. točke 398. člena ZKP tudi ne more biti dvoma, da sodba sodišča druge stopnje, ki ne spreminja odločbe o kazenski sankciji prvostopenjske sodbe, tudi v tem delu ni mogla postati pravnomočna že z odločbo višjega sodišča (25.5.2004), saj je bila obtoženemu M.T. pravilno vročena šele 2.11.2007. Sodba namreč postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo, ali če zoper njo ni pritožbe (prvi odstavek 129. člena ZKP). Zoper sodbo sodišča druge stopnje je izjemoma (v treh primerih) dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije (398. člen ZKP). V predmetni zadevi je bila skladno z danim pravnim poukom dovoljena pritožba (obtoženega M.T. in zagovornice) le v delu, „ki ugotavlja obtoženčevo krivdo“ za kaznivo dejanje na škodo S.M. Obtoženemu M.T., ki sodišču ni sporočil spremembe naslova, je bila sodba sodišča druge stopnje vročena s pritrditvijo na sodno desko za osem dni in se je s potekom tega roka štelo, da je bil seznanjen z njeno vsebino (pravna fikcija).

V času odločanja na prvi in drugi stopnji rok za preklic pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Celju še ni potekel. Zato nižjima sodiščema ni mogoče očitati kršitve kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP). V okviru dovoljenega preizkusa odločbe o kazenski sankciji na pritožbo zagovornice obtoženega M.T. pa je Vrhovno sodišče moralo ugotoviti, da je rok za preklic pogojne obsodbe potekel 4.10.2007, torej še pred vročitvijo odločbe višjega sodišča temu obtožencu (2.11.2007) in pred odločitvijo Vrhovnega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi zagovornice in kršitev kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP), s katero sta obremenjeni tako sodba sodišča prve kot druge stopnje, v odločbi o kazenski sankciji spremenilo in izreklo, da se omenjena pogojna obsodba iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju ne prekliče in da se tudi ne izreče enotna kazen, saj glede na spremembo odločbe o kazenski sankciji tudi ni več zakonskih pogojev za izrek enotne kazni. To pomeni, da je bilo obtoženemu M.T. za nadaljevano kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ s sodbama sodišča prve in druge stopnje izrečena (le) kazen 7 (sedem) mesecev zapora.

Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka na tretji stopnji odpade, ker je zagovornica s pritožbo uspela.