17. 9. 2015

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Unior, d. d., Zreče, ki jo zastopa Odvetniška družba Gregorovič–Pungartnik, o. p., d. o. o., Šentjur, na seji 17. septembra 2015

odločilo:

Točka III izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. G 24/2010 z dne 17. 12. 2013 se razveljavi in zadeva se v tem obsegu vrne Vrhovnemu sodišču v novo sojenje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je delno ugodilo tožbi pritožnice (v upravnem sporu tožnice) in odpravilo odločbo Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence (sedaj Agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence – v nadaljevanju Agencija) v delu, v katerem je bila ugotovljena odgovornost pritožnice za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008, in v delu, v katerem je bila ugotovljena pritožničina odgovornost za kršitev 81. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (prečiščeno besedilo, UL C 321E, 29. 12. 2006, in Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 7/04 – PES) oziroma 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 326, 26. 10. 2012 – PDEU), ter zadevo v navedenem obsegu vrnilo Agenciji v ponoven postopek, sicer pa je tožbo zavrnilo.

2.Pritožnica, ki izpodbija zavrnilni del sodbe Vrhovnega sodišča (III. točka izreka), zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 24., 25., 27., 28., 29., 35., 36., 37. in 38. člena Ustave, 6., 8., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Navaja, da je Agencija zoper njo vodila postopek s področja konkurenčnega prava, ki pomeni postopek kaznovalne narave, zato bi morala biti pritožnici na razpolago vsa ustavna procesna jamstva, ki jih zahteva tak postopek. Pri utemeljevanju svojega stališča, da gre za postopek kaznovalne narave, se sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), zlasti pa na sodbo v zadevi A. Menarini Diagnostics S. R. L. proti Italiji z dne 27. 9. 2011. Opozarja, da bi v obravnavani zadevi, ko je odločalo na prvi stopnji prvo in edino sodišče, to moralo opraviti ustno obravnavo, saj naj bi to izhajalo iz sodne prakse ESČP. V tožbi naj bi Vrhovnemu sodišču to tudi predlagala, vendar se Vrhovno sodišče do njenega predloga za izvedbo obravnave ni opredelilo. Zato naj bi šlo po prepričanju pritožnice za sodbo presenečenja, saj je šele s prejetjem sodbe ugotovila, da v zadevi ne bo obravnave. Prav tako naj bi bila s takim postopanjem Vrhovnega sodišča prikrajšana do opredelitve do odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13), do izvedbe razbremenilnih dokazov in do procesnega vodstva, ki bi pripomoglo, da bi dopolnila svoje navedbe in dokazne predloge.

3.Pritožnica navaja, da je predlagala zaslišanje več prič, vendar je Vrhovno sodišče vse njene dokazne predloge zavrnilo bodisi kot ne dovolj substancirane bodisi kot nepotrebne. S temi stališči se pritožnica ne strinja in poudarja, da je Vrhovno sodišče ravnalo arbitrarno, ko je primerljivo podane dokazne predloge enkrat opredelilo za nesubstancirane, drugič pa za nepotrebne. Opozarja tudi, da se Vrhovno sodišče do dokaznih predlogov v zvezi s preiskavo, opravljeno v družbi Športni center Pohorje, d. o. o., Maribor (sedaj v stečaju), sploh ni opredelilo. V zvezi s to preiskavo pritožnica zatrjuje, da je bila opravljena brez ustrezne odredbe sodišča, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-40/12, in so zato vsi dokazi, pridobljeni z njo, nedopustni, saj gre za dokaze, pridobljene s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Obrazložitev Vrhovnega sodišča glede teh dokazov naj bi bila nezadostna, saj ne drži, da je Ustavno sodišče s tem, ko je podaljšalo uporabo prvega stavka prvega odstavka 28. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12 in 33/14 – v nadaljevanju ZPOmK-1), presodilo, da so vse preiskave Agencije opravljene v skladu z Ustavo in zakonom. Ta preizkus bi moralo opraviti Vrhovno sodišče, ker ga ni, je njegova obrazložitev nepopolna. To še posebej velja za presojo dopustnosti dokazov, pridobljenih s sporno preiskavo, kjer bi po mnenju pritožnice Vrhovno sodišče moralo opraviti presojo z vidika načela sorazmernosti, kot jo je Ustavno sodišče zapovedalo v odločbi št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 114/04, in OdlUS XIII, 85), in presoditi, ali so tako pridobljeni dokazi dopustni. Pritožnica posebej opozarja na dokaz – elektronsko sporočilo z dne 8. 5. 2009, ki naj bi bil pridobljen protipravno, ker Agencija za njen zaseg oziroma opravo preiskave ni imela odredbe sodišča, čeprav naj bi šlo za preiskavo pri tretjih v smislu 33. člena ZPOmK-1. Sporno sporočilo naj bi bilo na strežniku ("serverju") v lasti tretje osebe, ki ni bila preiskovana oseba. Vrhovno sodišče naj se do teh vprašanj sploh ne bi opredelilo, saj je zapisalo le, da je bilo sporočilo najdeno na računalniku direktorja. Pritožnica se ne strinja s stališči Vrhovnega sodišča glede zastaranja postopkov, ki jih vodi Agencija, in uporabe ZPOmK-1 tudi v času, ko ta še sploh ni veljal.

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-164/14 z dne 17. 2. 2015 sprejel v obravnavo v delu, ki se nanaša na III. točko izreka izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče in Agencijo.

B.

5.Ustavno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožničino izhodišče, po katerem gre pri postopku pred Agencijo za postopek, ki je kaznovalne narave in naj bi terjal ustrezna ustavna procesna jamstva, primerljiva s tistimi, ki morajo biti zagotovljena v postopku kaznovalne narave, napačno. Že v odločbi št. U-I-40/12 je Ustavno sodišče pojasnilo, da ZPOmK-1 v bistvu ureja dve različni vrsti postopkov glede ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava. Tako ureja postopek, kakršen je bil izveden v pritožničinem primeru in ki v celoti poteka po določbah ZPOmK-1. Ureja pa tudi postopek o prekršku, ki poteka po določbah VIII. dela ZPOmK-1 v skladu z Zakonom o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13 – ZP-1), glede katerega ZPOmK-1 vsebuje le nekaj specialnih določb. Postopki ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava, ki potekajo v celoti po ZPOmK-1, po svoji naravi niso kaznovalni postopki.[1] Navedeno stališče dodatno potrjuje sodba ESČP, iz katere izhaja, da postopek ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava, ki ima značilnosti, primerljive z značilnostmi postopka po ZPOmK-1, ni postopek kaznovalne narave.[2]

6.Pritožnica Vrhovnemu sodišču med drugim očita, da se glede same izvedbe preiskave, ki jo je Agencija opravila v prostorih družbe Športni center Pohorje, ni v zadostni meri opredelilo do te preiskave, saj Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-40/12 z načinom izvršitve odločbe ni izdalo bianco pooblastila Agenciji, po katerem so vse opravljene preiskave že v skladu z Ustavo. Pritožnica je ves čas postopka uveljavljala, da bi Agencija morala imeti sodno odredbo za preiskavo navedenih prostorov. Posebej izpostavlja, da je Ustavno sodišče v 41. točki odločbe št. U-I-40/12 zapisalo, da je imela in še ima Agencija zakonito podlago za opravljanje ustreznih preiskav, ustreznost pa bi moralo presojati Vrhovno sodišče. Ker tega ni storilo, naj bi bila podana kršitev prvega odstavka 36. člena in prvega odstavka 37. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče najprej preverilo te pritožničine očitke.

7.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-40/12 presodilo, da je prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 v neskladju z Ustavo, saj določa, da posege v prostorsko in komunikacijsko zasebnost podjetij vselej odredi Agencija, ki ni sodišče, posegi pa se izvajajo s preiskavo, ki pomeni invaziven ukrep in tako posega v ustavno varovano zasebnost pravne osebe. Zato je po presoji Ustavnega sodišča opustitev vnaprejšnje sodne odločbe za dovolitev preiskave v neskladju s prvim odstavkom 36. člena in s prvim odstavkom 37. člena Ustave. Ker je šlo po presoji Ustavnega sodišča za kompleksno pravno ureditev, ki jo mora sprejeti zakonodajalec, da zagotovi ravnovesje navedenih ustavnih dobrin, je Ustavno sodišče v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZUstS odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti še naprej uporablja prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1. Pojasnilo je tudi, da to pomeni, da je v njem Agencija imela in ima še vedno (vse do odprave ugotovljene protiustavnosti) zakonito podlago za opravljanje ustreznih preiskav, kar bo moralo pri presoji ustavnosti in zakonitosti njenega dela upoštevati tudi pristojno sodišče.

8.Glede na navedeno to v obravnavani zadevi pomeni, da je bilo ustavno dopustno, da je sklepe o preiskavi, izdane v obravnavani zadevi, sprejela Agencija. Zgolj zato, ker so bile preiskave opravljene brez odredb sodišč, ne gre za kršitev ustavno varovanih pravic pritožnice kot pravne osebe. Odločitev Ustavnega sodišča, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti še naprej uporablja prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1, pa ne pomeni, da opravljene preiskave niso predmet naknadnega sodnega varstva. Tudi iz sodne prakse ESČP ne izhaja zahteva, da mora sklep o preiskavi vselej sprejeti sodišče, kot to poskuša prikazati pritožnica v ustavni pritožbi. Odsotnost sodne odločbe o preiskavi je namreč v skladu z ustaljeno sodno prakso ESČP mogoče nadomestiti (kompenzirati) z ex post facto učinkovitim sodnim nadzorom. Za povsem drug vidik pa gre pri vprašanju, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o preiskavi in ali je konkretna preiskava potekala v skladu z izdanim sklepom o preiskavi. Pritrditi je treba pritožnici, da način izvršitve odločbe št. U-I-40/12 ne pomeni, da je Ustavno sodišče erga omnes odločilo o vseh konkretnih preiskavah, ki so potekale na podlagi sklepov o preiskavi, izdanih na podlagi prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1, za katerega je ugotovilo, da ni v skladu z Ustavo. Tudi iz sodne prakse ESČP izhaja, da se v konkurenčnih zadevah zahteva, da mora biti zagotovljena sodna kontrola zakonitosti dejanske preiskave, njene primernosti, obsega in poteka ter trajanja, ki je še posebej pomembna, kadar ni predhodne sodne odobritve preiskave (une autorisation préalable d'un juge).

9.Ustavno sodišče ugotavlja, da je bilo pritožnici naknadno sodno varstvo opravljenih preiskav zagotovljeno. Druga alineja tretjega odstavka 55. člena ZPOmK-1 namreč izrecno določa, da se lahko v postopku sodnega varstva zoper odločbo izpodbija tudi sklep o preiskavi, zoper katerega je izključen postopek (samostojnega) sodnega varstva v skladu s tem zakonom. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča (in priložene tožbe), pritožnica te možnosti ni izkoristila, saj s tožbenim predlogom ni zajela nobenega od treh sklepov o preiskavi, tudi tistega o preiskavi zoper družbo Športni center Pohorje ne, zato se po prepričanju Vrhovnega sodišča ta sklep o preiskavi izmika sodni presoji. Navedenega stališča pritožnica v ustavni pritožbi ne izpodbija. Zato pritožnica ne more uspeti s svojimi očitki, da bi Vrhovno sodišče moralo opraviti tudi sodno kontrolo opravljene preiskave v prostorih družbe Športni center Pohorje, saj bi jo lahko Vrhovno sodišče opravilo le, če bi pritožnica ravnala pravilno in s tožbo izpodbijala tudi sklep o preiskavi, izdan za potrebe preiskave v poslovnih prostorih te družbe.

10.Drugače pa je s pritožničinim očitkom, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njenih tožbenih navedb glede dokaza – elektronskega sporočila z dne 8. 5. 2009, naslovljenega na Draga Rataja, pridobljenega med preiskavo družbe Športni center Pohorje na njegovem elektronskem naslovu pri društvu Smučarski klub Branik, s čimer naj bi ji Vrhovno sodišče kršilo pravico iz 22. člena Ustave.

11.Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka. Z njo sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč Ustavno sodišče v svojih odločbah pogosto poudarja. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodiščem obveznost, da navedejo razloge za svojo odločitev, nalaga tudi 6. člen EKČP in jo v svojih odločitvah poudarja tudi ESČP, obseg te obveznosti pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.

12.Pritožnica je v tožbi obširno zatrjevala, zakaj naj bi šlo pri pridobitvi tega dokaza za preiskavo pri tretjem in da zato v nobenem primeru njegova pridobitev ni mogla biti pridobitev na podlagi sklepa o preiskavi, izdanega za prostore družbe Športni center Pohorje. Vrhovno sodišče pa je v svoji obrazložitvi pojasnilo le, da je bil dokaz pridobljen s preiskavo prostorov družbe Športni center Pohorje, da dejstvo, da je bilo sporočilo naslovljeno na elektronski naslov, ki ga direktor družbe Športni center Pohorje uporablja kot član upravnega odbora društva Smučarski klub Branik, sam po sebi ne pomeni, da gre za njegovo zasebno komunikacijo, in da je bilo elektronsko sporočilo najdeno na direktorjevem računalniku.

13.Takšna obrazložitev po presoji Ustavnega sodišča ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave. Iz nje namreč ni mogoče razbrati, kje je dejansko bilo sporno elektronsko sporočilo. Če je namreč šlo za sporočilo, ki je bilo na strežniku društva Smučarski klub Branik, ki je bil bodisi v lasti bodisi v najemu društva, do njega pa se je le dostopalo s pomočjo računalnika preiskovane družbe Športni center Pohorje, kot to zatrjuje pritožnica in na kar je mogoče sklepati iz okoliščine, da je bilo sporočilo naslovljeno na elektronski naslov, ki ga je direktor družbe Športni center Pohorje uporabljal kot član upravnega odbora društva Smučarski klub Branik, potem je šlo za preiskavo, ki jo je Agencija opravila pri tretji osebi in bi zato potrebovala odredbo za preiskavo sodnika ali sodnice (prvi odstavek 33. člena ZPOmK-1), dokaz pa zaradi svoje protipravne pridobitve ne bi smel biti uporabljen. Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča, ki pojasnjuje, da naj bi šlo za sporočilo na direktorjevem računalniku, tako ne izhaja, kje je bilo sporno elektronsko sporočilo in na kakšen način se je do njega dostopalo, preden se ga je natisnilo. Zato iz te obrazložitve ni mogoče razbrati, ali res ne gre za preiskavo, opravljeno pri tretji osebi. Obrazložitev Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru še pomembnejša zaradi dveh okoliščin. Najprej, ker je Vrhovno sodišče dovoljenost uporabe tega dokaza obrazložilo drugače kot Agencija in ni sprejelo njenih razlogov za uporabo spornega dokaza. Kot izhaja iz odločbe Agencije, se je ta sklicevala na soglasje direktorja družbe Športni center Pohorje za pregled elektronske pošte in na nepomembnost okoliščine drugačnega elektronskega naslova spornega elektronskega sporočila. Zato ne gre za položaj, ko sodišču ni treba ponavljati razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev organa dovolj izčrpna in popolna. Gre za položaj, ki terja izčrpnejšo obrazložitev, saj so razlogi Vrhovnega sodišča drugačni. Končno pa izčrpnejšo obrazložitev v obravnavanem primeru terja tudi okoliščino, da sodno varstvo v konkurenčnih zadevah opravlja funkcijo drugega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave. Obseg te obveznosti je zato v teh primerih nujno večji, saj je le s tem mogoče zagotoviti preizkus razumnosti sprejete odločitve in na ta način ovreči pritožničine pomisleke o samovoljnosti izpodbijane odločitve. Ker Vrhovno sodišče navedenim zahtevam obrazložene sodne odločbe ni zadostilo, je kršilo pritožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

14.Ustavno sodišče pritrjuje tudi nadaljnjemu pritožničinemu očitku, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njenega dokaznega predloga, naj v zvezi s pridobitvijo navedenega spornega dokaza med preiskavo prostorov družbe Športni center Pohorje zasliši priče, ki so bile navzoče ob tej preiskavi v prostorih družbe. Če namreč zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena, gre za kršitev 22. člena Ustave. Kot izhaja iz tožbe, je pritožnica substancirano predlagala zaslišanje prič (zlasti Gorazda Bedrača in Srečka Jesenška). S tem, ko Vrhovno sodišče ni obrazložilo zavrnitve predlaganega dokaza, ki bi po oceni Ustavnega sodišča lahko bil pomemben za ugotavljanje okoliščine pridobitve spornega elektronskega sporočila in od katerega je odvisna ugotovitev dogovarjanja o cenah smučarskih vozovnic v letih 2009/2010, je Vrhovno sodišče pritožnici kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

15.Končno pritožnica zatrjuje še kršitev 22. člena Ustave, ker se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njenega predloga, naj odloči po opravljeni glavni obravnavi.

16.Iz sodne prakse ESČP izhaja, da ustna in javna obravnava pomeni temeljno načelo iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Stranka je upravičena zahtevati "obravnavo" svoje zadeve z možnostjo, da med drugim predloži dokaze za svojo obrambo, da se seznani z dokazi zoper sebe in da se zaslišijo ali navzkrižno zaslišijo priče. Vendar pa pravica zahtevati obravnavo ni absolutna. Obstajajo postopki, kjer obravnava ni potrebna, npr. kadar ne gre za vprašanja kredibilnosti ali izpodbijanja dejstev, ki zahtevajo obravnavo, sodišča pa lahko razumno odločijo na podlagi trditev strank in drugih pisnih dokumentov. ESČP preveri zlasti, ali je bila stranki dana možnost, da zahteva obravnavo, pri čemer odločitev sodišča o tem, ali bo obravnavo izvedlo ali ne, ne pomeni, da je stranki odvzeta možnost zahtevati obravnavo. Vendar pa mora biti stranki pojasnjeno, zakaj sodišče obravnave ni opravilo.

17.Tudi Ustavno sodišče je glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu že sprejelo stališče, da mora sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave. Vendar zgolj "gola" zahteva stranke za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje. Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava se razpiše prav zato, da se izvajajo dokazi. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno upoštevnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru mora sodišče prve stopnje glavno obravnavo izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.

18.Kot izhaja iz priložene tožbe, je pritožnica v obravnavanem primeru predlagala izvedbo glavne obravnave prav z namenom, da bi se na njej izvedli njeni predlagani dokazi. Kot je Ustavno sodišče že pojasnilo v 14. točki obrazložitve, je pritožnica substancirano predlagala vsaj zaslišanje v tožbi navedenih prič. To pomeni, da je pritožnica zadostila zahtevam, ki jih je Ustavno sodišče postavilo v zvezi s predlogom za glavno obravnavo z vidika 22. člena Ustave. Ker Vrhovno sodišče na tak predlog pritožnice ni odgovorilo in ni pojasnilo, zakaj glavne obravnave ni izvedlo, je pritožnici kršilo navedeno pravico.

19.Zaradi ugotovljenih kršitev 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo v obsegu, ki je razviden iz izreka, razveljavilo. Ker je sodbo v opisanem obsegu razveljavilo zaradi kršitev 22. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni presojalo. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 63/13 – v nadaljevanju ZS-K) je v šestem odstavku 48. člena razveljavil 56. člen ZPOmK-1 in hkrati v devetem odstavku istega člena določil, da se postopki sodnega varstva po zakonih, določenih v prvem do sedmem odstavku tega člena, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. Ker se je v obravnavanem primeru postopek začel pred uveljavitvijo ZS-K, je Ustavno sodišče zadevo vrnilo v novo sojenje Vrhovnemu sodišču.

20.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Pri odločanju je bila izločena sodnica dr. Dunja Jadek Pensa. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Ustavno sodišče je že poudarilo, da ni mogoče vsake opredelitve prepovedanih ravnanj in sankcij za kršitev te prepovedi šteti za opredelitev kaznivih dejanj, za kar bi morala biti izpolnjena vsebinska jamstva, ki jih Ustava posebej določa za kazniva dejanja. Prav tako odločanja o izrekanju sankcij za kršitve teh prepovedi ni mogoče vedno šteti za kazenski postopek, v katerem bi zato morala biti izpolnjena vsa ustavna procesna jamstva, ki se posebej nanašajo na kazenski postopek (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005, Uradni list RS, št. 69/05, in OdlUS XIV, 62).

[2]Glej 81. točko sodbe ESČP v zadevi Delta Pekárny A. S. proti Češki z dne 2. 10. 2014. V tej zadevi je šlo za kaznovanje družbe v konkurenčnem postopku po češkem pravu, ki je v svojih temeljnih značilnostih, zlasti v dvojnosti postopka ugotavljanja kršitve in izrekanja kazni, primerljiv z ureditvijo po ZPOmK-1. Tudi sicer sodna praksa ESČP glede pravne narave postopkov za ugotavljanje kršitev konkurenčnega prava ni enotna. Glej podrobneje M. Bronckers, A. Vallery, No Longer Presumed Guilty?, World Competition, let. 34, št. 4 (2011), str. 539–540. Avtorja navajata primere, ko je ESČP štelo, da je konkurenčno pravo izven dometa 6. člena EKČP (Nesté proti Rusiji z dne 3. 6. 2004), in primere, ko je štelo, da je konkurenčno pravo podvrženo 6. členu EKČP(Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006, Fortum Corporation proti Finski z dne 15. 7. 2003).

[3]V obravnavani zadevi je Agencija izdala tri sklepe o preiskavi.

[4]Sodbe ESČP v zadevah Heino proti Finski z dne 15. 2. 2011, 45. točka; Smirnov proti Rusiji z dne 7. 6. 2007, 45. točka; in Delta Pekárny A. S. proti Češki, 83. točka.

[5]Sodba ESČP v zadeji Delta Pekárny A. S. proti Češki, 91. točka. Glej tudi sodbo ESČP v zadeji Vinci Construction in GTM Génie Civil et Services proti Franciji z dne 2. 4. 2015.

[6]E. Kerševan v: P. Grilc (red.), Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence s komentarjem (ZPOmK-1), GV Založba, Ljubljana 2009, str. 473.

[7]Stališče pravne teorije je, da mora tožnik v svojo tožbo, naperjeno zoper končno odločbo Agencije, vključiti tudi izpodbijanje sklepa o preiskavi. Prav tam, str. 473–474.

[8]Tako Ustavno sodišče npr. že v odločbi št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

[9]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-426/01 z dne 5. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 63/03, in OdlUS XII, 102).

[10]Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-195/00 z dne 15. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 96/01, in OdlUS X, 230), sklep Ustavnega sodišča št. Up-189/02 z dne 21. 5. 2002 (OdlUS XI, 130) in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-150/03 z dne 12. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 101/05, in OdlUS XIV, 100).

[11]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108). Prim. tudi J. M. Jacob, Civil Justice in the Age of Human Rights, Ashgate Publishing Limited, Aldershot 2007, str. 86–88.

[12]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).

[13]Primerjaj npr. sodbe ESČP v zadevah Ruiz Torija proti Španiji z dne 9. 12. 1994, Hiro Balani proti Španiji z dne 9. 12. 1994, García Ruiz proti Španiji z dne 21. 1. 1999, Helle proti Finski z dne 19. 12. 1997, Hirvisaari proti Finski z dne 27. 9. 2001 in Salov proti Ukrajini z dne 6. 9. 2005.

[14]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-199/07, Up-2214/07 z dne 27. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 46/09, in OdlUS XVIII, 23).

[15]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 21) ter št. U-I-40/12.

[16]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-694/04 z dne 16. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 33/06)

[17]Sodba ESČP v zadevi Jussila proti Finski, 40. točka.

[18]Sodba ESČP v zadeji Håkansson in Sturesson proti Švedski z dne 21. 2. 1990, 66. točka.

[19]Glej npr. sodbe ESČP v zadevah Döry proti Švedski z dne 12. 11. 2002, 37. točka, Pursiheimo proti Finski z dne 25. 11. 2003, Lundevall proti Švedski z dne 12. 11. 2002, Salomonsson proti Švedski z dne 12. 11. 2002, Göç proti Turčiji z dne 11. 7. 2002, kjer bi pritožnik moral biti zaslišan zaradi določitve odškodnine zaradi duševnih bolečin.

[20]Sodba ESČP v zadeji Martinie proti Franciji z dne 12. 4. 2006, 44. točka.

[21]Sodbi ESČP v zadevah Jussila proti Finski, 48. točka, in Abrahamian proti Avstriji z dne 10. 4. 2008.

[22]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 56).

[23]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004 (Uradni list RS, št. 139/04).

[24]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2004 (Uradni list RS, št. 11/06, in OdlUS XV, 38).