Jedro

V obravnavani zadevi je tožnik napačen tožbeni zahtevek postavil v času, ko je sodna praksa še dopuščala tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke tudi v primerih, kadar bi bilo treba postaviti oblikovalni tožbeni zahtevek. Vendar pa ga je sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo opozorilo na nesklepčnost tožbe, a tožbenega zahtevka kljub kvalificiranemu zastopanju ni ustrezno popravil. Neutemeljeno je njegovo pritožbeno vztrajanje, da je oblikovalni tožbeni zahtevek zajet v ugotovitvenem zahtevku, saj gre za vsebinsko različna zahtevka po pravnem varstvu. Prav tako tožnik nesklepčnega zahtevka ne more upravičevati z napačno napotitvijo, še posebej po tem, ko ga je sodišče na nesklepčnost ustrezno opozorilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so lastnoročna oporoka zapustnice A. A. s ... 1993, dodatek k tej pogodbi z 11. 12. 2001, oporoka pred pričami s 16. 3. 2001 in dodatek k tej oporoki z 18. 11. 2002 neveljavni, ter sklenilo, da je tožnik tožencem dolžan povrniti njihove pravdne stroške.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztraja, da je njegov zahtevek sklepčen in pravilno oblikovan. Z zahtevo na ugotovitev neveljavnosti je uveljavljal tudi razveljavitev pravnega posla.

3.Tožnik povzema tožbene navedbe glede psihičnih pritiskov na zapustnico in ocenjuje, da so dovolj konkretizirane ter zadostujejo za očitek, da je oporočna izjava neveljavna, saj je napisana v strahu pred psihičnim maltretiranjem. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker je upoštevalo pisno izjavo B. B. in je ni zaslišalo, je kršilo načelo neposrednosti. Opustilo je tudi dokaz z zaslišanjem tožnika in zgolj sklepalo, kaj bi povedal, enako velja za toženko C. C. Navedbe strank se lahko razlikujejo od izpovedi ob zaslišanju. Nezakonit je očitek, da ni konkretiziral, kateri od tožencev bo vedel kaj povedati, saj zaslišanje strank predstavlja enoten dokaz in mora sodišče dati možnost izjave vsem strankam. Na zadnjem naroku je opustitev izvedbe tega dokaza grajal.

4.Ker je bila druga oporoka natipkana in sklenjena pred pričami, je imela večjo težo, bila je tudi bolj natančna, kar lahko predstavlja motiv, da sta zakonca C. zapustnico prisilila v sklenitev nove oporoke. V sklenitev dodatka pa sta jo prisilila zato, da bi bilo videti bolj uravnoteženo in manj sumljivo. Ker sodišče ni izvedlo dokazov, tega ni mogoče ugotoviti. Prevzem doplačila domske oskrbe s strani prve toženke ne pomeni, da je zapustnica oporoko napisala brez prisile, temveč potrjuje strah zapustnice, da zanjo ne bo poskrbljeno.

5.3. Na pritožbo so odgovorili prvi, druga, tretja in četrti toženec ter predlagali njeno zavrnitev.

6.4. Pritožba ni utemeljena.

7.5. Tožnik v tem postopku zahteva, da sodišče ugotovi neveljavnost dveh oporok (z dodatkoma) zapustnice A. A., ker ju je sklenila na podlagi psihične prisile oporočnih dedičev.

8.6. Oporoka je enostranski pravni posel, zato so civilnopravne sankcije za primer, ko pogoji za veljavnost oporoke niso izpolnjeni, milejše kot v primeru pogodbe. Zakon o dedovanju (ZD) v 61. členu izrecno določa, da je oporoka v primerih oporočne nesposobnosti ali napak volje zaradi grožnje, sile, zvijače ali zmote le izpodbojna, torej mora tisti, ki ima pravni interes, zahtevati njeno razveljavitev. Postaviti mora torej oblikovalni tožbeni zahtevek in ne ugotovitvenega. Kot je odločilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 336/2009 je v primeru, kadar tožeča stranka zahteva ugotovitev neveljavnosti oporoke, zakon pa določa njeno izpodbojnost, takšna tožba nesklepčna. Čeprav pojem neveljavnosti vključuje tako ničnost kot izpodbojnost, navedeno ne vpliva na zavezo stranke, da za vsako izmed oblik neveljavnosti izbere predpisani način njenega uveljavljanja.

9.7. V obravnavani zadevi je tožnik napačen tožbeni zahtevek postavil v času, ko je sodna praksa še dopuščala tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke tudi v primerih, kadar bi bilo treba postaviti oblikovalni tožbeni zahtevek. Vendar pa ga je sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo opozorilo na nesklepčnost tožbe, a tožbenega zahtevka kljub kvalificiranemu zastopanju ni ustrezno popravil. Neutemeljeno je njegovo pritožbeno vztrajanje, da je oblikovalni tožbeni zahtevek zajet v ugotovitvenem zahtevku, saj gre za vsebinsko različna zahtevka po pravnem varstvu. Prav tako tožnik nesklepčnega zahtevka ne more upravičevati z napačno napotitvijo, še posebej po tem, ko ga je sodišče na nesklepčnost ustrezno opozorilo.

10.8. Po oceni pritožbenega sodišča pa je nesklepčna tudi tožbena naracija. V sporu glede neveljavnosti oporoke zaradi napake volje, med katero spadata tudi sila in grožnja, trditveno in dokazno breme nosi tisti, ki oporoko izpodbija. Tožnik, ki se je v konkretnem primeru skliceval na napako oporočiteljičine volje kot posledico prisile, lahko uživa sodno varstvo le pod predpostavko, da gre za pravno relevantno prisilo, to je silo ali grožnjo, ki bi lahko vplivala na voljo oporočiteljice. Ker je prisila zaznavna v ravnanjih različnih oblik in zajema mnogo različnih dejanskih stanj, je za obstoj takšne prisile treba v tožbi zatrjevati, v dokaznem postopku pa dokazati, obstoj konkretnega prisiljujočega dejanja. ZD pojma sile in grožnje ne opredeljuje, po Obligacijskem zakoniku (OZ) pa je mogoča razveljavitev pogodbe zaradi grožnje le, kadar gre za nedopustno grožnjo, ki pri drugi stranki povzroči utemeljen strah, zaradi katerega je sklenila pogodbo (45. člen OZ). Med vsebino oporoke in grožnjo mora biti vzročna zveza, kar pomeni, da oporočiteljica ne bi napravila sporne oporoke brez utemeljenega strahu, ki ga je povzročila grožnja. Sila pa je uporaba fizične moči zoper oporočitelja z namenom, da ta pod vplivom sile izjavi določeno voljo. Če je sila takšna, da oporočitelj nima možnosti odločanja, oporoka ne nastane, kadar pa sila odločilno vpliva na voljo oporočitelja, ki ohrani možnost odločanja, so posledice enake kot pri grožnji.

11.9. Tožnik je v tožbenih trditvah navedel, da je oporočiteljica pogodbo sklenila zaradi mentalne odvisnosti od skrbi in pomoči oporočnih dedičev, torej ker se je bala za svojo prihodnost. Psihični pritiski naj bi se med drugim kazali v ignoriranju, če zakoncema C. C. ni skuhala kosila ali storila česa drugega, kar so od nje zahtevali. Omenjene trditve so po oceni pritožbenega sodišča ostale na ravni pavšalnosti, oziroma iz njih ne izhaja zatrjevana posledica, torej napaka volje oporočiteljice zaradi groženj prve toženke in njenega moža. Ker tožbene trditve ne vsebujejo konkretnih pravotvornih dejstev, ki bi utemeljevale zahtevano pravno posledico, je tožbeni zahtevek tudi iz navedenega razloga nesklepčen in sodišču dokaznega postopka ni bilo treba izvajati.

12.10. Sodišče je o tožbenem zahtevku tožnika v zvezi z veljavnostjo oporoke odločilo z delno sodbo, s katero ni zajelo vseh tožencev. Pravilen je zaključek iz 10. točke obrazložitve sodbe, da vsi zakoniti dediči v tej pravdi niso nujni sosporniki. To pa jim ne odvzame lastnosti enotnih sospornikov. Spor je namreč mogoče rešiti le na enak način za vse udeležence materialnopravnega razmerja, kar hkrati pomeni, da izdaja delne sodbe ni mogoča. Sodišče je zato z izdajo delne sodbe zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj nanjo ne pazi v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) in je pritožnik ni grajal.

13.11. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz razloga nesklepčnosti tožbe, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, temveč je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

14.12. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1dr. Mateja Končina Peternel: Dedno pravo-novejša sodna praksa, PB 2/2015.

2Sodba VSL II Cp 4623/2005.

3Primerjaj sodbo VS RS II Ips 113/2006.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 45 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 61

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.