Jedro

Iz normativnega dejanskega stanu, vsebovanega v tretjem odstavku 74. člena ZGO-1 in 11. členu ZUP, izhaja, da si zlorabe pravice do sodnega varstva ni mogoče zamisliti brez doloznega ravnanja. Stranki lahko očitamo zlorabo le, kadar se zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 177.349,36 EUR (prej 42.500.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2005 do plačila in odločilo o pravdnih stroških. Presodilo je, da izvedeni dokazi ne kažejo na šikanozno in s tem protipravno ravnanje tožencev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta tožnika vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča napačna, saj že iz samega spisa izhaja, da toženci svoje pravice do sodnega varstva ne uporabljajo z zakonitim namenom, temveč jo zlorabljajo z namenom šikaniranja in povzročanja škode tožnikoma. To izhaja iz dejstva, da svoje „pravice“, na katere se sklicujejo, niso dokazali v upravnih postopkih, pri čemer ni zanemarljivo, da niso predlagali nobenih relevantnih dokazov. Sklicevali so se sicer na neko „mnenje Slovenskega društva ...“, glede katerega pa je bilo ugotovljeno, da ni relevanten dokaz. Vsak sosed povzroča neke vplive na sosednjo nepremičnino, pomembno pa je, da v konkretnem primeru prekomernih vpliv ni. Ravnanje tožencev ima vse znake ravnanja iz tretjega odstavka 74. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Če bi bilo pravilno stališče sodišča, bi to pomenilo, da v primeru, če nekdo poseže po sicer zakonitem pravnem sredstvu, ne more iti za zlorabo pravice. Čeprav je strankam zagotovljena pravica do pravnega varstva, pa je ni dopustno zlorabljati. Tožnika sta poleg protipravnosti ravnanja tožencev izkazala tudi zatrjevano škodo, ki jima nastaja zaradi očitne zlorabe pravice s strani tožencev. Nobenega dvoma ni, da sta zaradi protipravnega ravnanja tožencev trpela duševne bolečine.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), revident pa uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložil, podrobnejši odgovor v tej smeri ni potreben.

7. Tretji odstavek 74. člena ZGO-1 določa, da če dokončna odločba o izdaji gradbenega dovoljenja še ne postane pravnomočna, ker je kakšna stranka zoper to dovoljenje sprožila upravni spor in se je zato investitor odloči, da z gradnjo počaka do pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, ima investitor od takšne stranke pravico zahtevati odškodnino za navadno škodo in izgubljeni dobiček, nastala zaradi odložitve gradnje, če se ugotovi, da je takšna stranka s sprožitvijo upravnega spora namenoma zlorabila pravice, ki jih ima po zakonu. (1) Zakon o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 11. členu določa, da morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane z ZUP in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. Sporno pravno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali so toženci, ki so zoper izdano enotno dovoljenje za gradnjo tožeče stranke vložili pritožbo na Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, nato tožbo na Upravno sodišče RS, zoper zavrnilo odločbo pa še pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, s svojim ravnanjem zlorabili svojo pravico do pravnega varstva.

8. Temeljna predpostavka dejanskega stanu zlorabe pravice je, da nosilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga konkretizira tako, da njegovo ravnanje presega meje tega upravičenja. Druga predpostavka je, da je nastal konflikt dveh pravic, ki se med seboj ne izključujeta. (1) V konkretnem primeru, v katerem si stojita nasproti pravica tožencev do pravnega varstva in pravica tožnikov do zasebne lastnine, je odgovor na vprašanje, ali so toženci zlorabili svojo pravico do sodnega varstva, negativen. Iz normativnega dejanskega stanu, vsebovanega v tretjem odstavku 74. člena ZGO-1 in 11. členu ZUP, izhaja, da si zlorabe pravice do sodnega varstva ni mogoče zamisliti brez doloznega ravnanja. Stranki lahko očitamo zlorabo le, kadar se zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna. Ker je ugotavljanje notranjega odnosa do dejanja dejansko vprašanje, je Vrhovno sodišče vezano na ugotovitev, da je bilo ravnanje tožencev le posledica želje uveljaviti pravico do zdravega življenjskega okolja, ne pa njihovega šikanoznega namena.

9. Vrhovno sodišče je neutemeljeno revizijo tožnikov zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Citirana določba je bila črtana z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 126/07; v nadaljevanju ZGO-1B), ki velja od 15. 1. 2008 in se uporablja od 15. 4. 2008. Vendar pa ZGO-1B v prehodni določbi 114. člena določa tudi, da se postopki, ki so se začeli pred dnem začetka uporabe tega zakona, končajo po določbah, veljavnih do ZGO-1B.

Op. št. (2): M. Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 210.