Jedro

Sodišče prve stopnje je glede predloženih evidenc pravilno ugotovilo, da niso verodostojne, čeprav se število opravljenih ur ujema s številom ur iz plačilnih list, ker prihaja do vsebinskih razhajanj glede praznikov, letnega dopusta in bolnišniškega staleža. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo podatkom iz knjižice delovnega časa za leto 2020 in 2021, ampak je ugotavljalo dejansko opravljeno število ur na podlagi drugih dokazov.

Delavec z zaposlitvijo pridobi pravico do regresa za letni dopust, vendar pa vsakokratni regres za letni dopust zapade v plačilo s 1. julijem tekočega leta. To pomeni, da se tožnik maja 2018 ni mogel odpovedati terjatvi iz naslova regresa za leto 2018.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da plača tožniku razliko v plači v skupnem znesku 16.503,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec od posameznega mesečnega zneska ter zavrnilo višji zahtevek do zneska 24.771,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača regres za letni dopustu za leto 2017 in 2018, in sicer za vsako leto v znesku 850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), nadomestilo za neizrabljen dopust za leto 2018 v znesku 560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), v preostalem (regres za letni dopust za 2016, nadomestila za neizrabljen dopust za leto 2016, 2017, 2019, in 2020, dodatek za delo na oddaljenem gradbišču in za delo na višini) pa je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.870,23 EUR (IV. točka izreka) in jo določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse v višini 61 % (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe glede plačila razlike v plači oziroma nadurnega dela (prvi odstavek I. točke izreka), glede regresa za letni dopust za leto 2018 (druga alineja II. točke izreka) ter glede stroškov postopka se pritožuje toženka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče neobrazloženo zavrnilo podatke iz knjige opravljenih delovnih ur in neutemeljeno ni verjelo A. A., B. B. ter tožencu glede opravljenega števila ur. Ni upoštevalo, da se je v gradbeni dnevnik vpisoval tudi čas prihoda in odhoda z dela. Toženec je povedal, da se nikoli ni delalo več kot 8 ur, da se je štartalo ob 7:30 uri iz Pirana in nato pobralo delavce, z delom pa se je končalo ob 16:00 uri. Tudi C. C. je povedal, da se je pričelo delati šele, ko so prišli na gradbišče, fizično pa se je delalo po 16:00 uri le, če je bilo potrebno. A. A. je povedal, da je v gradbenem dnevniku vključen čas prihodov in odhodov in ni bilo potrebe, da bi delali čez delovni čas. Tudi D. D. je izpovedal, da se je delalo le od 8. do 16. ure. Sodišče teh dejstev ni ocenjevalo v smislu 8. člena ZPP. Prav tako ni upoštevalo, da tožnik ni prerekal, da je bil odhod iz Pirana na delo ob 7:30 uri, tožnika pa se je pobralo v Izoli. V gradbenem dnevniku je večkrat vpisan delovni čas od 7:30 do 14:30 ure, zato ni podlage za zaključek, da je tožnik opravljal nadure. Nepravilna je tudi odločitev glede regresa za letni dopust za leto 2018, saj se je tožnik plačilu regresa odpovedal dne 15. 5. 2018. Delavec pridobi pravico do regresa ob nastopu dela, to je bilo pri tožniku 15. 9. 2013, zato ne gre za bodočo pravico. Tožnik je lahko razpolagal z regresom za leto 2018 in se mu je veljavno odpovedal. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je zahteval plačilo nadur, ker je trdil, da je delal od marca 2016 do februarja 2021 vsak dan 9 ur, plačilo pa je dobil le za 8 ur, prav tako je zahteval plačilo za sobote. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal delo 9 ur na dan, delal je tudi dve soboti v septembru 2019, zato mu je priznalo plačilo za 1 naduro za dneve, ko je delal, in sicer upoštevajoč zastaralni rok od oktobra 2016 do februarja 2021, ter plačilo za dve soboti v septembru 2019. To odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo po celoviti oceni vseh dokazov posebej in vseh skupaj. Dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, saj so zaključki obrazloženi z ustreznimi dejanskimi razlogi, podprti so z izvedenimi dokazi in tvorijo prepričljivo dokazno oceno. Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP.

7. Delodajalec je dolžan voditi evidenco delovnega časa na podlagi 12. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006 in nasl.), vendar toženka teh evidenc, razen za leti 2020 in 2021 ni predložila. Sodišče prve stopnje je glede predloženih evidenc pravilno ugotovilo, da niso verodostojne, čeprav se število opravljenih ur ujema s številom ur iz plačilnih list, ker prihaja do vsebinskih razhajanj glede praznikov, letnega dopusta in bolnišniškega staleža. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo podatkom iz knjižice delovnega časa za leto 2020 in 2021, ampak je ugotavljalo dejansko opravljeno število ur na podlagi drugih dokazov, zlasti gradbenega dnevnika in izpovedi tožnika ter C. C. Zakaj ni sledilo evidencam delovnega časa je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 6. in 7. točki obrazložitve, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožba pavšalno navaja, da iz gradbenega dnevnika izhaja, da je bil v rubriki delovni čas vpisan tudi čas od 7:30 do 14:30 ure, zato je napačna ugotovitev, da je tožnik delal od 7:30 do 16:30 ure. To iz gradbenega dnevnika ne izhaja. Prav tako ne drži, da tožnik ni prerekal, da se je ob 7:30 uri začela vožnja na delo, ob 16:00 uri pa vožnja domov. Tožnik je trdil, da je za toženko opravljal delo od 7:30 ure do 16:30 ure in ni zatrjeval, da je kot delovni čas štel tudi čas vožnje na in z dela. Tudi zaslišan je tožnik povedal, da ne zahteva plačila za čas vožnje na in iz dela. Sodišče prve stopnje je glede delovnega časa tožnika pravilno upoštevalo izpoved C. C., ki je bil najbolje seznanjen z delovnim časom tožnika, saj je z njim delal v isti skupini, za razliko od D. D. in investitorja A. A. D. D. je povedal, da ne ve kako so delali tožnik in ostali, ker je voznik kamiona, sam pa je delal od 8:00 do 16:00 ure. C. C., ki je delal s tožnikom pa je potrdil tožnikove navedbe in izpoved in povedal, da se je delalo od 7:30 do 16:30 ure. Priča ni izpovedala, da se je ob 7:30 uri pričela pot na delo, ob 16:00 pa odhod iz dela, kot to trdi toženka. C. C. je potrdil, da se je pričelo z delom, ko so prišli na gradbišče, je pa tudi povedal, da se je z delom pričelo ob 7:30 uri. Le toženec in A. A. sta izpovedala, da je v čas 7:30 in 16:30 zajet tudi čas vožnje na in z dela, sodišče prve stopnje pa jima utemeljeno ni verjelo, svojo odločitev glede tega pa je ustrezno in prepričljivo pojasnilo. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je C. C. povedal, da so delali po 16:00 uri, kadar je bilo to potrebno, saj je priča s tem le potrdila tožnikove trditve, pri čemer je ob zaslišanju jasno povedala, da se je delalo do 16:30 ure. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je za toženko opravljal delo 9 ur na dan, posledično je utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo nadur.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o plačilu regresa za letni dopust za leto 2018. Sodišče je tožniku pravilno prisodilo regres za leto 2018, čeprav je toženka predložila sklep z dne 15. 5. 2018, na podlagi katerega se naj bi tožnik strinjal, da se mu regres za leto 2018 ne plača. Delavec se sicer lahko odpove terjatvam iz delovnega razmerja, vendar to velja le za že zapadle terjatve, ne more pa se veljavno odpovedati bodočim, še nezapadlim terjatvam.1 Delavec z zaposlitvijo pridobi pravico do regresa za letni dopust (prvi odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih2 - ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 159. člena ZDR-1), vendar pa vsakokratni regres za letni dopust zapade v plačilo s 1. julijem tekočega leta (drugi odstavek 131. člena ZDR-1). To pomeni, da se tožnik maja 2018 ni mogel odpovedati terjatvi iz naslova regresa za leto 2018. Ker toženka tožniku ni plačala regresa za leto 2018, je sodišče prve stopnje toženki utemeljeno naložilo, da tožniku plača regres za leto 2018. 10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper izpodbijani del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi tožnik, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 19/2018. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.