Jedro

Pri odločanju o dovolitvi obnove postopka zadošča, da je verjetno izkazano, da bi nova dejstva oziroma dokazi skupaj s prejšnjimi ali sami zase pripeljali do drugačne odločitve. Ker je bilo v dokumentaciji družbe ugotovljeno, da je tožnik prejel obresti za svojo vlogo v tej družbi, ki pa jih po podatkih davčnih odmernih spisov ni prijavil v dohodninski napovedi, je verjetnost drugačne odločitve glede njegove dohodnine izkazana. Nadaljnje ugotavljanje do stopnje gotovosti pa je stvar odločanja v obnovljenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 170/98-6 z dne 21.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.4.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada M., Izpostava R/D z dne 9.2.1998. S tem sklepom je prvostopni upravni organ po uradni dolžnosti odločil, da se za tožnika obnovi postopek odmere dohodnine za leto 1994, 1995 in 1996, ker je bilo z inšpekcijskim ogledom ugotovljeno, da v napovedi za odmero dohodnine tožnik ni navedel zneskov obresti, ki jih je prejel od družbe Z. d.o.o., od katerih bi moral plačati davek od dohodkov iz premoženja.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Tudi samo je menilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86. V obravnavanem primeru so tudi po presoji prvostopnega sodišča novo dejstvo ugotovitve v zapisniku o inšpekcijskem pregledu pri družbi Z. d.o.o., iz katerega izhaja, da iz dokumentacije te družbe izhaja, da so bile iz sredstev te družbe nakazane obresti tožniku za leto 1994, 1995 in 1996. Teh pa tožnik v svoji davčni napovedi za ta leta med svojimi prihodki ni izkazal. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore, da odločba tožene stranke ne izpolnjuje pogojev iz 2. odstavka 209. člena ZUP/86 in da bi moral prvostopni organ pred izdajo sklepa o dovolitvi obnove tožnika o tem zaslišati. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da tožnik obresti v letu 1995 in 1996 ni prejel in da se mu zato ne bi mogle vštevati v dohodnino, ker je to predmet ugotavljanja v obnovljenem postopku, ne pa v postopku odločanja o tem, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka.

Tožnik se pritožuje zaradi kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi napačne uporabe določb ZUP. Meni, da je za obnovo postopka potrebno tako novo dejstvo in tak nov dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločbe, in ne kakršnokoli novo dejstvo ali kakršenkoli nov dokaz. Zapisnik o inšpekcijskem pregledu poslovanja pri družbi Z. d.o.o., iz katerega izhajajo okoliščine, iz katerih so upravna organa in prvostopno sodišče menili, da iz njih izhaja, da je tožnik prejel obresti od te družbe, po mnenju tožnika ni niti novo dejstvo niti nov dokaz, ki bi bil lahko podlaga za obnovo postopka. Meni tudi, da bi moral prvostopni organ, preden je izdal sklep o dovolitvi obnove postopka, tožniku dati možnost, da se o tem izjavi. Nepravilno je sklicevanje prvostopnega sodišča na določbe 257. člena ZUP/86. Napačno je tudi stališče tožene stranke in prvostopnega organa, da njegove navedbe, da se sporni prejemki ne morejo vštevati v dohodnino, niso relevantne, ker se bo o tem odločalo šele v obnovljenem postopku. Te njegove navedbe so namreč zelo pomembne, saj je od tega odvisno, ali je sploh podan razlog za obnovo postopka. Poudarja, da je z vložitvijo sredstev v podjetje Z. d.o.o., ki mu nikoli niso bila vrnjena, dejansko utrpel izgubo, nikakor pa ni ustvaril dohodkov, od katerih se mu hoče celo zaračunati davek. Pa tudi sicer, če bi ta sredstva prejel, bi moral davek plačati izplačevalec, ne pa tožnik. Pritožbo vlaga tudi zato, ker pritožba zoper odločbo o odmeri dohodnine ne zadrži izvršitve, pritožbe pa drugostopni organ rešuje več let, čeprav bi jih moral rešiti v roku dveh mesecev. Zaradi takega ravnanja davčnega organa je v nevarnosti, da mu bo v obnovi postopka odmerjena dohodnina prisilno izterjana vključno z zamudnimi obrestmi, če pa bo po več letih tožnik uspel, bo spet dolgotrajni postopek za vračilo preveč plačane dohodnine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Po 1. točki 249. člena ZUP/86 se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončana v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabe novih dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Po 1. odstavku 256. člena ZUP/86 mora organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi, preizkusiti tudi, ali je okoliščina v zvezi z obnovo verjetno izkazana.

V obravnavanem primeru je tudi po presoji vrhovnega sodišča prvostopni upravni organ utemeljeno štel kot verjetno izkazano okoliščino, ki bi mogla pripeljati do drugačne odločbe, ugotovitve iz dokumentacije družbe Z., zapisane v zapisniku o inšpekcijskem pregledu poslovanja družbe Z. d.o.o.. Iz te dokumentacije je bilo na zapisnik ugotovljeno, da je ta družba v letih 1994, 1995 in 1996 tožniku plačala obresti za njegove vloge. Po podatkih odmernih spisov pa teh obresti tožnik ni prijavil v napovedi za odmero dohodnine.

Po presoji vrhovnega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikove tožbene ugovore, ki so se nanašali na ugotovitveni postopek v obnovljenem postopku. Prvostopni upravni organ namreč v tej fazi postopka tudi po presoji vrhovnega sodišča ni bil dolžan obravnavati okoliščin, ki jih je uveljavljal tožnik, ker je to stvar ugotovitvenega postopka in odločanja v obnovljenem postopku. V tej fazi, to je v fazi odobritve obnove postopka, pa zadošča, da je okoliščina, ki bi utegnila pripeljati do drugačne odločitve, verjetno izkazana. To pa tudi po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru je, saj verjetnost, da je tožnik dobil plačane obresti izhaja iz dokumentacije družbe Z., zajete v zapisniku inšpekcijskega pregleda, ki ga je napravil pristojni davčni organ. Da bi te obresti tožnik zajel v davčnih napovedih za to obdobje, pa niti sam ne zatrjuje. Ali pa so bile te obresti tožniku plačane tako, da bi se morale upoštevati pri odmeri dohodnine v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o dohodnini, pa se bo ugotavljalo v obnovljenem postopku. Na odločitev v tej stvari zato ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je z vlaganjem sredstev v družbo Z. d.o.o. tožnik kvečjemu utrpel izgubo in ne korist. Pravilno je prvostopno sodišče pojasnilo tožniku tudi, da s tem, ko mu pred izdajo sklepa o dovolitvi obnove postopka ni bila dana možnost, da se o tem izjavi, niso bila kršena pravila postopka. Sklep o dovolitvi postopka je namreč procesni sklep, ki ga je v tem primeru izdal organ celo po uradni dolžnosti. Ker se s tem sklepom še ne odloča o upravni stvari, torej o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, se tak sklep ne izda v posebnem ugotovitvenem postopku in za njegovo izdajo ne veljajo pravila ZUP/86, ki se sicer nanašajo na postopek odločanja o upravni stvari. Da bi bilo treba stranki dati možnost izjave pred izdajo sklepa o dovolitvi obnove postopke, pa ZUP/86 posebej ne določa. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem, ko tožniku ni bila dana možnost, da se pred izdajo sklepa v obnovi postopka o njem izjavi, niso bile kršene določbe ZUP/86. Na odločitev v stvari tudi ne more vplivati tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na pravne posledice morebitne drugačne odločitve glede njegove dohodnine za kritična leta, ki bi bila sprejeta v obnovljenem postopku. Te ugovore bo namreč tožnik lahko uveljavljal v obnovljenem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.