Up-582/03 - 7

5. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 145/02 z dne 10. 6. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožniku je v letu 1992 prenehalo delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa disciplinskih organov delodajalca.

Spoznan je bil za odgovornega več hujših kršitev delovnih obveznosti, storjenih na delovnem mestu varnostnika. Delovno sodišče prve stopnje je pritožniku izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta ter ugodilo njegovemu zahtevku po vrnitvi na delo.

Ugotovilo je, da so izpolnjeni pogoji za izrek najstrožjega ukrepa, da pa izkazane olajševalne okoliščine utemeljujejo pogojno odložitev njegove izvršitve. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožila pritožnik in delodajalec, vendar je Višje delovno in socialno sodišče njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Zoper drugostopenjsko sodbo je revizijo vložil delodajalec. Vrhovno sodišče je delodajalčevi reviziji ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi delodajalca ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je pritožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da sta nižji sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabili materialno pravo in brez podlage odločili o pogojni odložitvi izvršitve zakonito in pravilno izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Pritožnik, nezadovoljen z odločitvijo Vrhovnega sodišča, vlaga ustavno pritožbo. Po njegovem mnenju je odločitev Vrhovnega sodišča napačna, samovoljna in arbitrarna, ker je nezadostno ter neprepričljivo obrazložena in ker odstopa od sodne prakse.

Zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita, da se je spustilo na nivo sodišča prve stopnje, ker je obravnavalo dejansko stanje in sprejelo drugačno oceno dejanskega stanja, kot sta ga nižji sodišči. Tovrstna odločitev Vrhovnega sodišča po mnenju pritožnika posega v njegovo pravico, da bi nasprotoval taki, zanj pogubni dokazni oceni. Ob tem navaja, da bi Vrhovno sodišče moralo napadeni sodbi razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, da bi se na neposredni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje in šele na taki osnovi sprejela drugačno dokazna ocena. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) kot izraz splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) bi bil lahko pomemben očitek pritožnika, da je odločitev Vrhovnega sodišča samovoljna, arbitrarna in da odstopa od sodne prakse, ker naj bi v nasprotju s svojimi pooblastili poseglo v ugotovljeno dejansko stanje nižjih sodišč. Vendar tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da Vrhovno sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja. Ugotovilo je, da je podana zmotna uporaba materialnega prava glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, kar je obširno in argumentirano obrazložilo.

Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je za zakoniti izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja treba predhodno ugotoviti kvalifikatorne okoliščine ter olajševalne in obteževalne okoliščine na strani delavca. V primeru pogojne odložitve ukrepa pa sta sodišči, če tega že ni storil delodajalec, dolžni opraviti še presojo okoliščin na strani delavca, ki utemeljeno kažejo na možnost, da bi že zagroženo prenehanje delovno razmerje tako vplivalo nanj, da kršitev delovnih obveznosti ne bi več ponavljal. Ker nižji sodišči slednjega nista ugotovili in upoštevali kot dejansko podlago svoje odločitve, je Vrhovno sodišče njuni odločbi zaradi napačne uporabe materialnega prava spremenilo. Zato po oceni Ustavnega sodišča v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča ni podlage za tako razumevanje vsebine njegove odločitve, kot ga zatrjuje pritožnik. Zato je tudi neutemeljen pritožnikov nadaljnji očitek o kršitvi pravic iz 22. člena (pravica do enakega varstva pravic) in prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva), ker da ni imel možnosti izreči se o odločitvi Vrhovnega sodišča.

Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da sprememba pravnomočne sodbe s strani Vrhovnega sodišča, ki je le posledica drugačnega pravnega naziranja tega sodišča in ne spremembe dejanskega stanja, ni v nasprotju s pravico do pravnega sredstva (sklep št. Up-13/92 z dne 15. 2. 1995, OdlUS IV, 142, sklep št.

Up-115/95 z dne 24. 4. 1996, OdlUS V, 80 in sklep št. Up-46/99 z dne 18. 12. 2002, Uradni list RS, št. 5/03 in OdlUS XI, 290).

Tudi v obravnavani zadevi razlog za spremembo pravnomočne sodbe niso bila novo ugotovljena dejstva ali njihova drugačna ocena, temveč le drugačna pravna presoja dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. Zato kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ni podana.

Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno niso kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan