Jedro

Iz upravnih spisov nesporno izhaja, da tožnika ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja nista predložila nobenega od dokazil o pravici graditi, tega nista storila niti v podaljšanem roku.

Če sodeluje v upravnem postopku samo ena stranka in se pojavi dvom o obstoju pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ne gre za predhodno vprašanje, temveč za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti takšne pravice oziroma pravnega razmerja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola zavrnila zahtevo investitorjev (tožečih strank) za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo in dokončanje gradnje objekta na zemljišču parc. št. 2617/2 k.o. ... Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila vloga tožečih strank za izdajo gradbenega dovoljenja nepopolna, saj ji niso bila priložena dokazila v skladu s 54. členom Zakona o graditvi objektov, zato sta bili tožeči stranki pozvani, da dostavita dva izvoda projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in dokazilo o pravici graditi na navedenem zemljišču. Pred iztekom postavljenega roka sta tožeči stranki zaprosili za prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja, to je do pridobitve pravnomočne sodbe pristojnega sodišča, s katero jima bo priznana stavbna pravica na navedeni parceli. V zvezi z projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja pa sta navedli, da sta projekta ponovno v izdelavi pri arhitektu in ga bosta dostavila takoj ko bosta ustrezno popravljena. Ker tožeči stranki nista dopolnili vloge je upravna enota njuno vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja v skladu z 2. odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrgla. Ministrstvo za okolje in prostor pa je ob reševanju pritožbe tožečih strank zoper navedeni sklep le tega odpravilo in Upravni enoti Izola naložilo da stranki pozove na dopolnitev vloge, ugotovi ali je bilo o njunem predlogu na sodišču morda že odločeno in jima postaviti rok za dopolnitev, pred izdajo odločbe pa jima dati možnost da se izjasnita o dejstvih in okoliščinah. Tožeči stranki sta bili povabljeni na zaslišanje. Ob tej priliki je bilo ugotovljeno da sta v spisu dva izvoda projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja z datumom maj 2007, poleg tega je bilo ugotovljeno, da je prišlo v času od razpisa do zaslišanja, do nadaljevanja inšpekcijskega postopka izvršbe, to je do odstranitve nedovoljene gradnje obravnavanega objekta. Ker pa tudi ob zaslišanju nista predložili dokazila o pravici graditi, jima je bil postavljen nov 15-dnevni rok za dopolnitev vloge z ustreznim dokazilom o pravici graditi. Ker vloge vse do izdaje izpodbijane odločbe tožeči stranki nista dopolnili z dokazilom o pravici graditi na parc. št. 2617/2 k.o. ... je upravni organ prve stopnje njuno vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil. Ministrstvo za okolje in prostor RS je z odločbo št. 35108-215/2007-11/FM z dne 30. 3. 2010, pritožbo tožečih strank zoper izpodbijano odločbo, zavrnilo.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da sta ves čas upravnega postopka zatrjevali, da sta pridobili stavbno zemljišče na zemljišču parc. št. 2617/2 k.o. ... po samem zakonu ob uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika. V 2. odstavku 271. člena navedenega zakona je namreč določeno, da v primeru, ko lastnik stavbe in lastnik zemljišča ni isti, pridobi lastnik stavbe z dnem uveljavitve Stvarnopravnega zakonika stavbno pravico na nepremičnini, torej na zemljišču, na katerem stoji stavba. Zaradi navedenega izpolnjujeta pogoje iz 3. alinee 1. odstavka 56. člena Zakona o graditvi objektov glede dokazila o pravici graditi. Vztrajata da je ugotovitev obstoja stavbne pravice predhodno vprašanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Zato sta pred pristojnim sodiščem sprožili postopek za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo stavbne pravice na parc. št. 2617/2 k.o. ... v njuno korist, vendar sodišče do izdaje prvostopne upravne odločbe v zadevi še ni odločilo. Glede na navedeno bi moral upravni organ prve stopnje ugotavljati ali sta pridobila stavbno pravico po samem zakonu ali pa postopek prekiniti do pravnomočne odločbe v sodnem postopku. Po izdaji izpodbijane prvostopne odločbe in vložitvi pritožbe zoper njo sta Občina A. in Republika Slovenija sklenili pogodbo o prenosu lastninske pravice na parc. št. 2617/2 k.o. ... z Občine A. na Republiko Slovenijo. Po prenosu zemljišča na Republiko Slovenijo je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije z njima podpisal pogodbo o stavbni pravici z dne 4. 1. 2010, ki je že predlagana za vknjižbo v zemljiško knjigo pod Dn št. 320/2010 pri Okrajnem sodišču v Piranu pri vl. št. 1506 k. o. .... V nadaljevanju še navajata, da je nesporno, da sta lastnika delno porušenega objekta na navedeni parceli, zato ni utemeljen zaključek upravnega organa prve in druge stopnje, da ob upoštevanju določb Zakona o graditvi objektov, objekt glede katerega sta vložili zahtevo za legalizacijo ne obstaja več. Glede na vse navedeno predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04, 102/04, 126/07, 108/09 in 20/11 – ZGO-1) v 4. odstavku 54. člena določa, da mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. V 56. členu pa je določeno, da kot dokazilo o pravici graditi velja izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini: notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oziroma obligacijske pravice na določeni nepremičnini v zemljiško knjigo, ki investitorju dovoljuje gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini; pravnomočna sodba ali upravna odločba, ki izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na nepremičnini; ali druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini. Iz upravnih spisov nesporno izhaja, da tožeči stranki ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo in dokončanje gradnje na zemljišču parc. št. 2617/2 k.o. ..., nista priložila nobenega od navedenih dokazil o pravici graditi. Zato sta bili pravilno pozvani, da vlogo z navedenim dokazilom dopolnita, česar pa nista storili. Namesto tega sta zatrjevali, da sta že po samem Stvarnopravnem zakoniku pridobili stavno pravico na navedenem zemljišču. Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02 – SPZ) v 271. členu (prehodna in končna določila) določa, če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, če je lastnik zemljišča in zgradbe isti. V 2. odstavku istega člena SPZ pa je določeno da v primeru iz prejšnjega odstavka, ko lastnik ni isti, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa pridobi na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji zgradba. Lastnik nepremičnine in imetnik stavbne pravice morata medsebojna razmerja urediti s pogodbo iz 2. odstavka 257. člena tega zakona v treh letih od njegove uveljavitve. V 257. členu pa je določeno, da se zahteva za nastanek stavbne pravice, poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti stavbno pravico, še zemljiško knjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. Pogodba o ustanovitvi stavbne pravice pa mora vsebovati ime lastnika nepremičnine, zemljiškoknjižno oznako nepremičnine, natančen opis stavbne pravice, čas trajanja stavbne pravice in nadomestilo, ki ga mora plačati imetnik stavbne pravice lastniku nepremičnine. Iz navedenih določb SPZ torej nesporno izhaja, da ni mogoče dokazovati pravico graditi že po samem zakonu, pač pa morajo zato biti izpolnjeni pogoji določeni v 271. in 257. členu SPZ. Ti pogoji pa v času izdaje izpodbijane odločbe niso bili izpolnjeni, zato je odločba upravnega organa pravilna in zakonita.

Neutemeljen pa je tudi očitek tožečih strank, da bi moral upravni organ v skladu s 147. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 73/04, 119705, 24/06, 126/07, 65/08 in 8/10 – ZUP) prekiniti postopek zaradi rešitve predhodnega vprašanja. V 1. odstavku 147. člena ZUP je namreč določeno, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Za predhodno vprašanje v smislu navedene določbe ZUP gre torej kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni zadevi, odločanje o tem vprašanju pa je v pristojnosti sodišča ali kakšnega drugega organa, če o obstoju oziroma neobstoju takšne pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja še ni bilo pravnomočno odločeno. Pri pravicah, obveznosti oziroma pravnih razmerjih civilnega prava, v katerih odloča sodišče, je predhodno vprašanje podano samo, kadar je pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sporno med strankama ali več strankami v upravnem postopku. Če sodeluje v upravnem postopku samo ena stranka in se pojavi dvom o obstoju pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ne gre za predhodno vprašanje, temveč za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti takšne pravice oziroma pravnega razmerja. Že iz navedenega izhaja, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za prekinitev postopka v skladu s 147. členom ZUP. Poleg tega pa je potrebno opozoriti še na 54. člen ZGO, ki jasno določa, da je treba že ob zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti zahtevana dokazila, med njimi tudi dokazilo o pravici graditi, ki ga pa tožeči stranki iz že navedenih razlogov nista mogli predložiti niti v podaljšanem jima roku za dostavo navedenega dokazila.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.