Jedro

Vlogo za priznanje lastnosti stranke, ki jo oseba, ki želi biti stranka v postopku, vloži po izdaji prvostopne odločbe v zadevi, v kateri želi ta oseba status stranke, mora upravni organ glede na postopkovni stadij zadevo obravnavati kot pritožbo ali pa kot predlog za obnovo upravnega postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Ker so po ZPVAS nosilci pravic za vračilo premoženja člani agrarne skupnosti, ne pa agrarna skupnost, so lahko stranke v postopku za pridobitev lokacijskega dovoljenja tretje osebe za zemljišče, ki je predmet vračanja po ZPVAS le člani oziroma član ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ne pa agrarna skupnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 243/98-24 z dne 6.10.2000, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.12.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote P. z dne 12.2.1998. S prvostopnim sklepom je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke, da se ji prizna lastnost stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za sanacijo in posodobitev centralne deponije komunalnih odpadkov Občin P. in P. investitorice Občine P. na zemljišču parc. št. 2541/2 k.o. P. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev iz upravnega postopka ter Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja (ZPVAS, Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 70/98-odlUS, 56/99 in 72/2000) pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, da tožnik ne more biti stranka v postopku izdaje obravnavanega lokacijskega dovoljenja. Investitorica tega posega v prostor je Občina P. Lokacijsko dovoljenje za sanacijo in posodobitev centralne deponije komunalnih odpadkov znotraj ograje obstoječe deponije, ki je 30 let delovala brez predpisanih dovoljenj, je bilo izdano dne 15.5.1997, dne 30.1.1998 pa je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Tožnik pa je dne 29.1.1998 vložil zahtevo za priznanje statusa stranke v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi bila po ZPVAS lahko stranka v postopku izdaje obravnavanega lokacijskega dovoljenje le ponovno vzpostavljena agrarna skupnost, ki je v skladu z ZPVAS po ugotovitvah tožene stranke in sodišča tudi vložila zahtevek za vračilo podržavljenega premoženja, med katerim je tudi parcela, na kateri je deponija in je kot taka tudi predmet lokacijskega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je po uradni dolžnosti preizkusilo tudi, ali je morda lokacijsko dovoljenje nično, in sicer po 5. točki 1. odstavka 266. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS/86), po kateri se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. Ugotovilo je, da ta ničnostni razlog v obravnavnem primeru ni podan. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da investitorica ni izkazala razpolagalne pravice z zemljiščem, na katerem izvaja gradbena dela. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki je v upravnih spisih, namreč izhaja, da je parc. št. 2541/2 k.o. P. vpisana v zemljiški knjigi kot splošno ljudsko premoženje v upravi OLO P. Poleg tega pa je ta navedba tožbena novota, na katero pa se tožnik v predhodnih postopkih ni skliceval (3. odstavek 14. člena ZUS). Razlog, ki ga je za navedbo te novote navedel tožnik, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen, saj je zemljiška knjiga, iz katere izhajajo lastninska razmerja, javna knjiga in je dostopna vsem.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi podrejenemu tožnikovemu zahtevku. Ta pa je bil, da se odpravi prvostopni sklep, da se tožniku prizna položaj stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za sanacijo in posodobitev deponije komunalnih odpadkov in da se tožniku takoj vročijo vse odločbe, izdane v tem postopku, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse stroške upravnega spora z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Ne strinja se namreč s tem, da kot član agrarne skupnosti in denacionalizacijski upravičenec nima pravice do statusa stranke v obravnavanem postopku pridobitve lokacijskega dovoljenja. Prav tako se ne strinja s tem, da bi bilo zemljišče podržavljeno agrarni skupnosti, ne pa njenim članom, med katerimi je tudi sam. Pri svoji odločitvi namreč prvostopno sodišče ni upoštevalo določb ZPVAS.

Navaja, da upravni organi in sodišča priznavajo denacionalizacijskim upravičencem status stranke v postopkih, v katerih se dovoljujejo gradbeni posegi na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije. Določba 8. člena ZPVAS status denacionalizacijskega upravičenca priznava le fizičnim in pravnim osebam, ki so jim bile kot članom agrarnih in drugih skupnosti odvzete premoženjske pravice. Novo ustanovljene agrarne skupnosti po navedenem predpisu nimajo statusa denanacionalizacijskega upravičenca, njihova vnovična ustanovitev je zgolj pogoj, da se podržavljene premoženjske pravice vrnejo članom, ki so lahko le člani bivše agrarne skupnosti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, oziroma njihovi pravni nasledniki, kot to določa 4. člen ZPVAS. Pojasnjuje tudi, da je status stranke v obravnavanem postopku najprej zahtevala ponovno vzpostavljena agrarna skupnost S. vas, pa je njeno zahtevo upravni organ zavrnil. Zoper to odločitev se agrarna skupnost ni pritožila. Meni, da bi bila odločitev prvostopnega sodišča napačna celo v primeru, če bi bila upravičenka do vračila premoženja res agrarna skupnost, saj slovenski pravni red nudi pravno varstvo lastninske pravice tudi članom takšne skupnosti, ne glede na to, ali so imeli oziroma imajo njeni člani na premoženju solastninsko pravico po določenih deležih ali skupno lastnino po nedoločenih deležih. Določba 43. člena Zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih solastnikom oziroma skupnim lastnikom izrecno priznava pravico do sodnega varstva njihove lastninske pravice na celi stvari, solastnikom pa tudi pravico varstva na delu stvari. S takšno določbo je solastnikom oziroma skupnim lastnikom zagotovljeno enako pravno varstvo kot izključnim, torej edinim, lastnikom. Ker se denacionalizacijskim upravičencem priznava lastnost stranke v postopkih lokacijskega dovoljenja za posege na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije, zaradi varovanja lastninske pravice, ki jo bodo zelo verjetno pridobili v bodočnosti, je treba enako varstvo zagotoviti tudi tistim, ki bodo (skoraj zagotovo) pridobili na nepremičninah solastninsko pravico oziroma pravico do skupne lastnine kot člani neke civilne skupnosti, torej tudi agrarne skupnosti. Tožnik torej zahteva le, da je obravnavan enako kot so obravnavani drugi denacionalizacijski upravičenci, kar zagotvalja tudi 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je tožnik kot član ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko stranka (stranski udeleženec) v postopku izdaje obravnavanega lokacijskega dovoljenja, ki zajema tudi zemljišče parc. št. 2541/2 k.o. P., ki je hkrati predmet postopka vračanja premoženja članom agrarne skupnosti po ZPVAS. Pri tem je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in kar potrjujejo podatki upravni spisov, vlogo za priznanje položaja stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja vložil 29. 1. 1998, lokacijsko dovoljenje je bilo izdano dne 15. 5. 1997, gradbeno dovoljenje pa dne 30. 1. 1998. Postopek v zvezi s priznanjem položaja stranke je urejen v 139. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, ki se v obravnavanem primeru na podlagi 324. člena ZUP-1, uporablja kot slovenski predpis), ki se nahaja v poglavju XI. "Postopek do izdaje odločbe". Določa pa, da v primerih, če med postopkom pride nekdo, ki dotlej ni bil stranka, in zahteva, da se pripusti kot stranka, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka in izda o tem sklep. Zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, je dovoljena posebna pritožba.

Ta določba po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je možno na ta način uveljavljati položaj stranke le v postopku na prvi stopnji do izdaje prvostopne odločbe.

Glede na določbo prvega odstavka 223. člena ZUP/86, po kateri ima pravico do pritožbe zoper prvostopno odločbo stranka, je sodna praksa za primere, ko pritožbo zoper odločbo prve stopnje vloži oseba, ki v postopku na prvi stopnji ni sodelovala kot stranka, sprejela stališče, da se taka vloga obravnava kot pritožba (pri čemer je treba najprej ugotoviti, ali se taki osebi lahko prizna položaj stranke in na podlagi te ugotovitve odločati o pritožbi), če je vložena v pritožbenem roku za stranke (230. člen ZUP/86), to je za osebe, ki so v postopku na prvi stopnji sodelovale kot stranke. Če pa je taka pritožba vložena po izteku pritožbenega roka za stranke, je sodna praksa sprejela stališče, da se v takem primeru pritožba osebe, ki v predhodnem postopku ni sodelovala kot stranka, obravnava kot predlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Pritožbeno sodišče tudi meni, da je stališče prvostopnega sodišča, da bi bila lahko stranka v postopku obravnavanega lokacijskega dovoljenja le agrarna skupnost, napačno in je v nasprotju z ZPVAS. Po presoji pritožbenega sodišča pa je ugotovitev, da je vlogo za vračilo premoženja v obravnavanem primeru vložila agrarna skupnost, v nasprotju z upravnimi spisi.

Po 9. členu ZPVAS se podržavljeno premoženje vrača nekdanjim članom agrarne skupnosti na podlagi zahtevka člana ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ki je bil tudi član prejšnje agrarne skupnosti oziroma je pravni naslednik nekdanjega člana nekdanje agrarne skupnosti. Glede na te določbe ZPVAS bi bilo po presoji pritožbenega sodišča ob izpolnitvi pogojev iz 49. člena ZUP/86 možno priznati položaj stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za poseg v prostor na zemljišču, ki je predmet vračanja po ZPVAS, le članu ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ki je vložil zahtevo za vračilo podržavljenega premoženja po ZPVAS, nikakor pa ne agrarni skupnosti, ki po ZPVAS ni pravna oseba in tudi ni upravičena vlagati zahtevkov za vračilo premoženja po ZPVAS.

Ker je v obravnavanem primeru tožnik vložil zahtevo za priznanje položaja stranke po izdaji lokacijskega dovoljenja, bi po presoji pritožbenega sodišča moral prvostopni upravni organ glede na prej navedene določbe ZPVAS in ZUP/86 najprej ugotoviti, v kateri fazi je postopek izdaje lokacijskega dovoljenja, in nato tožnikovo vlogo obravnavati kot pritožbo ali pa kot predlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Ker tega ni naredil, je po presoji pritožbenega sodišča bistveno kršil določbe upravnega postopka, kar je vplivalo na odločitev, zato je njegova odločitev nepravilna in nezakonita. Ker te nepravilnosti ni odpravila tožena stranka, je nepravilna in nezakonita tudi njena odločba.

Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni imelo podlage za odločanje o tožbi v 1. odstavku 59. člena ZUS. Ker pa je odločilo na tej podlagi, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.