Jedro

Dejstvo, da je bila z izročilno pogodbo v letu 1984 na toženko prenesena sporna parcela, izkazuje le formalni prenos lastništva in ne tudi posestnega stanja. Za presojo priposestvovanja pa formalno lastništvo v zemljiški knjigi ni bistveno. Kdaj je toženka izvedela, da je vpisana v zemljiško knjigo in na kakšen način, niti ni bistveno in tega tudi sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot odločilno. Kot je pravilno izpostavilo, je bilo odločilno posestno stanje, ki je bilo navzven jasno razvidno in je povzročilo, da toženka ni mogla biti v dobri veri, čeprav se je vpisala v zemljiško knjigo v času priposestvovalne dobe.

Ne drži, da ustna pogodba ni bila realizirana, ker ni prišlo do prenosa posesti. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje jasno izhaja, da sta se tožnica in E. E. dogovorila, da bo ostala sporna parcela v posesti E. E., ki jo bo še naprej uporabljal kot nelastniški posestnik po drugem odstavku 27. člena SPZ, medtem ko je vinogradniško parcelo št. 640/2 prejel v lastniško posest ter jo kosil in mulčal. Takšno izvrševanje ustnega dogovora, ki mu sicer manjka potrebna obličnost, tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni izpolnitev obveznosti in skladno s teorijo o realizaciji konvalidacijo pravnega posla. Menjalna pogodba je zavezovalni pravni posel. Teorija realizacije se lahko uporabi le za zavezovalni pravni posel, saj na njeni podlagi ni mogoče šteti, da je bilo izdano tudi veljavno zemljiškoknjižno dovolilo oziroma tudi upoštevanje te teorije ne more nadomestiti odsotnosti overitve zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse potrebne dejanske okoliščine, ki vodijo do pravnega zaključka, da je tožnica sporno nepremičnino priposestvovala na podlagi menjalne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka (tožnica) na podlagi priposestvovanja lastnica parc. št. 759/2, k. o. X (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Pritožuje se toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Toženka navaja, da sodišče prve stopnje ni sodilo nepristransko. Ni upoštevalo nekonsistentnosti in nasprotij v izpovedbi tožnice in povezanih prič, medtem ko je izpovedbo toženke in povezanih prič ocenilo kot neprepričljive. Dokazna ocena ni v celoti ustrezno obrazložena. Kot resnično je upoštevalo sklenitev najemne pogodbe zgolj na podlagi izpovedbe prič, ki pa niso bile skladne. Napačne so ugotovitve sodišča prve stopnje o stanju posesti sporne nepremičnine. Tožnica in priče o tem niso bile skladne. Nepravilna izjava tožnice o dedovanju sporne nepremičnine A. A. po smrti B. B. kaže, da tožnici ni znano, kdo in na kakšen način naj bi imel nepremično v posesti. Iz naznanilnega lista in sodne poravnave tudi ne izhaja, da je bila to prej ena parcela, kar sta trdila tožnica in priča C. C. Njuni izpovedbi nasprotujeta listinskim dokazom in sta neskladni z izpovedbo priče D. D. E. E. v letu 1987 sporne parcele ni mogel dedovati, saj sta bila zemljiškoknjižna lastnika toženka in njen pokojni mož. Tudi priča E. E. je izpovedal, da so bili prepričani, da je to vse skupaj ena parcela in so jo skupaj obdelovali, ni pa znal pojasniti zapisa v sodni poravnavi, da naj bi A. A. prejel le polovico parcele 759/2. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da so priče E. E., C. C. in D. D. v sorodstvenem razmerju in so bili pod vplivom tožnice, kot tudi izpovedba priče F. F., ki je izpovedal enake nepravilnosti o dedovanju parcele. V sodni poravnavi je veljal pogoj za pridobitev za obe parceli, vendar je toženka izpovedala, da ravno za sporno parcelo ni bil izpolnjen pogoj in ni prišlo do prenosa. Toženka je razmerja dobro poznala, saj je bila B. B. njena teta in je k njim hodila delat 40 let. Parceli št. 759/1 in 759/2 sta obstajali že v času zapisa sodne poravnave. Toženka je dejansko že v letu 1966 dobila sporno nepremičnino, formalno pa je bila prepisana v letu 1984. Parcelo je dala nato z možem E. E. v najem. Tudi priča G. G. je potrdil, da sta imela starša sporno parcelo v posesti in jo dala v najem E. E., priča H. H. pa, da je kot otrok videl I. I. kositi sporni del parcele. Ves čas do leta 1984 je imela parcelo nesporno v posesti B. B., drugače bi navedeno nepremičnino izpustila iz pogodbe. Sodišče prve stopnje se do slednjega ni opredelilo. Iz izpovedbe priče G. G. izhaja, da na sporni parceli s starši niso imeli posesti in je obdelovali, ker je niso potrebovali in je E. E. nepremičnino uporabljal z njihovim dovoljenjem. Toženka se je le nerodno izrazila, da se je mož z E. E. pogovarjal takrat, ko so ugotovili, da so vpisani v zemljiško knjigo, saj so to ves čas vedeli in so se z vpogledom le prepričali o stanju, ko jim je D. D. povedal, da so se zmotili. Podobno je potrdil G. G. Povod, zakaj sta odšla z očetom do E. E., mu pač ni bil znan, sami pa so želeli razpolagati s parcelo.

4.Tožnica v tožbi ni omenjala menjalne pogodbe. Šele po ugovoru aktivne legitimacije je zatrjevala menjalno pogodbo z E. E., vendar za parceli št. 759/1 in 759/2. Potem je trditve spremenila in navajala, da je prišlo do menjave parcel št. 759/2 in 640/2. Navedene kontradiktornosti sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo. Če bi takšen dogovor res obstajal, bi ga tožnica omenila v tožbi. Neprepričljiva je bila tožnica tudi v izpovedbi o menjavi nepremičnine. Izpovedala je, da je parcela 759/2 od E. E. in bi bila, dokler ne bi uredili zamenjave njene parcele št. 640. Kasneje je na sugestivno vprašanje pooblaščenca odgovorila, da je štela, da je to njena parcela. Na začetku je tudi izpovedala, da je bila predmet menjave parcela št. 640, po sugestivnem vprašanju sodnice pa, da parcela št. 640/2. Ravnanje sodnice ni bilo korektno. Tudi druge priče niso vedele izpovedati o št. parcele. Nadalje je priča J. J. izpovedal, da je E. E. v letu 2012 ob seznanitvi, da je sporna parcela od družine G., izjavil, kako je zdaj njihovo, če naj bi bilo njegovo. Če bi do menjave prišlo, bi mu povedal, da je parcela v lasti tožnice. Neskladna sta bila J. J. in E. E. o času obdelovanja parcele. Neresnična je zato izpovedba E. E., da je družini G. povedal, da zemlja ni več njegova, ker jo je zamenjal s tožnico. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da sta s tožnico v sorodu in dobrih odnosih. Napačen je zaključek, da je toženka slišala govoriti, da si tožnica lasti parcelo. Iz izpovedbe izhaja, da je tožničin mož zahteval podpis, da je B. B. parcelo izročila njemu. Očitno si je nepremičnino najprej lastil tožničin mož. Priča E. E. na parceli št. 640/2 ni nikoli razširil vinograda, kar kaže, da do menjave ni prišlo. Iz tožničine navedbe, naj E. E. to uporablja in zmulča travo, izhaja, da nista imela namena, da bi dejansko prišlo do menjave lastništva. Tudi J. J. je očitno štel, da ni prišlo do menjave, saj ni o tem vedel nič, po sporu o lastništvu pa se je obrnil na E. E. in ne na tožnico. Tožnica tudi ni nikoli prišla do H. H. Po predpisih iz leta 1997 se je za promet z nepremičninami zahtevala pisna oblika. Do konvalidacije pravnega posla je lahko prišlo le v primeru, če sta stranki izpolnili obveznosti, kar pri menjalni pogodbi pomeni tudi prenos posesti. Do menjave posesti ni prišlo. Tega tožnica niti ni zatrjevala. Ustna menjalna pogodba v konkretnem primeru zato ni veljavna.

5.Toženki se ni bilo potrebno zoperstaviti posesti E. E., saj je ves čas z možem štela, da je njuna last, kar je bilo znano tudi drugim. Toženka in njen mož sta zakupno pogodbo sklenila v letu 2012 z H. H. zgolj zaradi uveljavljanja subvencij, drugače pogodbe ne bi sklenila, kot nista sklenila nobene z E. E. Tožnica nepremičnine glede na vse navedeno ni priposestvovala. Posledično je napačna stroškovna odločitev.

6.Tožnica v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Tožnica je zatrjevala, da je dejanska lastnica parcele št. 759/2 k. o. X, ki je le v formalni lasti toženke. Sporna nepremičnina je bila v lasti in posesti tožnice in njenih pravnih prednikov od leta 1966 dalje in jo je v tem času priposestvovala. Sama je lastništvo na sporni parceli pridobila okoli leta 1997, ko je z bratrancem E. E. sklenila ustno menjalno pogodbo.

9.Sodišče prve stopnje se je oprlo na določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki sta na podlagi ustaljene sodne prakse za dobroverno posest, ki ni temeljila na pravnem naslovu, zahtevala 20 letno priposestvovalno dobo.

10.Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je tožnica uspela dokazati nepretrgoma trajajočo 20 letno dobroverno posest, ki jo je v času priposestvovalne dobe (od leta 1966 do leta 1986) izvrševala njena družina.

11.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je dokazna ocena pavšalna in pristranska. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih delov izpovedb zaslišanih prič in zadostno pojasnilo, zakaj je nekaterim pričam in izpovedbi tožnice v določenih delih sledilo. Navedlo je tudi prepričljive razloge, zakaj je bila izpovedba toženke v več delih nekonsistentna in neprepričljiva ter tudi neskladna z izpovedbo ostalih prič, predlaganih z njene strani. Iz dokazne ocene jasno izhaja, da tudi tožnica ni bila ves čas prepričljiva in notranje skladna, vendar le v manjših in nebistvenih delih. Tožničine trditve o pridobitvi sporne parcele A. A., ki jo je nato izročil sinu K. K., smiselno potrjujeta tudi listinska dokaza: sodna poravnava (A4) in naznanilni list (A5).

12.Tožničina zmota v izpovedbi, od koga je njen stari oče A. A. podedoval parcelo, ni tako bistvena, kot jo poskuša prikazati pritožba. Tožnica je bila v nadaljevanju izpovedbe jasna in prepričljiva, da so parcelo pridobili od zakoncev L. in B. B. v letu 1966 ali 1967, da je bila to prej ena parcela, ki jo je potem njen stari oče razdelil tako, da je polovico dobila njena mama, drugo polovico (sporno parcelo) pa njen stric. Iz sodne poravnave izhaja, da sta bili že takrat to dve parceli: 759/1 in 759/2. Vendar iz celotnega konteksta izpovedbe tožnice in priče E. E. izhaja, da so parcelo v naravi obravnavali kot enotno parcelo in jo obdelovali skupaj, dokler ni parcele št. 759/1 prejela tožničina mama. Življenjsko logično je E. E. pojasnil, da so živeli kot družina skupaj in parcelo tudi skupaj obdelovali in so bili na začetku prepričani, da je to vse skupaj ena parcela. O tem je prepričljivo izpovedal tudi tožničin brat, priča C. C. Smiselno enako pa je potrdil tudi njen mož, priča D. D. Dejstvo, da so navedene priče sorodniki, samo po sebi še ne omaje verodostojnosti njihovih izpovedb. Iz njihovih izpovedb pa ni zaznati, da bi bili na pričanje vnaprej pripravljeni, da bi izpovedovali po naročilu tožnice.

13.Veljavnost pravnega naslova (sodne poravnave) za konkretni postopek ni relevantna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do priposestvovanja pravnih prednikov E. E. prišlo že na podlagi dobroverne posesti. Nebistvene so zato pritožbene navedbe, da naj bi po sodni poravnavi A. A. pripadala le polovica sporne parcele, ter da pogoj za prenos lastninske pravice po sodni poravnavi ni bil v celoti izpolnjen. Toženka z ničemer ni uspela dokazati, da bi sporna parcela ostala v dejanski lasti ali posesti B. B., še manj, da bi ji B. B. v letu 1966 v posest izročila sporno parcelo. E. E. tudi ni potrdil toženkinih navedb, da je sporno parcelo obdeloval na podlagi najemne pogodbe, toženka pa v tem delu tudi ni bila notranje skladna. Posestno stanje je potrjeval naznanilni list in smiselno povsem enako, kot je navajala tožnica, tudi sosed priča F. F. Dejstvo, da je bila z izročilno pogodbo v letu 1984 na toženko prenesena sporna parcela, izkazuje le formalni prenos lastništva in ne tudi posestnega stanja. Za presojo priposestvovanja pa formalno lastništvo v zemljiški knjigi ni bistveno.

14.Prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da gola navedba priče H. H., da je kot mlad fant videl na travniku kositi I. I. in izpovedba G. G., da je enkrat slišal očeta vprašati, ali je tako hitro pokosil travnik, ne uspeta izkazati nasprotnega. Tudi ne nadaljnja povsem splošna izpovedba G. G., da sta starša skrbela za B. B. in hodila k njej delat. Tudi priča G. G. ni bil prepričljiv, zakaj niso sami obdelovali sporne parcele.

15.Kdaj je toženka izvedela, da je vpisana v zemljiško knjigo in na kakšen način, niti ni bistveno in tega tudi sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot odločilno. Kot je pravilno izpostavilo, je bilo odločilno posestno stanje, ki je bilo navzven jasno razvidno in je povzročilo, da toženka ni mogla biti v dobri veri, čeprav se je vpisala v zemljiško knjigo v času priposestvovalne dobe.

16.Sodišče prve stopnje je v 54. in 56. točki obrazložitve podrobno pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi G. G. in H. H. G. G. ni bil skladen o razlogu za obisk E. E. J. J. je bil v izpovedbi bolj izčrpen in prepričljiv kot H. H., zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo njemu.

17.Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila med tožnico in njenim bratrancem E. E. veljavno sklenjena ustna menjalna pogodba. Tožnica v tožbi menjalne pogodbe ni izrecno omenjala, le navedla je, da so sporno parcelo imeli v posesti ona in pravni predniki. Po ugovoru aktivne legitimacije je v prvi pripravljalni vlogi pojasnila, da je bila sklenjena menjalna pogodba, kjer je očitno prišlo do napake pri navedbi parcelnih številk, kar je življenjsko logično in smiselno pojasnila v drugi pripravljalni vlogi, da je bila parcela 640/2 vinogradniška in sosednje zemljišče E. E., sporna parcela pa sosednja parcela 759/1, ki je v njeni lasti. Navedeno spremembo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri dokazni oceni. Ne gre za spreminjanje trditev na način, kot to očita pritožnica. V prvi pripravljalni vlogi je tožnica navedla, da je prišlo do menjave parcel, brez pojasnjevanja razlogov za menjavo. Te je navedla šele v drugi pripravljalni vlogi in teh trditev ni spreminjala. Bistveno pa je, da sta tako tožnica kot E. E. izrecno in skladno izpovedala, da sta želela zamenjati lastništvo parcel in ne zgolj prenesti parcel drug drugemu v uporabo.

18.Do vseh v pritožbi izpostavljenih okoliščin, ki naj bi kazale, da je bil dogovorjen le prenos uporabe, se je sodišče prve stopnje zadostno opredelilo in jih dokazno ocenilo. Četudi je tožnica najprej izpovedala, da je bila sporna parcela od E. E., dokler ne bi uradno naredila menjave in da naj on kosi in zmulča travo in parcelo uporablja, je kasneje prepričljivo potrdila, da sta želela zamenjati lastništvo. Ker pa sta si zaupala, menjave nista formalno uredila. Kljub ne povsem jasnim odgovorom, kar je pripisati tudi dejstvu, da tožnica in E. E. nista vešča pravnih pojmov, je iz celotnega konteksta njunih izpovedb jasno razbrati, da sta parceli želela tudi lastniško zamenjati.

19.Izpovedba tožnice, da je prišlo do menjave parcele št. 640 in ne 640/2, je povsem življenjska napaka, ki po mnenju pritožbenega sodišča ne kaže, da ustni dogovor ni bil sklenjen. Gre za nepopolno navedbo številke iz uradnih evidenc. V tem delu tudi sodišče prve stopnje s postavljenim podvprašanjem ni kršilo postopkovnih pravil in se je zgolj želelo prepričati, katera št. parcele je pravilna. Smiselno enako velja za izpovedbo prič, saj sama pravilna parcelna št. ni odločilna. Bistveno je, da so bile potrjene trditve, da je bila zamenjana vinogradniška parcela, ki je mejila na vinograd v lasti E. E.

20.Takšne dokazne ocene ne spreminja niti izpovedba priče J. J. Ob ugotovljenih okoliščinah, da je bil prej E. E. skupaj s pravnimi predniki dolgoletni posestnik sporne nepremičnine in je nepremičnino po sklenjeni ustni menjalni pogodbi še naprej uporabljal in dajal v najem, ni tako nenavadno, da je njegovemu najemniku izjavil, da je to njegovo. Sicer pa je bil E. E. sam v izpovedbi zelo jasen in prepričljiv, da sta s tožnico zamenjala lastništvo parcel. Ker je E. E. še naprej dajal sporno parcelo v najem, je povsem logično, da se je J. J. še vedno obračal nanj. Ni nujno, da bi spremembo lastništva E. E. sporočil najemniku, saj je imel od tožnice še naprej dovoljenje za oddajo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako tudi v tem delu prepričljiva in notranje skladna.

21.Ni jasno, zakaj naj bi navedeno obdobje, ko je E. E. oddajal parcelo v najem J. J., kazalo na neresničnost njegovih izjav, da je toženki povedal, da zemlja ni več njegova in jo je zamenjal s sestrično. Irelevantne so pritožbene navedbe v smeri, da naj bi si najprej lastil sporno parcelo tožničin mož, saj tega v postopku nihče ni zatrjeval.

22.Zaključka sodišča prve stopnje o sklenjeni najemni pogodbi ne omaje dejstvo, da E. E. ni razširil vinograda na parcelo št. 640/2. Že tekom postopka je bilo govora le, da bo on potem tam kosil in zmulčal travo. Pritožba pa ne konkretizira, zakaj bi morala tožnica priti do J. J., ki je bil le najemnik parcele po volji toženke. Lastninskopravni spor se običajno rešuje s tistim, ki trdi, da je lastnik stvari.

23.Zmotna je pritožbena navedba, da ustna pogodba ni bila realizirana, ker ni prišlo do prenosa posesti. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje jasno izhaja, da sta se tožnica in E. E. dogovorila, da bo ostala sporna parcela v posesti E. E., ki jo bo še naprej uporabljal kot nelastniški posestnik po drugem odstavku 27. člena SPZ, medtem ko je vinogradniško parcelo št. 640/2 prejel v lastniško posest ter jo kosil in mulčal. Takšno izvrševanje ustnega dogovora, ki mu sicer manjka potrebna obličnost, tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni izpolnitev obveznosti in skladno s teorijo o realizaciji konvalidacijo pravnega posla (58. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

24.Vendar pa je v izpodbijani sodbi izostal pravni zaključek, da je tožnica na podlagi ustne menjalne pogodbe postala lastnica sporne nepremičnine. Menjalna pogodba je zavezovalni pravni posel. Za prenos lastninske pravice na nepremičnini pa se zahteva tudi razpolagalni pravni posel. 49. člen SPZ za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom namreč zahteva vpis v zemljiško knjigo, ki se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Teorija realizacije se lahko uporabi le za zavezovalni pravni posel, saj na njeni podlagi ni mogoče šteti, da je bilo izdano tudi veljavno zemljiškoknjižno dovolilo oziroma tudi upoštevanje te teorije ne more nadomestiti odsotnosti overitve zemljiškoknjižnega dovolila (prim. VSRS II Ips 158/2015 z dne 16. 7. 2015).

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo vse potrebne dejanske okoliščine, ki vodijo do pravnega zaključka, da je tožnica sporno nepremičnino priposestvovala na podlagi menjalne pogodbe. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je E. E. po pravnih prednikih sporno parcelo priposestvoval (leta 1986) in bil resnični lastnik. Tožnica in E. E. sta nato v letu 1997 sklenila ustno menjalno pogodbo in takrat je začela teči tudi priposestvovalna doba. Na podlagi predhodne določbe 266. člena SPZ so ostale stvarne pravice, pridobljene pred 1. 1. 2003, v veljavi (z vsebino, kot jo določa SPZ) le, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002.¹

23.Tožnica je sporno parcelo dobroverno uporabljala vse do leta 2012, ko je izvedela, da je kot lastnica v zemljiški knjigi vpisana toženka (51. točka obrazložitve). Njena dobra vera je temeljila na prepričanju, da je bil prejšnji lastnik parcele E. E. in je imel za sklenitev pravnega posla potrebno razpolagalno sposobnost ter je bil pravni posel z dejanskim izvrševanjem tudi veljavno sklenjen. Tožničina posest je bila ves čas lastniška in jo je po njeni volji za njo še naprej izvrševal E. E. Tožnica je zato sporno nepremičnino imela v dobroverni lastniški posesti več kot 10 let in jo je na podlagi drugega odstavka 43. člena SPZ leta 2007 priposestvovala. Izrek izpodbijane sodbe, da je tožnica postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi priposestvovanja, je torej pravilen. Posledično pa tudi odločitev, da pravdne stroške nosi toženka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

24.Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

25.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je tožnici, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo, dolžna povrniti njene (potrebne) stroške pritožbenega postopka, to je zastopanja po odvetniku (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku, ji gre za odgovor priglašenih 500 točk po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (OT), 2 % materialnih stroškov (10 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ.

-------------------------------

(1) Prim. sodbo VSRS II Ips 723/2006 z dne 29. 1. 2019.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.