Jedro

Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni predložila nobenih dokazov o prisotnosti oziroma odsotnosti tožnika z dela, zgolj navedba o tem, da na delo ni prihajal, ne zadostuje za zaključek, da tožnik ni upravičen do povračila vtoževanih stroškov za prehrano in prevoz na delo in z dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati povračilo stroškov za prevoz na delo v znesku 336,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 134,64 EUR od 19. 9. 2011 do plačila, od zneska 134,64 EUR od 19. 10. 2011 do plačila in od zneska 67,32 EUR od 19. 11. 2011 do plačila ter plačati povračilo stroškov za prehrano v znesku 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 120,00 EUR od 19. 9. 2011 do plačila, od zneska 120,00 EUR od 19. 10. 2011 do plačila in od zneska 60,00 EUR od 19. 11. 2011 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 253,20 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe določb materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorili za povračilo stroškov za prehrano v višini 120,00 EUR mesečno. Navaja, da bi bil tožnik upravičen do povračila stroškov za prehrano le, če bi redno prihajal na svoje delovno mesto. Ker pa na delo ni redno prihajal in je delo v kolikor ga je sploh opravil, opravil doma, do povračila stroškov za prehrano ni upravičen. To velja tudi glede povračila stroškov za prevoz na delo. Tudi tožbeni zahtevek tožnika ni jasno postavljen in ni razvidno, kako je prišel do zneska 134,64 EUR mesečno. Prav tako ni jasno, na podlagi česa je tožnik zvišal tožbeni zahtevek za plačilo stroškov prevoza na delo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno tožniku priznalo pravdne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopke pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov za prehrano.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbenemu zahtevku ugodilo, pri čemer se je pri svoji odločitvi oprlo na listinske dokaze, ki sta jih predložila tožnik in tožena stranka. Pri tem pa je upoštevalo, da tožena stranka ni predložila dokaza, da je tožniku v zahtevanem obdobju izplačala stroške za prehrano in stroške za prevoz na delo in z dela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo ustrezno obrazložilo, pravilno dokazno ocenilo listine, ki jih je v spis vložil tožnik in na podlagi teh listin ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju na njih le sklicuje. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker je napačno ugotovilo, da je tožnik upravičen do povračila stroškov, kljub temu, da ni prihajal na delo oziroma, da je delo opravljal doma. Tožena stranka na kateri je dokazno breme, ni predložila nobenih dokazov o prisotnosti oziroma odsotnosti tožnika z dela, zgolj navedba o tem, da na delo ni prihajal, ne zadostuje za zaključek, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov za prehrano in prevoz na delo in z dela. Višina povračila stroškov za prehrano je razvidna iz pogodbe o zaposlitvi, višina stroškov za prevoz na delo pa je razvidna iz plačilne liste za mesec avgust 2011. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku stroške postopka priznalo napačno. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS št. 67/2008 in naslednji).

Ker niso bili niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).