Jedro

Pravica do časti in dobrega imena je tipična osebnostna pravica. Prekrši se med drugim z izjavo o neresničnih dejstvih, ki škodijo časti ali ugledu prizadetega. Kršitelj se v tem primeru ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, saj njen namen ni širjenje neresničnih vesti. Da bi tožnik uspel, bi moral torej dokazati, da so dejstva, ki jih je objavila toženka, neresnična, in da so taka, ki škodijo njegovemu dobremu imenu oz. časti. A tudi vsako navajanje neresničnih dejstev ni nedopustno žaljivo. Tako ni tudi v primeru, če je imel tisti, ki je podal neresnično izjavo, utemeljene razloge za to, da je verjel v njeno resničnost in ni imel žaljivega namena.

Ni šlo za poseg v tožnikovo zasebnost, saj plačilo davka, davčni dolg ali utaja davka niso zasebne zadeve, pač pa, kot pravilno ocenjuje že sodišče prve stopnje, ko gre za dolgove in domnevno utajo v takem obsegu, zadeve javnega interesa in pomena.

Vse, kar je bilo za tožnika sporno v vseh treh zapisih, se je po prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje izkazalo za resnično oziroma je imelo podlago v zanesljivih virih in v nespornih objektivnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik mora toženki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.860,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožnikove zahtevke, in sicer da mu mora toženka plačati 25.000.000,00 EUR odškodnine ter objaviti opravičilo za tri objave na spletni strani ... oziroma mu plačati namesto tega 250.000,00 EUR. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov 5.261,02 EUR, z obrestmi v primeru zamude 15 dnevnega izpolnitvenega roka. Gre za zapis iz novembra 2014 "naslov A" ter za dva zapisa iz januarja 2017 »naslov B« in »naslov C«, katerih vsebina govori o milijonskih davčnih dolgovih tožnika. Sodišče je presodilo, da gre za zadevo javnega pomena in interesa, in da zapisi niso protipravni, ker navajajo resnična dejstva oziroma se opirajo na uradne informacije.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik, uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge ter predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev. Najprej meni, da odvetniška družba, ki je vložila odgovor na tožbo, ni imela pooblastila za to, dve kasnejši vlogi pa nista bili podpisani. Dalje, odvetnik B. B. naj ne bi predložil substitucijskega pooblastila, čeprav je zaposlen v odvetniški družbi. V zvezi s tem očitkom se sklicuje na sodbo I Cp 1717/2010. Meni, da bi bilo zato treba nepopolne vloge zavreči in izdati zamudno sodbo. Nadalje meni, da je bilo sodišče pristransko, saj isto sodišče odloča v različnih postopkih zoper njega in v postopkih, ki jih vodi sam proti drugim osebam, je pa tudi pod vplivom medijskega linča zoper njega. Glede stroškov meni, da so napačno obračunani. Meni, da ni pojasnjeno, kateri so bili potrebni, sodišče tudi ne bi smelo priznati odvetniških stroškov, sploh na 100 %. Očita tudi kršitev 12. čl. ZPP, saj kot prava neuka stranka ni bil deležen ustreznega opozorila sodnika, niti ni bil opozorjen, da mora kršitve postopka grajati.

Glede uporabe materialnega prava in ugotavljanja dejanskega stanja pritožnik povzema, kaj je bilo objavljeno na spletnih straneh toženke in kdaj ter vztraja, da je šlo za neresnice, pri zapisu katerih novinar ni ravnal, kot je treba, in trdi, da je bilo poseženo v njegovo zasebnost in dostojanstvo, trdi, da je bil razžaljen in da je bilo kršeno načelo domneve nedolžnosti. Glede ugotavljanja dejanskega stanja pritožnik očita, da ga sodišče ni raziskalo in da v izreku piše o preiskavah in ostalih pritiskih, članki pa so iz obdobja glavnih obravnav v l. 2014 in 2017, ko preiskav ni več bilo. Vztraja pri svojem zahtevku in meni, da je pojasnil protipravnost in tudi vzročno zvezo med njo in višino škode.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila; v odgovoru obsežno argumentira svoj predlog za njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev svojih pritožbenih stroškov, ki jih opredeljuje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni storilo nobenih relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, večina odločilnih dejstev (kaj, kdaj in kako je bilo objavljeno) ni bilo spornih, ostala pa so v zadostni meri zanesljivo ugotovljena.

Glede očitkov o kršitvah določb pravdnega postopka

6. Na to, da stranka ni bila pravilno zastopana, se lahko sklicuje le ta.1 Kljub temu pa je očitno, da je bila toženka v redu zastopana, njene vloge pa žigosane in podpisane s strani pooblaščenih odvetnikov, ki so zanjo te vloge poslali sodišču, kot to izhaja iz teh vlog samih. Odvetnik, ki je zaposlen v pooblaščeni odvetniški družbi, prav zategadelj ne potrebuje še posebnega »substitucijskega pooblastila«, zato zadeva, na katero se sklicuje pritožnik, ni primerljiva oz. relevantna.

7. Očitki o pristranskosti sodišča so pavšalni. Le zato, ker zoper tožnika potekajo pred istim sodiščem še drugi sodni postopki, ali zato, ker jih sam vodi pred istim sodiščem zoper druge osebe, še ni podan dvom o pristranskosti enega izmed sodnikov, niti ni kršen videz njegove nepristranskosti. Pritožnik tega svojega očitka ne pojasni podrobneje (denimo ali glede povezanih ravnanj odloča isti sodnik, ki je že zavzel stališče v neki drugi zadevi, in podobno), zato nanj ni mogoče konkretneje odgovoriti.

8. Tudi očitek o kršitvi načela dolžnosti pomoči prava neuki stranki je pavšalen. Pritožnik ne pove, o čem naj ga sodišče ne bi poučilo, razen tega, da naj ga ne bi poučilo o dolžnosti grajanja procesnih kršitev, a tudi tu ne pove, katerih. Če meri s tem na tiste, ki jih očita v pritožbi, mu je že odgovorjeno, da niso podane, zato ni bilo potrebe, da bi jih grajal. Glede očitkov o zmotni uporabi materialnega prava in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja

9. Pravno podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka navaja že sodišče prve stopnje (131. čl. Obligacijskega zakonika; OZ), poleg tega pa sta glede zahtevanega opravičila v tej zadevi relevantni še dve medsebojno povezani pravili OZ: vsakdo sme zahtevati, da se odstranijo posledice dejanja, s katerim se krši njegova osebnostna pravica (zadevno relevantni del 1. odst. 134. čl. OZ), in kadar gre za kršitev takšne pravice, se lahko na stroške oškodovalca odredi med drugim to, da mora preklicati izjavo, s katero je storil kršitev ali storiti kaj drugega, s čimer se omogoči namen, ki se doseže z odškodnino (178. čl. OZ).

10. V obeh primerih – glede odškodnine in glede opravičila je bilo v konkretnem primeru bistveno vprašanje, ali je bila s pisanjem toženkinih novinarjev s tremi obravnavanimi zapisi protipravno prizadeta tožnikova pravica do časti in dobrega imena. To je tipična osebnostna pravica.2 Prekrši se mdr. z izjavo o neresničnih dejstvih, ki škodijo časti ali ugledu prizadetega. Kršitelj se v tem primeru ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, saj njen namen ni širjenje neresničnih vesti.3 Da bi tožnik uspel, bi moral torej dokazati, da so dejstva, ki jih je objavila toženka, neresnična, in da so taka, ki škodijo njegovemu dobremu imenu oz. časti. A tudi vsako navajanje neresničnih dejstev ni nedopustno žaljivo. Tako ni tudi v primeru, če je imel tisti, ki je podal neresnično izjavo, utemeljene razloge za to, da je verjel v njeno resničnost in ni imel žaljivega namena.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v spornih objavah zapisano bodisi resnično bodisi utemeljeno šteto za resnično. Ugotovilo je, da je bilo tožnikovo podjetje (družba Y, katere edini družbenik in ustanovitelj ter zakoniti zastopnik je bil tožnik) na seznamu FURS največjih davčnih dolžnikov, da je bila leta 2013 zoper tožnika vložena obtožnica, l. 2014 spremenjena in l. 2015 vložena nova, ki je očitala kaznivo dejanje davčne zatajitve ter pomoči pri davčni zatajitvi, pranje denarja in uničenje poslovnih listin (tč. 25. obrazložitve izpodbijane sodbe). Nič od tega pritožnik ne zanika, naslavlja le nerazumljiv očitek, da naj bi bili v izreku sodbe zapisi o preiskavah in ostalih pritiskih, članki pa so iz obdobja glavnih obravnav v l. 2014 in 2017, ko preiskav ni več bilo. Na to se ne da razumno odgovoriti.

12. V zvezi z vsakim od treh spornih zapisov sodišče konkretno in natančno pojasni, na čem so temeljili: - V članku »naslov B« navedeno, da nezakonita korist, ki si jo je skušal tožnik pridobiti, znaša okoli 25 mio EUR, temelji na odgovoru Specializiranega državnega tožilstva novinarju, zapis, da je (…) B. denar dvignil, okoli deset odstotkov zadržal, ostalo pa izročil tožniku, pa na priznanju prvega v kazenskem postopku zaradi davčne zatajitve in pranja denarja zoper njega. Nekatere druge podrobnejše informacije je novinarju posredovala Policija, nekaj pa so pisali drugi mediji, kot je vse to natančno obrazloženo v točkah 15-19 obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se konkretno pritožba ne sooči, le ponavlja svoja pavšalna stališča o neresničnosti navedb.

- V članku „naslov C“ z dne 30. 1. 2017 je navedeno, da je tožnik z okoli 24 mio EUR davčnega dolga največji davčni dolžnik in da je vložil proti državi več odškodninskih tožb ter večino do njih že izgubil; glede prvega je že zgoraj pojasnjeno, na kaj je bilo oprto, glede izgubljenih odškodninskih tožb pa sodišče prve stopnje v 19. tč. navaja, da to dejstvo delno izhaja iz tožnikove lastne izpovedbe (izgubil je več tožb pred višjim sodiščem, vložil pa dve reviziji) ter odgovora Državnega pravobranilstva RS avtorju prispevka z dne 10. 1. 2017. - V članku „naslov A“ so navedbe, da tožnik ni poravnal kupnine 4,56 mio EUR, da ni uresničil nobeni idej in da je za njim vrsta nedelujočih podjetij, katerih pretežna resničnost (da ni uresničil projekta v zvezi z gradom X) temelji na tožnikovi lastni izjavi, sicer pa na uradnih podatkih (dolgovi gospodarske družbe Y so bili potrjeni od FURS). O prodaji gradu X so pisali tudi drugi mediji, kot je natančneje navedeno v tč. 22 na str. 12-13 izpodbijane sodbe.

13. Iz vsega povzetega jasno izhaja, da ni šlo za poseg v tožnikovo zasebnost, saj plačilo davka, davčni dolg ali utaja davka niso zasebne zadeve, pač pa, kot pravilno ocenjuje že sodišče prve stopnje, ko gre za dolgove in domnevno utajo v takem obsegu, so to zadeve javnega interesa in pomena. Prav tako je stvar javnega zanimanja prodaja gradu X. Vse, kar je bilo za tožnika sporno v vseh treh zapisih, se je po prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje, kot zgoraj natančneje navedeno, izkazalo za resnično oziroma je imelo podlago v zanesljivih virih in v nespornih objektivnih dejstvih.

14. Ker ravnanje, ki ga očita tožnik, torej ni bilo protipravno, ni nobene potrebe po razglabljanju o vzročni zvezi med njim in morebitno tožniku nastalo škodo.

15. Tudi odločitev o stroških je pravilna. Ker je toženko zastopala odvetniška družba, je pravilno, da so stroški odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, in sicer v celoti (100 %) v škodo tožnika, ki je v pravdi popolnoma propadel (1. odst. 154. čl. ZPP). Stroškovna odločitev je tudi ustrezno obrazložena; toženki so priznani potrebni stroški po specificiranem stroškovniku; kateri konkretno od teh naj ne bi bili potrebni, pritožnik ne navede, zato na ta očitek ni mogoče bolj podrobno odgovoriti.

16. Pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP potrditi izpodbijano sodbo.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP; tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora toženki povrniti stroške, ki ji jih je z njo povzročil, to je 2.500 tč. Po Odvetniški tarifi za sestavo odgovora na pritožbo, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar pri vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša skupaj 1.860,00 EUR. Priznane stroške mora tožnik toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Ude et. al., Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, Uradni list in GV založba Ljubljana, 2009, 3. knjiga str. 304. 2 D. Jadek Pensa v M. Juhart, N. Plavšak, urednika: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knj., str. 779, s sklicevanjem na A. Finžgarja. 3 Nav. avtorica v nav. komentarju, str. 783.