Jedro

Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju moral prevzeti tožnik, pravilno ugotovljene.

Ker organ na prvi stopnji izpodbijane odločne ni ustrezno obrazložil, tožniku pa tudi ni bila dana možnost sodelovanja v postopku (pri ogledu inšpektorja), je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, številka ... z dne 11. 10. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi poteka roka dalje do plačila. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba in dosedanji potek upravnega postopka

1.Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Maribor (v nadaljevanju: prvostopenjski organ), je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1), odločil, da mora tožnik v roku 30 dni po vročitvi odločbe zagotoviti prevzem 31. 522 kg mešane komunalne odpadne embalaže (klasifikacijska številka odpadka 15 01 06) pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov (IJS) A., d. o. o. iz zbirnega centra B. (1. točka izreka). Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja še, da mora tožnik takoj po odpravi nepravilnosti o tem pisno obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da v postopku stroški niso nastali (3. točka izreka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je IJS A., d. o. o. posredoval obvestilo o preseganju 80 % skladiščnih zmogljivosti za komunalno odpadno embalažo na B. Organ je opravil inšpekcijski pregled v zvezi s prejetim obvestilom IJS po tretjem odstavku 18. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uredba), da je presežena 80 % količina odpadne embalaže, ki jo ima možnost skladiščiti na lokaciji. Iz evidenc IJS izhaja, da bi moral tožnik prevzeti od 1. 1. do 31. 8. 2021 228.767 kg, prevzel je 197.245 kg, torej bi moral dodatno prevzeti še 31.522 kg mešane komunalne odpadne embalaže. Sklicuje se na Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) oziroma njegovo zadnjo novelo (ZVO-IJ), saj je s tem zakonom obveznost proizvajalcev izdelkov glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo na podlagi razširjene proizvajalčeve odgovornosti (PRO), določena že z zakonom. V primeru, ko proizvajalci to obveznost prenesejo na gospodarske družbe ali združenja, pa so slednji dolžni zagotavljati ravnanje z odpadno embalažo v svojem imenu in na račun proizvajalcev. Če je DROE več, morajo po trinajstem odstavku 20. člena ZVO-1J zagotoviti prevzem odpadne embalaže v deležih, ki so na podlagi petega odstavka 19. člena Uredbe določeni s Sklepom o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2021.

3.Z navedenim Sklepom bi moral tožnik prevzeti ... %, kar pomeni zgoraj navedeno količino odpadne embalaže. Ker tožnik ni zagotovil celotnega prevzema ostale embalaže s klasifikacijsko številko 15 01 06, je s tem po ugotovitvi inšpekcijskega organa ravnal v nasprotju z obveznostmi, ki mu jih nalagajo ZVO-1, Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur. l. RS, 84/06 in nasl.) ter nova Uredba o embalaži in odpadni embalaži (Ur. l. RS, št. 54/21), ki je nadomestila pred tem veljavno Uredbo, zato je organ tožniku naložil prevzem odpadne embalaže, kot izhaja iz 1. točke izreka. Ugovore tožnika je organ zavrnil, sklicujoč se na citirane predpise. Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi prvega odstavka 157. člena ZVO-1.

4.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, na podlagi katere je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj: Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo) odločbo prvostopenjskega organa dopolnilo tako, da je določilo še obdobje, za katerega je tožeča stranka dolžna prevzeti mešano odpadno embalažo, in sicer od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021, v preostanku je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo in zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnil.

Bistvene navedbe strank v tem postopku

5.Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo. V njej je uvodoma poudaril, da je bila odločba izdana, ne da bi se pri njem izvedel ustrezen inšpekcijski postopek. Inšpekcijski nadzor je bil namreč opravljen v zbirnem centru B., to je pri IJS in ne pri tožeči stranki. Tožnik sploh ni zavezanec po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), temveč je zavezanec IJS. Postopek se tudi ni vodil zoper tožnika. Če pa bi se nadzor dejansko izvajal pri tožniku (pa se ni), pa bi mu morala biti zagotovljena prisotnost pri inšpekcijskem nadzoru oziroma pri pregledu morebitne dokumentacije pri IJS ter pri preverjanju dejanskega stanja. To mu ni bilo omogočeno. Tožnik sploh ni bil seznanjen o teku postopka. Prav tako mu ni bilo omogočeno, da se do ugotovitev v tem postopku opredeli. S tem je bil kršen 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

6.Toženka ni tožniku vročila nobenega zapisnika v zvezi s postopkom, ki bi se vodil zoper njega kot zavezanca niti ga ni pozvala v smislu četrtega odstavka 29. člena ZIN. Tožnik je bil v predmetni zadevi št. 06182-2679/2021 tako pozvan naj poda izjavo o zapisniku v nekem drugem inšpekcijskem postopku št. 06182-2679/2021 in sicer da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so predstavljali bistveno podlago za izdajo izpodbijane odločbe, vendar pa v nobenem izmed teh postopkov ni nastopal kot zavezanec. Tožnik je bil torej pozvan, da poda svojo izjavo v inšpekcijskem postopku, ki se je vodil zoper IJS kot zavezanko in ne v postopku v katerem bi sam nastopala v tej vlogi. Vse navedeno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka s strani inšpekcijskega organa.

7.Izpostavil je, da na trgu deluje kot pooblaščenec nekaterih proizvajalcev, s katerimi ima sklenjeno pogodbo, katere del je tudi količina odpadne embalaže, ki jo bo tožnik prevzel in obdelal v določenem časovnem obdobju. Agencija Republike Slovenije za okolje je v februarju 2021 spremenila okoljevarstveno dovoljenje (OVD) tožniku, zoper katerega je tožnik sprožil upravni spor in uspel. Po stališču Upravnega sodišča takrat veljavno OVD ne vzpostavlja obveznosti tožnika, da mora prevzemati odpadno embalažo v večjih količinah, kot je pogodbeno dogovorjeno z določenimi proizvajalci. Tožnik je torej svojo dejavnost opravljal v skladu s takrat veljavnim OVD. Novela ZVO-1J ni predvidela, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) in torej tudi tožnik dolžan izpolnjevati to obveznost zgolj na podlagi zakona in podzakonskega predpisa, ne da bi prišlo do ustrezne spremembe OVD. Sprememba OVD z dne 26. 1. 2022, ki je sicer nezakonita in je tožnik zoper njo sprožil upravni spor, ne učinkuje za nazaj, saj bi bilo to lahko dopustno le na podlagi izrecne zakonske podlage, ki ne obstoji. Teh dejstev organ sploh ni ugotavljal. Organ ni niti ugotavljal, s kom ima tožnik sklenjeno pogodbo in za kakšne količine. Odločba je tako ne obrazložena in nezakonita.

8.Opozarja na peti odstavek 19. člena Uredbe, ki je ni mogoče uporabiti in posledično se na taki določbi tudi ne more utemeljevati izpodbijane odločbe. Deleži za tekoče leto in predhodno leto si namreč niso enaki. Če je posamezna DROE v prvi polovici leta prevzemala količino odpadne embalaže v skladu z deleži za preteklo leto, tedaj mora v drugi polovici leta nujno prevzemati ustrezno več ali ustrezno manj, da bo na ravni celotnega leta zadostila pravilu, da mora v tekočem letu pobrati toliko embalaže, kot to izhaja iz deleža za tekoče leto. Če želi to doseči, mora v drugi polovici leta pobirati na mesečni ravni drugače, kot mu to določa delež za tekoče leto. Tožnik nasprotuje, da bi bilo mogoče njegovo obveznost določiti na podlagi Sklepa Vlade. Ta odločitev je popolnoma neobrazložena. Ne v izpodbijani odločbi ne v sklepu ni jasno, na kakšen način so deleži izračunani. Tožnik se ne strinja z določitvijo deležev.

9.Ker tožniku v postopku ni bilo omogočeno sodelovanje, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (inšpektor ni preveril obstoj listin pri tožniku, da bi bilo mogoče zaključiti, da bi bile trditve glede zbrane embalaže dejansko pravilne). V nekaterih primerih je tožnik že ugotovil, da so bile glede zbrane embalaže podane zgolj pavšalne ocene in ni šlo za resnične količine.

10.V zaključku je izpostavil, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je razmerje med DROE in IJS civilnopravno razmerje, določbe Uredbe pa predstavljajo zgolj splošno abstraktno podlago. Zgolj sprememba ZVO-1 brez ustrezne podzakonske ureditve ni neposredno uporabljiva. Zato Uredba tožniku ne more nalagati obveznosti. Prav tako pa ne ZVO-1J, ne nova Uredba ne določata, da je DROE dolžna izpolnjevati to obveznost zgolj na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa, ne da bi prišlo do ustrezne spremembe OVD. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

11.V pripravljalni vlogi je opozoril na sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 180/2022 z dne 20. 9. 2023. Glede na stališče tega sklepa je treba po analogiji tudi v tej zadevi šteti Sklep o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2021 za upravni akt. O navedenem se je smiselno izreklo tudi že Upravno sodišče v, I U 887/2022 z dne 16. 1. 2024. Sklep ne izpolnjuje zahtev za upravni akt, zato se odločitve v sklepu ne da preizkusiti. Že zato je tožbeni zahtevek utemeljen.

12.Toženka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala, je pa vložila vlogo (kot odgovor na pripravljalno vlogo tožnika) v kateri poudarja da je izpodbijana odločba izdana na podlagi takrat in še vedno veljavnega Sklepa o določitvi deležev, zoper katerega pravno sredstvo ni bilo vloženo, v posledici česar je veljaven.

13.Sklep o določitvi deležev je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije in z njegovo objavo je Sklep o določitvi deležev začel pravno eksistirati. S tem dnem se tudi šteje, da je bil tožnik z njim seznanjena. Meni, da bi bila uporaba argumenta "a simili ad simile" v nasprotju z ustavnim načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave Republike Slovenije. Ostalih navedb ni podala.

Presoja sodišča

Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, v sodnem spisu pa pogledalo in prebralo priloge tožnika A2 do A7.

K I. točki izreka:

14.Tožba je utemeljena.

15.Z uveljavitvijo ZVO-1J dne 1. 1. 2021 je bilo v devetem odstavku 20. člena ZVO-1 določeno, da morajo pravne ali fizične osebe, ki v okviru dejavnosti razvijajo, izdelujejo, predelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo izdelke PRO, za izdelke, za katere velja PRO, v skladu z ZVO-1 zagotavljati obveznosti PRO. V nadaljevanju te določbe je pojasnjeno, da obveznosti PRO pomenijo obveznost ravnanja z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, da se spodbujajo recikliranje in drugi postopki predelave odpadkov (2. točka) in delno ali celotno financiranje ravnanja z odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (3. točka).

16.ZVO-1J je še določil, da združenje proizvajalcev izdelkov ali druga gospodarska družba iz desetega odstavka 20. člena ZVO-1 zagotavlja v svojem imenu in za račun proizvajalcev prevzemanje in ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (dvanajsti odstavek 20. člena ZVO-1). Če proizvajalci izdelkov za izpolnjevanje svojih obveznosti PRO pooblastijo več združenj proizvajalcev ali drugih gospodarskih družb, posamezno združenje proizvajalcev ali gospodarska družba zagotavlja ravnanje z odpadki za delež odpadkov, ki je enak količniku med maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji proizvajalci izdelkov, ki so za izpolnjevanje svojih obveznosti glede ravnanja z odpadki, nastalimi iz izdelkov PRO, pooblastili to združenje proizvajalcev ali gospodarsko družbo, in maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji vsi proizvajalci, ki skupno izpolnjujejo obveznosti PRO (trinajsti odstavek 20. člena, ki je vsebinsko enak prej veljavnemu desetemu odstavku 20. člena ).

17.Glede na predstavljeno se sodišče strinja s toženko, da je od uveljavitve novele ZVO-1J obveznost DROE, da ravnajo z odpadki iz izdelkov PRO in jih prevzemajo od izvajalcev javne službe, določena z zakonom.

18.Tožnik ugovarja, da mu taka ureditev nalaga tudi ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero proizvajalci za ravnanje z njo niso pooblastili DROE, in trdi, da je to v nasprotju z Direktivo o odpadkih.

19.Direktiva (EU) 2018/851 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. 5. 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih (v nadaljevanju: Direktiva o odpadkih) v 8. členu določa, da lahko države članice za namene ponovne uporabe ter preprečevanja nastajanja, recikliranja in drugih načinov predelave odpadkov sprejmejo zakonodajne in druge ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za vse fizične ali pravne osebe, ki poklicno razvijajo, proizvajajo, izdelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo proizvode in ravnajo z njimi (proizvajalec proizvoda), velja razširjena odgovornost proizvajalca. Po členu 3(21) "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca" pomeni sklop ukrepov, ki jih sprejmejo države članice, da zagotovijo, da proizvajalci proizvodov nosijo finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda. Po tej direktivi torej države niso dolžne uvesti sistema razširjene odgovornosti proizvajalca za odpadke. Obveznost uvedbe razširjene odgovornosti proizvajalca pa določa člen 7(2) Direktive evropskega parlamenta in sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži

, po katerem morajo države članice zagotoviti, da se do 31. 12. 2024 vzpostavijo sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca za vso odpadno embalažo v skladu s členoma 8 in 8a Direktive o odpadkih.

20.Po 8. členu Direktive o odpadkih se v primeru, ko država vzpostavi sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, uporabljajo minimalne zahteve iz člena 8a. Ta določa, da morajo države članice, kadar so v skladu s členom 8(1) vzpostavljeni sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, med drugim zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov, brez nalaganja nesorazmernega upravnega bremena proizvajalcem, vključno z malimi in srednjimi podjetji, z majhnimi količinami proizvodov (člen 8a(1)(d) Direktive o odpadkih). Po členu 8(4)(a) Direktive o odpadkih države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da finančni prispevki posameznega proizvajalca proizvoda za uskladitev z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca pokrijejo naslednje stroške za proizvode, ki jih proizvajalec da na trg v zadevni državi članici: - stroške ločenega zbiranja odpadkov in poznejšega prevoza in obdelave, vključno z obdelavo, ki je potrebna za izpolnjevanje ciljev Unije glede ravnanja z odpadki, in stroške, potrebne za izpolnjevanje drugih ciljev iz točke (b) odstavka 1, ob upoštevanju prihodkov iz ponovne uporabe, prodaje sekundarnih surovin iz njegovih proizvodov in iz nevrnjenih kavcij, - stroške zagotavljanja ustreznih informacij imetnikom odpadkov v skladu z odstavkom 2, - stroške zbiranja in sporočanja podatkov v skladu s točko (c) odstavka 1. Člen 8(4)(c) določa, v katerih primerih lahko države članice odstopijo od finančne odgovornosti iz člena 8(4)(a) tako, da proizvajalci krijejo (le) 80 ali 50 % potrebnih stroškov, pri čemer pa je pogoj, da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov (to so tisti, katerih delovanje povzroča nastajanja odpadkov) ali distributerji. Enako izhaja tudi iz 14. in 15. člen Uredbe.

21.Države članice, ki uvedejo "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca", morajo torej zagotoviti, da finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda nosijo proizvajalci proizvodov. Koncept razširjene odgovornosti proizvajalca je izpeljan iz načela, da mora plačati povzročitelj obremenitve. To načelo predstavlja po drugem odstavku 191. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije eno temeljnih načel evropske okoljske politike, v skladu katerim naj breme ravnanja z odpadki (vključno z odpadno embalažo) nosijo njihovi dejanski povzročitelji, torej proizvajalci izdelkov, zaradi katerih v življenjskem ciklu izdelka nastaja odpadna embalaža. Obveznosti iz naslova ravnanja z odpadno embalažo tako ni mogoče naložiti drugim subjektom, breme (finančno in/ali organizacijsko) odstranjevanja embalaže pa tudi ni dolžan financirati javni proračun oziroma skupnost. Člen 8 a(4)(c) določa, v katerih primerih lahko države članice odstopijo od finančne odgovornosti iz člena 8 a(4)(a) tako, da proizvajalci krijejo (le) 80 ali 50 odstotkov potrebnih stroškov, pri čemer pa je pogoj, da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov (to so tisti, katerih delovanje povzroča nastajanje odpadkov) ali distributerji. Enako izhaja tudi iz 14. in 15. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo.

22.Obveznost ravnanja z odpadki je torej po pravu Evropske unije (v nadaljevanju: EU) obveznost proizvajalcev. Enako določata tudi deveti in deseti odstavek 20. člena ZVO-1.

23.Direktiva o odpadkih pa državam članicam ne prepoveduje, da sistem razširjene odgovornosti proizvajalca organizirajo tako, da proizvajalci svojo obveznost prenesejo na družbe, ki se profesionalno ukvarjajo z ravnanjem z odpadki, niti ne prepoveduje, da bi bile te družbe po samem zakonu zavezane, da ravnajo z odpadki, vendar pa to lahko velja le za tiste odpadke, za katere so po pogodbi prevzele odgovornost od proizvajalcev. Zato je po presoji sodišča z Direktivo o odpadkih v skladu tudi določba ZVO-1, po kateri lahko proizvajalci svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov PRO, in financiranja tega ravnanja, izpolnjujejo skupaj z drugimi proizvajalci izdelkov, tako da za to pooblastijo združenje proizvajalcev izdelkov ali drugo gospodarsko družbo (2. točka desetega odstavka 20. člena; t.i. skupno izpolnjevanje obveznosti PRO), ali to obveznost izpolnjujejo sami (1. točka desetega odstavka 20. člena; t.i. samostojno izpolnjevanje obveznosti PRO).

Ključno

24.V obravnavani zadevi je za odločitev ključno predvsem vprašanje pravilne razlage in uporabe določbe dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1, po kateri morajo DROE v svojem imenu zagotavljati ravnanje

z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO

, ki pa jo je po presoji sodišča, upoštevaje načelo lojalne razlage, treba razlagati v skladu z zahtevami evropskega prava, to je Direktive o odpadkih, določbe katere so implemetirane v slovenski pravni red. Če pa to ob uporabi uveljavljenih metod razlage prava ne bi bilo mogoče in bi bila zato navedena določba z njimi v nasprotju, bi bilo sodišče v skladu s stališčem Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU), da pristojno sodišče po potrebi zakonskega akta, ki je v nasprotju s pravom EU, ne uporabi, dolžno uporabo dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 odkloniti.

25.Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so

ex lege

dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

26.Določba 20. člena ZVO-1, ki predstavlja zakonsko podlago in s tem temeljni okvir proizvajalčeve razširjene odgovornosti v slovenskem pravnem redu, je sicer splošna, vendar po presoji sodišča ni pomanjkljiva in ne predstavlja neustavne pravne praznine. Splošne določbe zakona o proizvajalčevi razširjeni odgovornosti za odpadke namreč v skladu z zakonskim pooblastilom (enajsti odstavek 20. člena ZVO-1) izpeljuje in podrobneje ureja podzakonski akt, s katerim se določijo izdelki PRO, proizvajalci takih izdelkov, obveznosti proizvajalcev in obveznosti DROE, ki se med drugim nanašajo tudi na način in pogoje za samostojno ter skupno izpolnjevanje obveznosti PRO in drugi pogoji izpolnjevanja te obveznosti.

27.V obdobju od 1. 1. 2021 do 23. 4. 2021 je zakonsko dolžnost prevzema v tem obdobju zbrane odpadne embalaže podrobneje urejala Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, dne 24. 4. 2021 pa je pričela veljati Uredba o embalaži in odpadni embalaži, ki je razveljavila pred tem veljavno uredbo in v sistem zbiranja in prevzemanja odpadne embalaže vnesla nekaj sprememb.

28.Ker mora biti podzakonski predpis v skladu z zakonom, zagotavljati pa mora tudi skladnost z zahtevami evropskih predpisov (Direktive o odpadkih), bi morala uredba v obravnavani zadevi, ko že zakon DROE nalaga dolžnost, da morajo ravnati z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, zagotavljati takšno ureditev, po kateri bi za ravnanje z odpadno embalažo veljala obveznost skupnega izpolnjevanja obveznosti PRO.

29.V 26. členu Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo je bilo določeno, da morajo proizvajalci (to je embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže) v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz 25. člena navedene uredbe, to je v zvezi s prevzemanjem odpadne embalaže od izvajalcev javne službe in plačilom stroškov prevzemanja odpadne embalaže, skleniti pogodbo z DROE. Če bi ta obveznost veljala brez izjeme za vse proizvajalce izdelkov PRO, iz katerih nastajajo predmetni odpadki, tudi obveznost DROE, da ravnajo z vso odpadno embalažo teh proizvajalcev, dano na trg v Republiki Sloveniji, ne bi mogla biti sporna. Vendar je Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (nekoliko drugače kot kasneje sprejeta Uredba o embalaži in odpadni embalaži) določala izjeme, ko proizvajalci za ravnanje z odpadno embalažo niso bili dolžni skleniti pogodbe z DROE. Izjema je bila določena v 27. členu Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki je pod tam določenimi pogoji dopuščala samostojno prevzemanje tiste odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre v obravnavani zadevi za komunalno odpadno embalažo, ta izjema za obravnavano zadevo ni relevantna.

30.Naslednja izjema je bila določena v prvem odstavku 36. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, po kateri osebam iz prvega odstavka 25. člena in končnemu uporabniku iz 34. člena te uredbe, ne glede na določbe od 25. do 34. člena uredbe, ni bilo treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, če letna količina embalaže ni presegla 15.000 kg. Ker te izjeme Uredba o embalaži in odpadni embalaži za embalažo, zbrano po 24. 4. 2021, ne določa več, to pomeni, da mora biti od uveljavitve te uredbe dalje v izračunu obveznosti zajeta vsa odpadna embalaža iz izdelkov PRO, ki jo v Republiki Sloveniji dajo na trg vsi proizvajalci, ki skupno izpolnjujejo obveznost PRO. Izjema velja le še za proizvajalce, ki samostojno izpolnjujejo PRO, katerih embalaža se v tem izračunu ne upošteva.

31.Peti odstavek 19. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo je določal, da če ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več DROE, deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za tekoče koledarsko leto določi Vlada RS s sklepom do 30. junija tekočega koledarskega leta po metodologiji iz priloge 2B, ki je sestavni del te uredbe. Navedeni sklep se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Iz priloge 2B je razvidno, da se delež izračuna kot količnik med maso embalaže posameznega embalažnega materiala, za katero je posamezna DROE zagotavljala ravnanje, in skupno maso embalaže, za katero so zagotavljale ravnanje vse družbe z odpadno embalažo. Iz navedenega izhaja, kot je sodišče pojasnilo že v sodbi v zadevi opr. št. I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, da deleži, ki so določeni s sklepom Vlade RS, niso obračunani od celotne količine zbrane embalaže (to je tudi od tistih zavezancev, ki nimajo sklenjenih pogodb o prevzemu obveznosti ravnanja z odpadno embalažo), ampak od tiste količine zbrane embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO. Tako izračunan delež ni v nasprotju niti z zakonom niti z Direktivo o odpadkih.

32.Iz opisanega izhaja, da v času veljavnosti Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo ni veljala obveznost PRO za vse proizvajalce v tej zadevi obravnavanih izdelkov PRO (embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže) oziroma iz njih nastalih odpadkov (odpadna embalaža), ker jo je ta uredba izrecno izključila. To pomeni, da vsi proizvajalci niso bili dolžni pooblastiti DROE, da ravna z odpadki, nastalimi iz njihovih proizvodov. Posledično teh proizvajalcev niso bremenile organizacijske in finančne obveznosti ravnanja z odpadno embalažo. Hkrati pa je drugi odstavek 19. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo določal, da mora DROE prevzeti vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe brezplačno. Prav tako je prvi odstavek 39. člena navedena uredbe določal, da mora DROE na celotnem območju Republike Slovenije zagotavljati predpisano ravnanje z vso odpadno embalažo, ki nastane po uporabi embalaže iz 2. člena Uredbe, razen za tisto odpadno embalažo, za katero je zagotovljeno ravnanje v skladu s 27. členom in 2. točko prvega odstavka 34. člena te uredbe.

33.Sodna praksa je že zavzela stališče, da DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO. Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, to je povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a(1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki sta od DROE zahtevala, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena te uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO (izjema zaradi majhnih količin embalaže), nista bila v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis), kar pomeni, da DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca gospodarske javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.

34.Glede na opisano je v obravnavani zadevi pomembno, ali je toženka obveznost tožnika ugotovila upoštevaje mešano odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, to je, ali je iz skupne količine pri izvajalcu javne službe v obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021 zbrane mešane odpadne embalaže, od katere mora tožnik prevzeti 30,30 %, izključena mešana odpadna embalaža, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE. Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina zbrana v obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100. a člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZUIZEOP), po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača Republika Slovenija.

35.Iz izpodbijane odločbe o relevantnih količinah mešane komunalne odpadne embalaže izhaja (le), da je IJS od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021 zbral 755.088 kg mešane embalaže (št. odpadka 15 01 06), da je bil tožnik v obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021 dolžan prevzeti 228.767 kg mešane embalaže (št. odpadka (15 01 06), da je prevzel 197.245 kg te odpadne embalaže in da bi moral prevzeti še 31.522 kg.

35.Iz izpodbijane odločbe o relevantnih količinah mešane komunalne odpadne embalaže izhaja (le), da je IJS od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021 zbral 755.088 kg mešane embalaže (št. odpadka 15 01 06), da je bil tožnik v obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021 dolžan prevzeti 228.767 kg mešane embalaže (št. odpadka (15 01 06), da je prevzel 197.245 kg te odpadne embalaže in da bi moral prevzeti še 31.522 kg.

36.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021 pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.

36.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021 pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.

37.Glede na predstavljeno stališče sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju moral prevzeti tožnik, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP ter hkrati ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

37.Glede na predstavljeno stališče sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju moral prevzeti tožnik, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP ter hkrati ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

38.V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ izpodbijano odločitev sprejel na podlagi ogleda, ki je bil opravljen dne 16. 9. 2021 pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe, na katerega pa tožnik kot inšpekcijski zavezanec (kljub temu, da v zadevi ni šlo za nujne in neodložljive ukrepe) ni bil vabljen in se ga tako ni imel možnosti udeležiti. Tožniku je bil po opravljenem ogledu poslan povzetek ugotovitev skupaj z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu, na katerega je tožnik tudi odgovoril.

38.V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ izpodbijano odločitev sprejel na podlagi ogleda, ki je bil opravljen dne 16. 9. 2021 pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe, na katerega pa tožnik kot inšpekcijski zavezanec (kljub temu, da v zadevi ni šlo za nujne in neodložljive ukrepe) ni bil vabljen in se ga tako ni imel možnosti udeležiti. Tožniku je bil po opravljenem ogledu poslan povzetek ugotovitev skupaj z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu, na katerega je tožnik tudi odgovoril.

39.Po pravilih splošnega upravnega postopka, ki se uporablja glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena v ZIN ali v drugih posebnih zakonih, ki urejajo delovanje posameznih inšpekcij (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZIN), je treba stranki (kar velja tudi za zavezanca v inšpekcijskem postopku) omogočiti sodelovanje pri izvedbi posameznih dejanj, tudi pri ogledu, kar pripomore k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja zadeve, stranki pa omogoča, da se neposredno seznani z ugotovitvami organa in učinkovito (še pred izdajo odločbe) udejanji pravico do izjave.

39.Po pravilih splošnega upravnega postopka, ki se uporablja glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena v ZIN ali v drugih posebnih zakonih, ki urejajo delovanje posameznih inšpekcij (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZIN), je treba stranki (kar velja tudi za zavezanca v inšpekcijskem postopku) omogočiti sodelovanje pri izvedbi posameznih dejanj, tudi pri ogledu, kar pripomore k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja zadeve, stranki pa omogoča, da se neposredno seznani z ugotovitvami organa in učinkovito (še pred izdajo odločbe) udejanji pravico do izjave.

Sklepno

Sklepno

40.Ker organ na prvi stopnji izpodbijane odločne ni ustrezno obrazložil, tožniku pa tudi ni bila dana možnost sodelovanja v postopku (pri ogledu inšpektorja), je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski organ bo moral pri odločanju v ponovljenem postopku, v katerem je vezan na stališča sodišča, ki izhajajo iz sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Tožniku bo organ moral v postopku zagotoviti pravico do udeležbe ter do izjave, v odločbi pa se bo moral opredeliti do njegovih pripomb.

40.Ker organ na prvi stopnji izpodbijane odločne ni ustrezno obrazložil, tožniku pa tudi ni bila dana možnost sodelovanja v postopku (pri ogledu inšpektorja), je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski organ bo moral pri odločanju v ponovljenem postopku, v katerem je vezan na stališča sodišča, ki izhajajo iz sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Tožniku bo organ moral v postopku zagotoviti pravico do udeležbe ter do izjave, v odločbi pa se bo moral opredeliti do njegovih pripomb.

41.Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz navedenega razloga, se do drugih (vseh) tožbenih ugovorov ni opredeljevalo. Ob tem le pripominja, da tožnikovo sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi, I Up 180/2022 z dne 20. 9. 2023, in sodno odločbo Upravnega sodišča RS, I U 887/2022 z dne 16. 1. 2024, ter zatrjevanje, da je Sklep o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2021 upravni akt iz 2. člena ZUS-1 in da ni obrazložen ter se ga ne da preizkusiti, za obravnavani primer ni pomembno. Sklep o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2021 namreč ni izpodbijani akt v tem upravnem sporu, in tožnik zoper njega ni vložil samostojne tožbe, kar ni sporno.

41.Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz navedenega razloga, se do drugih (vseh) tožbenih ugovorov ni opredeljevalo. Ob tem le pripominja, da tožnikovo sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi, I Up 180/2022 z dne 20. 9. 2023, in sodno odločbo Upravnega sodišča RS, I U 887/2022 z dne 16. 1. 2024, ter zatrjevanje, da je Sklep o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2021 upravni akt iz 2. člena ZUS-1 in da ni obrazložen ter se ga ne da preizkusiti, za obravnavani primer ni pomembno. Sklep o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2021 namreč ni izpodbijani akt v tem upravnem sporu, in tožnik zoper njega ni vložil samostojne tožbe, kar ni sporno.

42.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

42.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

K II. točki izreka:

43.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnika je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti. Toženka je dolžna tožniku stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe.

43.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnika je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti. Toženka je dolžna tožniku stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe.

44.Obresti od zneska stroškov postopka je sodišče prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov tožnika ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

44.Obresti od zneska stroškov postopka je sodišče prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov tožnika ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

45.Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

45.Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

-------------------------------

-------------------------------

1Ki je veljal od uveljavitve Zakona o interventnih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in odpadnimi nagrobnimi svečami (ZIURKOE), to je od 29. 12. 2018, do uveljavitve novele ZVO-1J, to je do 31. 12. 2020.

1Ki je veljal od uveljavitve Zakona o interventnih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in odpadnimi nagrobnimi svečami (ZIURKOE), to je od 29. 12. 2018, do uveljavitve novele ZVO-1J, to je do 31. 12. 2020.

2So pa dolžne sisteme, ki so bili vzpostavljeni pred 4. 7. 2018, uskladiti z določbo člena 8 a direktive do 5. 1. 2023 (člen 8a(7)).

2So pa dolžne sisteme, ki so bili vzpostavljeni pred 4. 7. 2018, uskladiti z določbo člena 8 a direktive do 5. 1. 2023 (člen 8a(7)).

3Spremenjena z Uredbo 1882/2003, Direktivo 2004/12/ES, Direktivo 2005/20/ES, Uredbo 219/2009, Direktivo komisije 2013/2/EU, Direktivo 2015/720 in Direktivo 2018/852.

3Spremenjena z Uredbo 1882/2003, Direktivo 2004/12/ES, Direktivo 2005/20/ES, Uredbo 219/2009, Direktivo komisije 2013/2/EU, Direktivo 2015/720 in Direktivo 2018/852.

4Načelo lojalne razlage od sodišča terja, da določbo nacionalnega prava, ki ni v skladu s pravom EU, razlaga v skladu z namenom oziroma ciljem (torej je v duhu) evropskega predpisa.

4Načelo lojalne razlage od sodišča terja, da določbo nacionalnega prava, ki ni v skladu s pravom EU, razlaga v skladu z namenom oziroma ciljem (torej je v duhu) evropskega predpisa.

5Glej sodbe SEU v zadevah C-128/09 do C-131/09, C-664/15, tč. 55, 56, 57.

5Glej sodbe SEU v zadevah C-128/09 do C-131/09, C-664/15, tč. 55, 56, 57.

6Je pa zakonska določba 12. odstavka 20. člena ZVO-1 presplošna. in le na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da je v nasprotju z 9.in 10. členom ZVO-1 oziroma z zahtevami Direktive o odpadkih.

6Je pa zakonska določba 12. odstavka 20. člena ZVO-1 presplošna. in le na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da je v nasprotju z 9.in 10. členom ZVO-1 oziroma z zahtevami Direktive o odpadkih.

7Ta meja 15.000 kg zbrane embalaže na leto je bila z novo Uredbo o embalaži in odpadni embalaži odpravljena. Zaradi nove uredbe so v sistem PRO vstopili vsi, ki dajejo embalažo na trg, ne glede na količino embalaže, a šele z julijem leta 2021.

7Ta meja 15.000 kg zbrane embalaže na leto je bila z novo Uredbo o embalaži in odpadni embalaži odpravljena. Zaradi nove uredbe so v sistem PRO vstopili vsi, ki dajejo embalažo na trg, ne glede na količino embalaže, a šele z julijem leta 2021.

8Glej s tem v zvezi sodbo UPRS opr. št. I U 886/2022 z dne 10. 6. 2024, 24. točka.

8Glej s tem v zvezi sodbo UPRS opr. št. I U 886/2022 z dne 10. 6. 2024, 24. točka.

9UPRS opr. št. I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, 16. točka.

9UPRS opr. št. I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, 16. točka.

10UPRS opr. št. I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, 16. točka ter UPRS opr. št. I U 1522/2019 z dne 21. 11. 2019, 14. točka.

10UPRS opr. št. I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, 16. točka ter UPRS opr. št. I U 1522/2019 z dne 21. 11. 2019, 14. točka.

11Stranka ima v skladu z načelom zaslišanja (9. člen ZUP) pravico biti prisotna pri ogledu (200. člen ZUP).

11Stranka ima v skladu z načelom zaslišanja (9. člen ZUP) pravico biti prisotna pri ogledu (200. člen ZUP).

Zveza:

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 157, 157/1, 20, 20/12

Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 157, 157/1, 20, 20/12

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 200

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 200

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv - člen 8, 8a, 8a (1), 8a (1)(d)

Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv - člen 8, 8a, 8a (1), 8a (1)(d)

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.