Jedro

Tožena stranka je z imenovanjem tožeče stranke na mesto članice uprave tej podelila mandat: prevzemnik naročila (mandatar) pa ima pravico do plačila za svoj trud, razen, če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega.

Okoliščina, da družba del ali celoto svojega poslovanja prenese v izvajanje tretjim (t.i. outsourcing), sama po sebi nima vpliva na obseg in vsebino dolžnosti in odgovornosti članov uprave te družbe.

Stališče, po katerem ima član uprave pravico do nekakšne odmene zgolj zaradi prevzete odgovornosti (ne glede na to ali je svojo funkcijo dejansko izvrševal), je nesprejemljivo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v II. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 34.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2006 do plačila, zavrne; - v IV. točki izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka in sodba v izpodbijani II. točki izreka v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki znesek 30.403,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 2. 2006 do plačila, potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 23. 4. 2014 (I.). S sodbo je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 65.203,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 2. 2006 do plačila (II.), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III.). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 5.194,92 EUR (IV.).

2. Zoper sklep (I.) in sodbo v II. in IV. točki izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Tožeča stranka je z odgovorom na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo primernega nadomestila tožeči stranki, ki je v času od 17. 3. 2004 do 2. 2. 2006 opravljala funkcijo članice uprave pri toženi stranki. Nesporno je, da stranki nista sklenili pogodbe, s katero bi uredili medsebojna razmerja in določili višino nadomestila tožeči stranki za čas opravljanja funkcije. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo drugič. V ponovljenem postopku je (ponovno) zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila za svoje delo ne glede na to, da pogodba za opravljanje funkcije članice uprave med tožečo stranko in pristojnim organom tožene stranke (nadzornim svetom) ni bila sklenjena. Ni sledilo trditvam tožene stranke, da je tožeča stranka pristala, da bo funkcijo brezplačno opravljala. Ugotovilo je, da je tožena stranka z imenovanjem tožeče stranke na mesto članice uprave le-tej podelila mandat, in da ima prevzemnik naročila pravico do plačila za svoj trud, razen, če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega (766. člen OZ). Ker drugačnega dogovora pravdnih strank ni ugotovilo in ker iz narave medsebojnega razmerja izhaja nasprotno, da je delo člana uprave odplačno (253. člen ZGD), je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Z navedenimi zaključki se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jim nima kaj dodati. Že v razveljavitvenem sklepu z dne 9. 7. 2013 je pritrdilo nosilnim materialnopravnim zaključkom prvostopnega sodišča v zvezi s temeljem zahtevka in v zvezi z ugovorom zastaranja, zato se v izogib ponavljanju (v odgovor na pritožbene razloge, ki napadajo odločitev o temelju in zavrnitev ugovora zastaranja), sklicuje na razloge iz citiranega sklepa.

5. Sodišče prve stopnje je sicer modaliteto tožbenega zahtevka, ki jo je tožeča stranka postavila v ponovljenem postopku, nepravilno obravnavalo kot (procesno) spremembo tožbe v smislu 184. člen ZPP, četudi v razlogih sodbe pravilno ugotavlja, da navedena sprememba pomeni le zmanjšanje tožbenega zahtevka. 184. člen ZPP v tretjem odstavku določa, da tožba ni spremenjena, če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek. Prevedeno v institute procesnega prava je torej tožeča stranka z vlogo, ki jo je poimenovala kot sprememba tožbe, s katero je prvotni tožbeni zahtevek zmanjšala za zakonske zamudne obresti (od iste glavnice) za čas od 15. 4. 2004 do 2. 2. 2006, tožbo delno umaknila in ne spremenila. Vendar pa je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe, zagrešilo le nebistveno relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni v ničemer vplivala na dejanski in procesni položaj pravdnih strank in še manj na zakonitost ter pravilnost sodbe.

6. V ponovljenem postopku je bil z ozirom na povedano predmet (ponovne) vsebinske presoje sodišča le višina plačila, ki pripada tožeči stranki za vloženi trud pri opravljanju funkcije članice uprave tožene stranke. Prvostopno sodišče je kot merilo vrednosti vloženega truda v skladu z 253. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki določa, da morajo biti prejemki v ustreznem sorazmerju z nalogami člana uprave in finančnim stanjem družbe, uporabilo neprerekane podatke o višini mesečnega nadomestila, ki ga je po pogodbi s toženo stranko iz decembra 2006 dobil R. P. za opravljanje funkcije predsednika uprave tožene stranke (3.226,00 EUR). Višino nadomestila tožeči stranki je odmerilo tako, da je od te pogodbene vrednosti odštelo 10%, kar predstavlja razliko med opravljanjem funkcije predsednika in funkcije člana uprave. Pritožbeno sodišče nima pomislekov zoper uporabljene kriterije, saj so logično smiselni in v vsakem oziru povsem primerni za vrednostno oceno truda tožeče stranke. Razlogi sodbe so morda nekoliko skromni, vendar po mnenju pritožbenega sodišča zadostni in jih je pritožbeni očitki ne morejo izpodbiti.

7. Pritožba ima sicer prav, da je zaključek prvostopnega sodišča, da je bilo stanje tožene stranke v času, ko je bila tožeča stranka članica njene uprave, neproblematično, nepodprt z razlogi. Vendar ti več kot očitno izhajajo iz drugih ugotovljenih dejanskih okoliščin. Neprerekano je bilo dejstvo, da je R. P. za opravljanje funkcije predsednika uprave pri toženi stranki po pogodbi iz decembra 2006 pripadlo mesečno plačilo 3.226,00 EUR. Že navedeno dejstvo v zadostni meri podpira zaključek o neproblematičnosti stanja tožene stranke, pri čemer je „neproblematičnost“ razumeti le v pomenu, da je finančno stanje tožene stranke po njenem lastnem mnenju dopuščalo prejemke članov uprave v navedeni višini. Pritožbene trditve, da je imela tožena stranka v letu 2004 in 2006 izgubo, so poleg tega, da gre za pritožbene novote, nerelevantne.

8. Nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP) so tudi pritožbene trditve o s strani tožene stranke tožeči stranki ponujeni višini mesečnega nadomestila. Tožena stranka tega, da je tožeči stranki dala kakršnokoli konkretno ponudbo, v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. O tem, da naj bi tožeči stranki ponudila cca 75.000,00 SIT mesečnega nadomestila, je sicer izpovedala predsednica nadzornega sveta tožene stranke, ki je bila v postopku na prvi stopnji zaslišana kot priča. V našem procesnem pravu velja pravilo, da se dokazi ne izvajajo v informativne namene, t.j. zato, da bi sodišče šele z dokazi zvedelo za pravno odločilna dejstva. To pravilo ima izjeme, ki pridejo v poštev zlasti v primerih, kadar gre za zelo strokovna dejstva ali dejstva, ki niso v spoznavnem področju stranke, ki bi jih morala zatrjevati. Uporaba tega pravila tudi ne pomeni zahteve po popolni identiteti zatrjevanih dejstev s predlaganimi dokazi v smislu, da mora priča samo ponoviti, kar je povedala stranka in ne sme povedati ničesar drugega. Priča gotovo sme podrobneje predstaviti lastna opažanja (dejstev, ki jih je stranka zatrjevala) in sme zato navesti dodatne okoliščine, ki so lahko tudi nova (obrobna) dejstva. Priča torej ne samo da sme, pač pa celo mora (če izpoveduje v dobro stranke) napolniti in dopolniti sliko relevantnega dogodka s posameznimi podrobnostmi, ki ga njeno pričevanje tako oživi in ga napravi verodostojnega. Vendar priča ne sme in ne more nadomestiti procesnih dejanj strank, katerih osnovna procesna dolžnost je, da s svojimi trditvami določijo elementarno dejansko podlago spora, ki se obravnava in pretresa v sodnem postopku. Pravica do poštenega sojenja (fair trial) terja, da sodišče ne sme upoštevati izjav priče (ali drugega dokaza) o dejstvu, ki ga nobena stranka sploh ni zatrjevala, saj bi s tem ustvarilo negotovost glede dejanske podlage, ki je predmet sodnega spora, v posledici pa izdalo sodbo presenečenja. Višina nadomestila oziroma plačila tožeči stranki za opravljeno delo je bilo odločilno pravno pomembno dejstvo v tem postopku. Če je tožena stranka dopustila situacijo, da je sodišče za pravno pomembno dejstvo (koliko znaša po njeni oceni primerno nadomestilo tožeči stranki) izvedelo šele med izvajanjem dokazov, se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na to, da se sodišče do tega dejstva ni opredelilo.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, ki sodišču prve stopnje očitajo, zakaj je uporabilo primerjavo z R. P. in ne primerjave z M. P. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji nikoli ni zatrjevala, da je primerjava z M. P. ustreznejša in tudi ni navedla razlogov, zakaj bi bila. Zato tudi sodišče prve stopnje ni moglo vedeti, da je to vprašanje (primerjava R. P. – M. P.) pomembno in zato sodba o tem upravičeno nima razlogov. Sodišče prve stopnje je uporabilo primerjavo z R. P. iz očitnih razlogov, ker je bil dejanski položaj R. P. primerljiv s položajem tožnice; R. P. je bil v rednem delovnem razmerju v drugi povezani pravni osebi in je bil v decembru 2006 imenovan za predsednika uprave pri toženi stranki. Položaj M. P. pa je bil nasproten; redno je bila zaposlena pri toženi stranki in je opravljala funkcijo članice uprave v drugi povezani pravni osebi. Po mnenju pritožbenega sodišča je primerjava prejemkov predsednika in članice uprave iste družbe ustreznejša kot primerjava prejemkov članic uprave dveh različnih družb, četudi obeh znotraj istega sistema, še zlasti, ker o družbi, katere članica uprave je bila M. P., tožena stranka ni navedla nobenih podatkov, ki bi omogočali kakršnokoli primerjavo. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je nadomestilo R. P. znižalo za 10 %. Sodišče je navedeno odločitev razumno obrazložilo; zapisalo je, da je član uprave hierarhično korporacijsko malce nižja funkcija; temu zaključku pritožba niti ne nasprotuje. Iz podatkov v spisu je nadalje razvidno, da sodišče prve stopnje 10% odstotnega znižanja ni arbitrarno določilo, pač pa je sledilo tožeči stranki, ki je v postopku na prvi stopnji izjavila, da je razlika med prejemki predsednika in prejemki člana uprave največ 10%. Tožena stranka tem trditvam ni nasprotovala in tudi v pritožbi ne navaja razlogov, ki bi izpodbijali pravilnost ocene prvostopnega sodišča. Z vprašanjem, zakaj 10% in ne več in ne manj, bi se sodišče moralo ukvarjati, če bi ga tožena stranka izpostavila kot spornega, sicer pa le v primeru, če bi bil sam po sebi nelogičen ali na prvi pogled malo verjeten, tak pa ni. Tudi trditev o bistveno drugačnih in zahtevnejših zadolžitvah predsednika uprave R. P. tožena stranka ni dokazala, saj je pogodbo, sklenjeno z njim, predložila prepozno in je sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Sicer pa so tudi že same trditve o zahtevnejših nalogah predsednika uprave tožene stranke po oceni pritožbenega sodišča precej pavšalne in neprepričljive že z ozirom na dejstvo, da je bil R. P. po navedbah tožene stranke imenovan le za obdobje enega meseca.

10. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev tožene stranke, da je tožeča stranka v funkciji članice uprave tožene stranke opravljala znotraj delokroga svojih rednih delovnih obveznosti kot članica uprave T. d.o.o., da je torej šlo po vsebini za enako oz. celo isto delo, ni utemeljen. Tudi ob predpostavki, da je tožeča stranka vse svoje zadolžitve iz funkcije članice uprave tožene stranke opravila v okviru delovnih obveznosti iz osnovnega delovnega razmerja pri družbi T. d.o.o., zgolj zaradi tega ni izgubila pravice do primernega nadomestila za opravljeno delo v funkciji članice uprave tožene stranke. Tožeča stranka je bila članica oziroma predsednica uprave dveh družb, ki sta sicer imeli enako dejavnost in opravljali istovrstne posle upravljanja naložb, vendar je izvrševala dve funkciji v dveh samostojnih pravnih osebah, za kateri je prevzela samostojno odgovornost in ji za vsako od teh pripada ustrezno nadomestilo. V primeru istovrstnih ali celo istih del bi sicer lahko bilo to nadomestilo (ali tudi obe) nižje, saj sta obseg dela in zahtevnost nalog, ki jih je tožeča stranka opravljala v funkciji članice oz. predsednice uprave, pomembni merili za določitev višine njenega nadomestila. Vendar pa bi morala trditve v smeri, zakaj in koliko bi moralo biti nižje, pravočasno podati tožena stranka. Tožena stranka bi morala natančneje predstaviti delokrog obeh družb (vsebino in obseg) v obdobju, na katerega se nanaša tožba, in jih ustrezno ovrednotiti ter predlagati primerne dokaze za njihov preizkus. Stranka, ki se zahtevku upira v celoti, mora računati s tem, da z ugovori zoper temelj morda ne bo uspela, zato mora konkretizirati ugovore tudi zoper višino. Konkretizacija ugovora zoper višino zahtevka pa pomeni, da mora stranka sodišču ponuditi konkretne rešitve, pri denarnem zahtevku predstavljene v številkah oz. vsaj določljive, ki jih sodišče potem lahko preizkusi in vzame v podlago svoje odločitve. S pavšalnim ugovorom, da je tožeča stranka v funkciji predsednice uprave matične družbe imela povsem enake zadolžitve in obveznosti kot članica uprave tožene stranke, pa ni mogla prepričati sodišča, saj že pogodba o opravljanju storitev, sklenjena med obema družbama 9. 6. 2004(B2) dokazuje, da je šlo za dodatne nove storitve, da je torej tožena stranka imela svoj samostojen obseg poslov. Okoliščina, da družba del ali celoto svojega poslovanja prenese v izvajanje tretjim (t.i. outsourcing), pa sama po sebi nima vpliva na obseg in vsebino dolžnosti in odgovornosti članov uprave te družbe.

11. V zadostni meri pa so bili konkretizirani ugovori tožene stranke, da je bila tožeča stranka v času od 22. 6. 2004 do 22. 6. 2005 na porodniškem dopustu in da v tem obdobju ni izvrševala niti funkcije članice uprave tožene stranke niti funkcije predsednice uprave svoje matične družbe, četudi z njih ni bila formalno razrešena. V navedenem obdobju je bila odsotna in ni niti za toženo stranko niti za matično družbo opravljala nobenega dela. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do teh navedb, (ki jih tožeča stranka ni prerekala), izrecno ni opredelilo. Smiselno pa iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje te okoliščine štelo za nerelevantne, ker da je tožeča stranka v vsakem primeru prevzela in nosila odgovornost za prevzete funkcije ne glede na količino in kvaliteto opravljenega dela. Z navedenim stališčem se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Že v razveljavitvenem sklepu z dne 9. 7. 2013 je pojasnilo, da odgovornosti člana uprave ni mogoče obravnavati ločeno od njegovih nalog in zadolžitev, zato tudi plačila, do katerega je upravičen, ni mogoče ločiti na plačilo opravljenega dela in plačilo njegove odgovornosti. Odgovornost za opravljanje funkcije člana uprave je odgovornost, ki je neločljivo povezana z obsegom in zahtevnostjo njegovih nalog in njihovim izvrševanjem. Seveda drži, da je član uprave odgovoren tudi za nedelo, za opustitve svojih dolžnosti in neizvrševanje obveznosti, vendar mu plačilo za tovrstno odgovornost po nobenem predpisu ne pripada in bi bilo tudi v nasprotju z moralnimi in etičnimi načeli. Stališče prvostopnega sodišča (in tožeče stranke), po katerem ima član uprave pravico do plačila nekakšne odmene zgolj zaradi prevzete odgovornosti (ne glede na to ali je svojo funkcijo dejansko izvrševal), je nesprejemljivo že iz sistemskih razlogov. Vsekakor pa za ex lege nagrajevanje (odgovornosti) navideznih ali celo t.i. slamnatih direktorjev ni zakonske podlage, vsaj pritožbeno sodišče je ne najde, prvostopno sodišče niti tožeča stranka pa tudi nista navedla pravne podlage za takšno stališče. Nagradi se lahko le tista odgovornost člana uprave, ki izvira iz njegovega aktivnega in skrbnega izvrševanja njegove funkcije.

12. V obravnavanem primeru ne gre za navidezno članico uprave. Tožeča stranka je bila dejanska članica uprave in tudi strokovno usposobljena za opravljanje te funkcije, saj je njena matična družba, katere predsednica uprave je bila, opravljala prav vse storitve in vodila celotno poslovanje za toženo stranko. Vendar pa je bila zaradi porodniškega dopusta 12 mesecev odsotna tako s svojega rednega delovnega mesta in v tem času tudi ni izvrševala funkcije članice uprave tožene stranke. Nasprotnega ni niti zatrjevala niti dokazala. Pač pa je tožena stranka trdila in dokazala, da je izključno za navedeno obdobje (trajanja porodniškega dopusta tožnice) imenovala nadomestno članice uprave tožene stranke (zapisnik 2. korespondenčne seje nadzornega sveta z dne 22. 6. 2004 in obrazložitev predloga imenovanja nove članice uprave - B3, B4). Ker tožeča stranka ni imela sklenjene pogodbe s toženo stranko, s katero bi pravdni stranki lahko drugače uredili medsebojno razmerje, se dogovorili tudi za različne bonitete, ji pripada nadomestilo le za vložen trud, to pa je plačilo za opravljeno delo, ki vključuje tudi plačilo odgovornosti za to delo. Zmotno je nadalje prepričanje tožeče stranke, da se član uprave v nobenem primeru ne more razbremeniti odgovornosti, dokler ni razrešen s funkcije. To ne drži, saj je član uprave fizična oseba, ki je že zaradi svojih naravnih lastnosti in zakonitosti manj stabilna od pravne osebe, in pri kateri lahko nastopi veliko različnih okoliščin, ki ji objektivno ali subjektivno onemogočijo aktivno delovanje. Poleg tega je odgovornost člana uprave krivdna in ne objektivna, kar pomeni, da se je razbremeni, če dokaže, da ni kriv. Porodniški dopust oziroma dopust za varstvo in nego otroka je delovnopravna kategorija, namenjena zaščiti materinstva in varstvu otrok. Pravni učinki te zaščite pa so po mnenju pritožbenega sodišča daljnosežnejši in segajo izven okvira delovnega razmerja, v katerem je ta zaščita priznana. Tožečo stranko bi v konkretnem primeru varovala tudi v primeru, če bi se izpostavilo vprašanje njene odgovornosti kot članice uprave v času trajanja porodniškega dopusta (ne pa tudi, če bi imela sklenjeno pogodbo s toženo stranko; v tem primeru bi veljalo, da se je tej zaščiti odrekla, če v pogodbi ne bi bilo drugače določeno). V konkretnem primeru je tožena stranka z imenovanjem nadomestne članice uprave dokazala, da je bilo med strankama konkludentno doseženo soglasje o mirovanju funkcije članice uprave za čas trajanja porodniškega dopusta tožeče stranke. Zato bi se tožeča stranka tudi svoje odgovornosti kot članice uprave (ki je po vsebini itak odgovornost do družbe in ne do tretjih oseb) v navedenem obdobju lahko uspešno razbremenila.

13. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je v obdobju od 22. 6. 2004 do 22. 6. 2005, ko je bila na porodniškem dopustu, opravljala in izvrševala funkcijo člana uprave tožene stranke, ji za navedeno obdobje plačilo za trud ne pripada. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v višini 34.800,00 EUR (kar predstavlja 12 mesečnih nadomestil po 2.900,00 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sklep in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu potrdilo. Zaradi spremembe sodbe je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Na podlagi 154. člena ZPP je ocenilo, da je tožeča stranka uspela v sicer nekoliko manj kot polovici tožbenega zahtevka, da pa je še primerno, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Tudi s pritožbo je tožena stranka uspela približno polovično in bi bila zato upravičena do povrnitve polovice svojih pritožbenih stroškov (164. člen ZPP). Ker pa bi bila hkrati dolžna povrniti polovico stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki, se tudi v tem primeru izkaže kot pravilna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.