Jedro

Obstoj ovir za vračanje v naravi iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, je treba presojati glede na pravno ureditev, veljavno ob odločanju o denacionalizaciji.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper 1. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 4. 10. 2001, jo odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S 1. točko izreka navedene odločbe je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za vrnitev v last in posest podržavljenih nepremičnin Blejskega otoka, parc. št. 1145/1, 1145/2, 1145/3, 1145/5, 1145/6, 1146, 1147/2, 1148, 1149, 1150, vse vl. št. 676 k. o. Ž.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se ne strinja s stališčem tožene stranke, da so za vrnitev v last in posest nepremičnin Blejskega otoka podane ovire po 3. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po določbi tretjega odstavka 18. člena ZDen se vračajo tudi nepremičnine, ki so razglašene za naravne znamenitosti ali za kulturne spomenike, kar pomeni, da takšen status ni ovira za vrnitev v naravi, temveč so to lahko le druge okoliščine, predpisane v določbah ZDen. Tožena stranka je stališče, da gre v obravnavanem primeru za dobrine, ki jih je zakonodajalec z določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen izvzel iz vračanja v naravi, oprla na določbo 51. člena Zakona o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86, 8/90 in 26/92 - ZNKD), ki je določal, da spomenika ali znamenitosti, ki je v družbeni ali javni lastnini, ni mogoče odtujiti. Ustavno sodišče RS je v odločbi, št. U-I-320/94 z dne 25. 5. 1995, že razložilo, da je ta določba v sistemu prevladujoče družbene lastnine zagotavljala le, da se obseg družbene lastnine na določenih sredstvih ne bo zmanjševal na škodo drugih oblik lastnine. Ni pa ZNKD omejeval pravne sposobnosti nosilcev lastninske pravice glede možnosti pridobivanja lastninske pravice na kulturnih spomenikih oziroma naravnih znamenitostih. Tudi ni podlage za sklep, da so nepremičnine Blejskega otoka javno dobro. Tega stvarnopravnega statusa jim ne dajejo niti izjemne prirodne lastnosti in z njimi spojeni arhitekturni posegi človeka, zaradi katerih je sicer v javnem interesu vzpostavljeno ustrezno varstvo. Ker se lahko s takim varstvom poseže tudi v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico, sam varstveni režim še ne pomeni, da ima objekt varstva status javnega dobra. Z vzpostavitvijo lastninske pravice Republike Slovenije na nepremičninah Blejskega otoka je bil vzpostavljen poseben lastninski režim po 62. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99 - ZVKD), da spomenika državnega pomena, ki je v lasti države, ni dopustno odtujiti; po 85. členu Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 – ZON) pa, da naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu. Vendar bi bilo z uporabo navedenih določb ZON in ZVKD, ki sta bila sprejeta leta 1999, poseženo v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, kakršnega varuje v letu 1991 sprejeti ZDen. Da gre pri denacionalizaciji za pričakovano pravico, in se morajo vsi vzdrževati posegov vanjo, je v svojih odločbah menilo tudi Ustavno sodišče RS (odločbe, št. U-I-95/91, U-I-431/94, U-I- 22/95, U-I-119/94, U-I-107/96, U-I-326/98, U-I-138/99). Zmotno je stališče, ki se nanaša na odločitvi pod 2. in 3. točko odločbe tožene stranke, ki sicer nista izpodbijani s tožbo, da se cerkev na Blejskem otoku ni lastninila in da ostaja zavezanec za vrnitev v naravi Turistično podjetje turizem in rekreacija Bled, p. o.. Z Odlokom o razglasitvi Blejskega otoka za kulturni spomenik državnega pomena (Uradni list RS, št. 81/99) sta kot kulturna spomenika razglašeni enoti Bled-otok (EŠD 5287) in Bled-cerkev (EŠD 25), znotraj enote Blejskega otoka, z Zakonom o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 89/99 - ZLKSDL) pa sta oba spomenika postala last Republike Slovenije (2. člen ZLKSDL). Zato je v obravnavani zadevi denacionalizacijski zavezanec za vrnitev v naravi le Republika Slovenija, navedeno turistično podjetje pa obdrži položaj stranke v postopku zaradi varovanja svojih pravic do uveljavljanja vlaganj v podržavljene nepremičnine. Odločitev, da tožeča stranka ni upravičena do denacionalizacije v obliki odškodnine, je preuranjena.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in meritorno odloči o zadevi. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker je izpodbijano sodbo izdalo brez glavne obravnave, kar je vplivalo na njeno zakonitost in pravilnost. Na glavni obravnavi bi zahtevala vpogled v dokumente, predvsem v Odločbo o zavarovanju Blejskega otoka in v ZNKD, ki je prepovedoval prosto razpolaganje z varovanimi dobrinami oziroma odtujitev objektov, ki so v javni ali družbeni lastnini. Prepoved razpolaganja oziroma izvenprometnost nepremičnin Blejskega otoka predstavlja dejanski stan določbe 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Prepoved razpolaganja izhaja iz 51. člena ZNKD, izvenprometnost pa ima podlago v naravnem javnem dobru. Nepremičnine Blejskega otoka so naravno javno dobro in naravna znamenitost in kulturni spomenik. Naravno javno dobro ne nastane zgolj s konstitutivnim aktom države (kot grajeno javno dobro), temveč z naravnim dogodkom. Sodišče prve stopnje pojem javnega dobra razlaga preozko. Spregleda, da je opredelitev javnega dobra odvisna od narave dobrine in njenega namena, v obravnavani zadevi je očitna javna raba in podan splošni interes. Blejski otok je bil s posebnim aktom že leta 1949 opredeljen za naravno in kulturno dobrino in je tak status ohranil tudi na podlagi ZNKD, ki je izrecno prepovedoval odtujitev objekta, ki je v javni ali družbeni lastnini. Blejski otok je znamenita ledeniška tvorba, značaj naravnega parka mu daje obraščenost z zelenjem. Zgradbe na otoku predstavljajo tipično baročno arhitekturo, razlogi za varovanje so že leta 1949 temeljili na ugotovitvi, da je otok sam po sebi svetovno znana znamenitost in edini tovrstni v Sloveniji. Kot naravno javno dobro je treba upoštevati tudi Zakon o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81 in 29/86), po katerem so jezera in priobalna zemljišča dobrine splošnega pomena in pod posebnim varstvom. Nedvomno predstavlja Blejski otok del Blejskega jezera oziroma je z jezerom neločljivo povezan. Sklicevanje na takšen status ne pomeni nedovoljenega posega v položaj denacionalizacijskih upravičencev. Uporaba ZON pa bi dejansko posegla v pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev, ker ZON ni materialno pravo ob uveljavitvi ZDen in bi bila podana retroaktivnost, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 155. člena Ustave RS. Zato se je v svoji odločbi oprla predvsem na določbo 51. člena ZNKD, ki je veljal za kulturno dediščino do sprejema ZVKD in ZON. V Prilogi 1 (ki je sestavni del ZLKPDL) je Seznam kulturnih spomenikov, ki postanejo državna last, in je naveden samo Blejski otok (EŠD 5287), ne pa tudi cerkev (Cerkev Marijinega Oznanjenja), zato velja, da cerkev ni podržavljena in je ostala družbena lastnina, imetnik pravice uporabe je navedeno turistično podjetje, zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki tudi cerkev šteje za državno lastnino. Tudi ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila preuranjena odločitev o denacionalizaciji v obliki odškodnine. Tožničin pooblaščenec je bil z dopisom z dne 10. 7. 2001 pozvan, naj zahtevek za vrnitev nepremičnine v naravi dopolni z zahtevkom za izplačilo odškodnine v obliki obveznic. Ker je bil dopis naslovljen na strankinega pooblaščenca, ki ni neuka stranka, temveč odvetnik, je bilo opozorilo dovolj jasno.

4. Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker je odločilo brez glavne obravnave. Odločitev sodišča, da ni ovir za vračanje nepremičnin Blejskega otoka, ker ne gre za javno dobro, je napačna in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Predvsem ni upoštevalo temeljnega načela zakonitosti, ki pomeni, da je treba pri odločanju upoštevati zakone, ki veljajo v času odločanja. V tem času so bile nepremičnine Blejskega otoka kulturni spomenik državnega pomena v lasti države (ZLKSDL). Po določbi 62. člena ZVKD kulturnega spomenika državnega pomena v lasti države ni dopustno odtujiti. Glede na veljavne predpise obstaja ovira za vrnitev v naravi iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen v povezavi z 62. členom ZVKD. Napačno in preozko je stališče sodišča prve stopnje, da nepremičnine Blejskega otoka niso javno dobro v tem smislu, da bi bile izven pravnega prometa oziroma da na njih ne bi bilo moč pridobiti lastninske pravice. Blejski otok je že leta 1949 pridobil status javne in vsem dostopne dobrine ter poseben varovalni status z Odločbo o zavarovanju Blejskega otoka. Zakonodajalec se je že takoj po podržavljenju zavedal njenega izrednega pomena in jo tudi primerno zavaroval, s tem pa ji nedvomno dal vsebino stvari splošnega pomena, ki mora biti vsem dosegljiva pod enakimi pogoji. Na ta način je Blejski otok po vsebini nedvomno pridobil lastnost javnega dobra s posebno zaščito. Sklicuje se tudi na ZNKD, ki je veljal ob uveljavitvi ZDen in ki v 51. členu določa, da se kulturnega spomenika ali naravne znamenitosti, ki je v družbeni ali javni lastnini, ne more odtujiti. Pri tem navaja, da je stališče prvostopnega sodišča glede uporabe 51. člena ZNKD, ki je razširilo odločitev Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-320/94 z dne 25. 5. 1995) na obravnavano zadevo preširoko, saj je ustavne odločbe treba upoštevati le za tiste primere, za katere so bile sprejete. V procesu lastninjenja je bilo sprejetih več zakonov, ki so urejali lastninjenje raznih vrst takratne družbene lastnine. Ti zakoni so v svoje določbe umestili, kako je z nepremičninami, glede katerih tečejo denacionalizacijski postopki. Oba zakona, ki sta po letu 1991 uredila lastninjenje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Uradni list RS, št. 89/99 in 107/99), takih določb nimata. Zato ni pogojev za vrnitev nepremičnin Blejskega otoka, ki so v lasti države in so kulturni spomenik. Napačni sta stališči v zvezi z lastništvom cerkve in pozivom za dopolnitev zahteve za denacionalizacijo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrne.

5. Tožeča stranka v odgovorih na pritožbi tožene stranke in Državnega pravobranilstva RS navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in predlaga, da pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga uveljavljata tožena stranka in Državni pravobranilec RS.

8. Iz upravnih spisov izhaja, da je Blejski otok na podlagi Zakona o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Ljudski Republiki Sloveniji (Uradni list LRS, št. 23/48) že z Odločbo o zavarovanju Blejskega otoka (Uradni list LRS; št. 29/182-49) zavarovan kot prirodna znamenitost in kulturni spomenik. Status prirodne znamenitosti in kulturnega spomenika na podlagi navedene odločbe je imel ob uveljavitvi ZDen, to je 7. 12. 1991, kot tudi v času odločanja tožene stranke. Ob uveljavitvi ZDen je veljal ZNKD, ki ni posegel v že izvedene razglasitve, pač pa je z določbo 109. člena izrecno določil, da ostanejo v veljavi akti o razglasitvi, izdani na podlagi prejšnje pravne ureditve. V času odločanja tožene stranke sta veljala ZVKD in ZON. Da ostanejo že sprejeti akti o razglasitvi v veljavi, je za kulturne spomenike določil 79. člen ZVKD, za naravne znamenitosti pa prvi odstavek 163. člena ZON. Navedeni določbi izrecno določata, da ostanejo v veljavi akti o razglasitvi, ki so bili izdani na podlagi Zakona o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Ljudski Republiki Sloveniji, na podlagi katerega je bila izdana Odločba o zavarovanju Blejskega otoka.

9. Vračanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti ureja tretji odstavek 18. člena ZDen. Ta določa, da se kulturni spomeniki in naravne znamenitosti vračajo pod pogoji tega zakona. Po presoji pritožbenega sodišča gre za materialnopravne pogoje, pod katerimi je denacionalizacija sploh mogoča (podržavljenje na podlagi predpisa oziroma na način, ki ga ZDen določa kot podlago za denacionalizacijo; osebe, ki so upravičene do denacionalizacije; rok za vložitev zahtev), kot tudi za pogoje, od katerih je odvisna odločitev o načinu oziroma obliki vračanja podržavljenega premoženja. To pomeni, da se kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, če so izpolnjeni materialnopravni pogoji za denacionalizacijo, vrnejo v naravi - v last in posest le, če niso podane ovire iz 19. člena ZDen. Prav to, ali obstoji ovira iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, pa je v tej zadevi sporno. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je podan dejanski stan za uporabo navedene določbe ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice.

10. Katere nepremičnine so izvzete iz pravnega prometa oziroma na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice, je po presoji pritožbenega sodišča potrebno presojati glede na pravno ureditev, veljavno ob odločanju o denacionalizaciji. ZDen nima splošne določbe, ki bi zavezovala pristojen organ zgolj k uporabi pravne ureditve, veljavne ob uveljavitvi ZDen, vendar morajo upravni organi pri odločanju ravnati po načelu zakonitosti, določenim z drugim odstavkom 120. člena Ustave RS. To načelo zavezuje upravne organe, da odločajo v okviru in na podlagi ustave in veljavnih zakonov. Tudi ureditev v tretjem odstavku 6. člena ZDen se sklicuje na veljavne zakone, ko določa, da se pri oblikovanju denacionalizacije, ki jo zagotavlja ZDen, upoštevajo izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice, če ZDen ne določa drugače. Glede možnosti pridobivanja lastninske pravice na kulturnih spomenikih oziroma naravnih znamenitosti v ZDen ni drugače določeno. Tudi omejitve iz 19. člena ZDen je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati po stanju oziroma pravni ureditvi, veljavni v času odločanja. Da je pravno pomembno stanje ob odločanju o denacionalizaciji, izhaja že iz vsebine zakonskega besedila; da so lastnosti (ekonomske in funkcionalne) nepremičnine, o kateri se odloča v postopku denacionalizacije, ustavno dopustno merilo za zakonsko izključitev vračanja v naravi, pa je stališče, ki ga je sprejelo Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, izdani v postopku presoje ustavnosti dopolnitve 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, sprejete z novelo ZDen-B. Tudi glede na navedeno ni podlage za stališče sodišča prve stopnje, da se pri odločanju o denacionalizaciji upoštevajo le izključitve in omejitve, določene v zakonih, ki so veljali ob uveljavitvi ZDen.

11. V času odločanja o denacionalizaciji je pravni režim kulturnih spomenikov urejal ZVKD, pravni režim naravnih znamenitosti pa ZON. Po 62. členu ZVKD spomenika, ki je v lasti države, ni dopustno odtujiti, po prvem odstavku 85. člena ZON pa niso v pravnem prometu naravne vrednote, ki so v lasti države, razen v primerih, določenih z ZON. V času odločanja o denacionalizaciji so nepremičnine Blejskega otoka, ki so po ureditvi 163. člena ZON obdržale režim naravne vrednote, bile v lasti države. V last države so prešle na podlagi 2. člena ZLKSDL. Ker jih je ureditev prvega odstavka 85. člena ZON izvzela iz pravnega prometa, je tudi po presoji pritožbenega sodišča podan dejanski stan iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen oziroma ovira za njihovo vrnitev v naravi. Tožena stranka je zato pravilno razlagala določbe ZDen, ko je ugotovila, da je podana ovira za vrnitev v naravi, ker so izvzete iz pravnega prometa. Okoliščina, da je presojo, da so izvzete iz pravnega prometa, oprla poleg ureditve ZON (obrazložitev na 5. in 6. strani odločbe) tudi na ureditev 51. člena ZNKD, ki ji sicer ne gre pripisovati neposrednega učinka izvzetosti iz pravnega prometa, in na zatrjevanje, da gre za naravno javno dobro, pa na odločitev ni vplivala.

12. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odklonitev uporabe določb ZON, ZVKD in ZLKSLD, ki so veljali v času odločanja o denacionalizaciji. Da gre pri denacionalizaciji za pričakovano pravico in se morajo vsi vzdrževati posegov vanjo, je res stališče, ki ga v svojih odločitvah zasleduje Ustavno sodišče RS. Vendar pričakovana pravica kot izhaja iz ureditve ZDen, ne zapoveduje izključitve uporabe veljavne zakonske ureditve pri odločanju. Tudi začasna ureditev (68. člen ZDen), ki je mogoča že ob verjetni izkazanosti dejanske in pravne podlage zahteve za vrnitev nepremičnine, je omejena na razpolagalna upravičenja (civilnopravna in povezana s kapitalskim preoblikovanjem) denacionalizacijskih zavezancev. Na civilnopravna razpolaganja denacionalizacijskih zavezancev je naravnana tudi prepoved iz 88. člena ZDen. Sprejem zakona oziroma ravnanje po zakonski ureditvi, ki je vzpostavila državno lastnino in varovalni režim prepovedi prometa, po presoji pritožbenega sodišča zato ne more pomeniti nedovoljenega razpolaganja v smislu 88. člena ZDen. O tem se je Vrhovno sodišče že izreklo v sodbi, št. II Ips 402/2001 z dne 27. 2. 2002. Upravni organ kot tudi sodišče, ki odloča v upravnem sporu, pa ni pristojno za presojo skladnosti veljavnih zakonov z Ustavo RS. V obravnavani zadevi tudi ni podatkov, da bi sodišče prve stopnje ravnalo skladno s 156. členom ustave in zaradi dvoma v ustavnost veljavne zakonske ureditve prekinilo postopek odločanja o denacionalizaciji zaradi začetka postopka pred Ustavnim sodiščem RS. Pomislekov glede ustavnosti ureditve ZON, ZVKD in ZLKSDL pa tudi pritožbeno sodišče nima.

13. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, in sicer, da bi bila odločitev o denacionalizaciji v obliki odškodnine preuranjena. V zahtevi za denacionalizacijo je tožeča stranka izrecno zahtevala vrnitev nepremičnin Blejskega otoka, in sicer v last in posest in je pri tej obliki denacionalizacije vztrajala ves čas postopka, kljub pravilnemu pozivu tožene stranke za spremembo zahtevka glede oblike denacionalizacije (poziv z dne 10. 7. 2001). V pozivu z dne 10. 7. 2001 je tožena stranka natančno pojasnila dejansko in pravno podlago in tudi svoja stališča v zvezi z uporabo materialnega prava. Tožeči stranki je dala primeren rok 15 dni za dopolnitev zahteve za denacionalizacijo z zahtevkom za izplačilo odškodnine in jo opozorila, da bo odločala o prvotni zahtevi, če tožeča stranka ne bo ravnala po pozivu. Da je tožeča stranka poziv prejela, ga razumela, a ni ravnala po njem, izhaja iz dopisov tožeče stranke, prejetih 13. 7. 2001 in 23. 8. 2001. V slednjem dopisu je tožeča stranka sporočila, zakaj meni, da je vrnitev v naravi edina možna oblika denacionalizacije. Tožeča stranka ima sicer prav, ko v spremembi tožbe navaja, da je odškodnina subsidiarna oblika denacionalizacije, vendar je o njej mogoče odločiti le, če je takšna oblika denacionalizacije bila zahtevana. Stališče upravne in sodne prakse namreč je, da se denacionalizacijski postopek začne na zahtevo stranke (prvi odstavek 61. člena ZDen) in je zato pristojni organ na zahtevo vezan. Po prvem odstavku 62. člena ZDen je obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo tudi navedba o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da v postopku denacionalizacije ni mogoče odločiti o nečem, kar ni bilo zahtevano.

14. Prav tako ni pritrditi toženi stranki, da so nepremičnine Blejskega otoka zavarovane kot naravno javno dobro. Če naj nepremičnina postane javno dobro, mora pristojni organ izdati ustrezni akt, ki je konstitutivne narave. Status javnega dobra je treba razglasiti in istočasno določiti režim njegove uporabe. Tudi sodna praksa je razvila stališče, da ni mogoče govoriti o prehodu neke nepremičnine v sfero javnega dobra zgolj na dejanski podlagi (Sklep Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 510/97 z dne 11. 2. 1999). Tudi v določbah Zakona o vodah, na kar se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ni podlage za stališče, da ima otok isti režim kot jezero, v katerem se nahaja.

15. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki naj bi bila podana s tem, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Iz tožbe res izhaja, da je tožeča stranka zahtevala izvedbo glavne obravnave. Vendar gola zahteva za izvedbo glavne obravnave za obveznost njene izvedbe še ne zadostuje (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave RS namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je nekaj več kot samo golo zatrjevanje. Vsebina tožbe in njene spremembe izkazujejo, da je tožeča stranka zahtevo za razpis glavne obravnavane sicer povezovala z načelom kontradiktornosti in neposrednosti izvajanja dokazov, ni pa navedla, kakšna dejstva naj bi izkazovali predlagani dokazi. Stranka z interesom (navedeno turistično društvo) v odgovoru na tožbo ni predlagala oprave glavne obravnave, tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS pa odgovora na tožbo nista vložila, čeprav sta imela to možnost. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka navaja, da je imelo sodišče prve stopnje v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, dovolj podlage za odločanje na seji. Zato po presoji pritožbenega sodišča opustitev oprave glavne obravnave ni vplivala niti mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

16. Pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja s pritožbo tožena stranka, je nedovoljen. Po določbi petega odstavka 72. člena ZUS je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati, kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja. Na odločitev tudi ne vpliva stališče v zvezi z lastninjenjem cerkve, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo, saj odločitev pod 2. in 3. točko izreka odločbe tožene stranke s tožbo ni izpodbijana.

17. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ne vpliva na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.