Jedro

Ker predstavlja zahteva za sodno varstvo v konkretnem primeru edino stopnjo sodnega varstva v postopku o prekršku, je dolžnost sodišča, da presodi vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo, treba razlagati nekoliko širše kot v primeru, ko sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Urad Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo (prekrškovni organ) je z odločbo o prekršku z dne 13. 8. 2010 zaradi prekrška po prvem odstavku 120. člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS) pravni osebi P. d. o. o., izrekel globo v višini 4.172,93 EUR. Z isto odločbo je zaradi prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 120. člena ZIS izrekel globo v višini 834,59 EUR tudi odgovorni osebi pravne osebe P. V. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo storilcev za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Opozarja, da je sodišče v izpodbijani sodbi le povzelo razloge in navedbe, s katerimi sta vlagateljici zahteve za sodno varstvo utemeljevali uveljavljane kršitve, medtem ko se do teh navedb, ki so konkretne in nasprotujejo obrazložitvi prekrškovnega organa, ni opredelilo. V obrazložitvi je le posplošeno navedlo, da ni podana nobena od uveljavljanih kršitev in tudi ne nobena od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Posplošeno sklicevanje sodišča na obrazložitev odločbe o prekršku po prepričanju vrhovne državne tožilke ne zadosti ustavni zahtevi po obrazloženosti sodbe. Opozarja, da se mora skladno z ustavnosodno prakso sodišče z navedbami strank seznaniti in se do njih, če so dopustne in pravno relevantne, tudi opredeliti. V zahtevi za sodno varstvo je bil podan tudi predlog za izločitev podatkov, izjav in dokumentacije v postopku inšpekcijskega nadzora z dne 1. 3. 2010, do katerega se sodišče prav tako ni opredelilo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. V 22. členu Ustave RS zagotovljeni pravici posameznika, da se v postopku izjavi, na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da njegove navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvene, v obrazložitvi sodbe opredeli. Iz ustaljene ustavnosodne prakse, ki ji sledi tudi Vrhovno sodišče, izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka in da je sodišče z njo dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih morda ni enostavno prezrlo.(1)

5. Takšnim zahtevam mora sodišče slediti tudi v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, ki je vložena zoper odločbo prekrškovnega organa (prim. drugi odstavek 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1). Ker predstavlja zahteva za sodno varstvo v konkretnem primeru tudi edino stopnjo sodnega varstva v postopku o prekršku (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je dolžnost sodišča, da presodi vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo, treba razlagati nekoliko širše kot v primeru, ko sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje.(2)

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi povzelo navedbe vlagateljev zahteve za sodno varstvo in navedbe, ki jih je prekrškovni organ podal sodišču ob predložitvi spisa, nato pa je svojo odločitev o neutemeljenosti zahteve za sodno varstvo zaključilo z obrazložitvijo, „da je v okviru uveljavljanih razlogov glede bistvenih navedb v zahtevi za sodno varstvo proučilo odločbo o prekršku in ugotovilo, da so bila v odločbi o prekršku vsa dejstva na podlagi zbranih dokazov zanesljivo in celovito ugotovljena in da v postopku tudi ni prišlo do kršitev po 62. a členu ZP-1, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti“. Ugotovilo je tudi, da ima izrečena sankcija podlago v zakonu. Vrhovno sodišče pritrjuje vrhovni državni tožilki, da s takšno obrazložitvijo sodišče ni zadostilo zgoraj pojasnjenemu standardu obrazloženosti sodbe. Iz obrazložitve sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče sploh pretehtalo relevantnost navedb v zahtevi za sodno varstvo oziroma da bi pojasnilo, katere od številnih navedb vlagateljev (list. št. 14-24), s katerimi uveljavljajo materialne in procesne kršitve prekrškovnega organa ter napačno ugotovljeno dejansko stanje, je štelo za bistvene. Iz obrazložitve tudi niso razvidni razlogi, zaradi katerih je sodišče navedbe vlagateljev štelo za neutemeljene. Obrazložitev sodišča, razen navedbe glede izločitve uradne osebe, je v njenem bistvenem delu tako splošna, da bi se lahko nanašala na katerokoli sodbo, s katero se zavrne zahteva za sodno varstvo. Če bi dopustili takšno obrazložitev, bi bili pravici do pravnega sredstva in sodnega varstva v konkretni zadevi le navidezni.

C.

7. Očitek vrhovne državne tožilke glede neobrazloženosti izpodbijane sodbe je tako utemeljen, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbi Ustavnega sodišča Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 in Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 ter odločbi Vrhovnega sodišča IV Ips 54/2011 z dne 20. 9. 2011 in IV Ips 14/2012 z dne 29. 5. 2012. Op. št. (2): Prim. npr. odločbi Vrhovnega sodišča IV Ips 66/2011 z dne 20. 9. 2011 in IV Ips 14/2012 z dne 29. 5. 2012.