Jedro

Predlogu za odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta je mogoče ugoditi le v primeru, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Tožnik ni dokazal, da je izpolnjen navedeni pogoj za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik namreč ni izkazal nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.

Obstoj težko nadomestljive škode je potrebno ugotavljati in presojati za vsak primer posebej in to restriktivno. Težko nadomestljiva škoda se mora neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem aktu. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se ugotovi, da je tožnik od 25. 6. 2025 dalje začasno nezmožen za delo zaradi bolezni in da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njegove izvršitve. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da navedbe tožnika ne izkazujejo nastanka težko nadomestljive škode. Tožnik ima namreč diagnosticirano popkovno kilo, zaradi katere je bil začasno nezmožen za delo v času od 6. 1. 2025 do 24. 6. 2025. Zaradi tega stanja ima hude bolečine in se mora skladno z navodili zdravnika izogibati dvigovanju težjih bremen ter napenjanju, vendar se temu ne more izogniti. Naročen je na operacijo, katere datum pa še ni znan. Tožnik meni, da že s tem izkazuje nastanek težko nadomestljive škode. Le-ta mora biti izkazana z verjetnostjo, ne pa z gotovostjo. Če gre za poseg v zdravje, je verjeten zaključek, da je mogoče govoriti o grozečem nastanku škode, ki je ni mogoče kar tako nadomestiti, na primer z denarjem. Nezmožnost za delo je podana, kadar zaradi zdravstvenih razlogov oseba ne more opravljati svojega dela brez škode za njeno zdravje, v primeru rehabilitacije ali zaradi tveganja poslabšanja stanja. Zaradi istega stanja je bil tožnik spoznan za nezmožnega za delo do 24. 6. 2025. Po tem datumu se zdravstveno stanje ni spremenilo, kar pomeni, da je verjetno nevarnost škode za zdravje podana tudi od tedaj dalje. Tožnik se v pritožbi sklicuje na določbo 51. člena Ustave RS ter na 35. člen Listine EU o temeljnih pravicah, pa tudi na sodno prakso: U-I-127/01-27 in I Cp 961/2021. Pravica do bolniške odsotnosti je nujna posledica ustavne zahteve po zaščiti zdravja in telesne integritete (35. člen Ustave RS) ter varnega delovnega okolja (66. člen Ustave RS). Tožnik je v konkretnem primeru izkazal, da mu delo na delovnem mestu, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, povzroča težave. Prav tako je skozi izvide izkazal, da se je temu delu izogibal, da se mu zdravstveno stanje ne poslabša. Upoštevaje navedeno meni, da so pogoji za izdajo začasne odredbe podani, izpodbijani sklep pa napačen. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Tožnik je vložil tožbo zoper drugostopenjsko odločbo toženca številka: ... z dne 9. 7. 2025, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika številka: ... z dne 19. 6. 2025. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnik od 21. 6. 2025 do 24. 6. 2025 začasno nezmočen za delo (bolezen), od 25. 6. 2025 dalje pa je zmožen za delo. Tožnik s tožbo uveljavlja ugotovitev, da je bil tudi od 25. 6. 2025 dalje začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Predlagal je tudi izdajo začasne odredbe, in sicer predlaga enako kot v tožbi, torej da se ugotovi, da je od 25. 6. 2025 dalje začasno nezmožen za delo zaradi bolezni.

6.ZDSS-1 v prvem odstavku 70. člena določa, da lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: (1.) odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali (2.) naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

7.V četrtem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače, kar pomeni, da je pri odločanju o izdaji začasne odredbe potrebno uporabiti tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).3

8.Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je predlogu za odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta4 mogoče ugoditi le v primeru, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik ni dokazal, da je izpolnjen navedeni pogoj za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik namreč ni izkazal nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.

9.V zadevi gre za tako imenovano regulacijsko začasno odredbo, katere namen je začasna ureditev spornega razmerja. Regulacijske začasne odredbe pa so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih, pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda. Obstoj težko nadomestljive škode je potrebno ugotavljati in presojati za vsak primer posebej in to restriktivno. Težko nadomestljiva škoda se mora neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem aktu, to je v okviru ugotavljanja začasne zadržanosti od dela, torej v zvezi z opravljanjem dela in predvsem zdravstvenega stanja kot bistvenega razloga za zadržanost od dela. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati.5

10.V primeru odločanja o izdaji začasne odredbe ne gre za presojo izpodbijanih odločb toženca, s katerimi je bilo odločeno, da se bolniški stalež s 24. 6. 2025 zaključi in da je tožnik od 25. 6. 2025 dalje zmožen za delo. Ali so bile odločbe pravilne in zakonite, bo predmet presoje v okviru rednega sojenja pred sodiščem. Bistveno za odločitev je zgolj odgovor na vprašanje, ali bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta tožniku nastala težko nadomestljiva škoda

11.Iz dokumentacije v spisu, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje izhaja, da je bila pri tožniku ugotovljena popkovna kila in da je vpisan v čakalno vrsto za operacijo. Popkovna kila je sicer boleča, vendar popolnoma reponibilna (izvid z dne 22. 4. 2025. Tožniku je bil svetovan po potrebi analgetik ter da se izogiba dvigovanju težjih bremen in napenjanju. V primeru novonastalih hudih bolečin, pordelosti, kile ali nezmožnosti odvajanja blata, vode ali bruhanja, pa je bilo svetovano, da se zglasi v Urgentnem centru. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe toženca izhaja, da je tožnik delavec za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih. Iz tožbenih navedb izhaja, da opravlja težje fizično delo. V okviru svojega dela prestavlja tovore, težje od 5 kg, delo poteka v prisiljeni drži, velikokrat tudi sklonjeno.

12.Tožnik glede obremenitev pri delu ni predložil nobene delovne dokumentacije, na podlagi katere bi bilo razvidno, kakšnim delovnim obremenitvam je izpostavljen. Prav tako tudi iz predloženih izvidov ne izhaja, da bi bil zaradi zdravstvenega stanja predlagan bolniški stalež.

13.Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi mu zaradi dela nastala težko nadomestljiva škoda, torej da bi se mu zdravstveno stanje poslabšalo. Zgolj navedbe, da delo predstavlja tveganje za poslabšanje zdravstvenega stanja, še ne pomeni, da bo tožniku nastala težko nadomestljiva škoda in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene

14.V zvezi s sklicevanjem tožnika na ustavne in sodne odločbe in pa na Listino EU o temeljnih pravicah, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo urejeno v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)6 in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: POZZ).7 Izdana odločba se nanaša na zdravstveno stanje, ki je obstajalo v času odločanja toženca. V primeru kasnejših sprememb v zdravstvenem stanju (morebitno poslabšanje) se lahko tožnik obrne na osebnega zdravnika, ki je pristojen za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo. V prvem odstavku 232. člena POZZ je med drugim določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe, na kar je bil tožnik tudi opozorjen v dokončni odločbi.

15.Glede na obrazloženo, ko v obravnavanem primeru z razpoložljivimi dokazi ni izkazane nevarnosti nastanka nenadomestljive škode, ki naj bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji po določbi 70. člena ZDSS-1 za izdajo predlagane začasne odredbe.

16.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

17.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

3Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami.

4Tožnik v predlogu niti ni predlagal, da sodišče odloži izvršitev dokončne odločbe toženca z dne 9. 7. 2025, temveč le, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo od 25. 6. 2025 dalje.

5Glej Psp 431/2018 z dne 5. 12. 2018, Psp 134/2020 z dne 15. 6. 2020, Psp 62/2021 z dne 29. 3. 2021.

6Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.

7Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.

Zveza:

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 70, 70/1, 70/4

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) - člen 232, 232/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.