Up-380/00

27. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa mag. B. B., odvetnica v Z. na seji senata dne 27. novembra 2001

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 301/99 z dne 4. 7. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Pritožnik je bil eden izmed delavcev družbe Zlatarna Ž., d. d., Z., ki je v stečajnem postopku prijavil svoje terjatve. Med drugim tudi terjatev iz naslova odpravnine trajno presežnemu delavcu z zamudnimi obrestmi. Pritožnik je bil kot presežni delavec določen pred uvedbo stečajnega postopka, vendar mu odpravnina ni bila izplačana. Stečajni upravitelj je prerekal prednostno izplačilo odpravnin. Pritožnik je skupaj z drugimi delavci zahteval ugotovitev pravice do prednostnega poplačila iz stroškov stečajnega postopka na podlagi 4. točke drugega odstavka 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - v nadaljevanju ZPPSL). S pravnomočno sodbo je bilo zahtevku pritožnika (in ostalih delavcev) ugodeno. Vrhovno sodišče pa je reviziji tožene stranke deloma ugodilo tako, da je zavrnilo zahtevek na ugotovitev pravice do prednostnega poplačila zamudnih obresti.

2.Pritožnik navaja, da so zamudne obresti objektivna posledica zamude in akcesorna terjatev, ki delijo usodo glavne terjatve. Po 114. členu ZPPSL z dnem stečaja ne nehajo teči obresti od terjatev proti dolžniku, zato so vsi upniki upravičeni do plačila obresti. Pritožniku pa je sodišče odreklo pravico do plačila zamudnih obresti, zato naj bi bil v neenakopravnem položaju do drugih upnikov. Njegova terjatev naj bi zaradi nepriznanja zamudnih obresti tudi izgubljala vrednost, zaradi česar je še dodatno oškodovan. Pritožnik meni, da je Vrhovno sodišče s svojo odločitvijo kršilo 14. in 22. člen Ustave, ker naj bi brez razloga in neutemeljeno odločalo drugače kot v podobnih zadevah.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč.

Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče torej lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Da bi kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana revizijska sodba, nasprotovalo kakšni od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, pritožnik ne izkaže.

4.Pritožnik ne zatrjuje, da so mu bila v sodnem postopku kršena ustavna jamstva procesne narave. Oporeka zgolj materialnopravni presoji sodišč oziroma uporabi materialnega prava. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Prav tako ne gre za primer, da bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave.

Odločitev sodišča je namreč zadostno obrazložena in temelji na zaključkih, ki so glede na načelo proste presoje dokazov in glede na pravila interpretacije pravnih norm, mogoči.

5.Člen 22 Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči tudi tako, da sodišče ne odloči drugače, kot sicer odloča v drugih podobnih primerih. Pritožnik le na splošno navaja, da je sodišče v njegovem primeru odločilo drugače, kot sicer sodišča odločajo v podobnih primerih, vendar za tako trditev ne predloži nobenih dokazov. Iz izpodbijane revizijske sodbe pa izhaja ravno nasprotno. Sodba se sklicuje na pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča. Po določbah 109. in 110. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZS) Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso in na občni seji sprejema pravna mnenja o vprašanjih sodne prakse, ki so obvezna za senate Vrhovnega sodišča. Namen pravnih mnenj (in načelnih pravnih mnenj) je poenotenje sodne prakse. Odločitev, ki je v skladu s pravnim mnenjem, zato pomeni zagotovilo, da je Vrhovno sodišče odločilo enako kot v drugih primerih, ki so po dejanskih in pravnih okoliščinah podobni pritožnikovemu.

6.Ob tem je treba upoštevati tudi, da Vrhovno sodišče ni odločilo, da pritožniku ne gredo zakonite zamudne obresti. Predmet spora je bila le ugotovitev, da se na podlagi 4. točke drugega odstavka 160. člena ZPPSL kot stroški stečajnega postopka (prednostno) izplačajo samo neizplačane odpravnine, zamudne obresti pa se poplačajo sorazmerno, to je enako kot vse druge neprivilegirane terjatve.

7.Ker očitno ne gre za zatrjevano kršitev človekovih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan