Jedro

Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbe ODZ, po katerih naj bi za obveznosti družbe odgovarjal toženec. Toženec je bil družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ki je urejena v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD), ki je specialen predpis v razmerju do ODZ ali sedaj OZ, ki na splošno urejata družbeno pogodbo. Toženec v času začetka postopka za izbris družbe F. d.o.o. po ZFPPod, in v času izbrisa ni bil več družbenik te družbe, zato ne odgovarja za njene obveznosti, saj ni mogoče šteti, da je podal izjavo z vsebino, določeno v 1. odst. 394. čl. ZGD. Določba 1. odst. 437. čl. ZGD pa ne izključuje odgovornosti družbenika po splošnih načelih odškodninskega prava ali v primeru spregleda pravne osebnosti po 6. čl. ZGD, kot zmotno meni pritožba. Tožeči stranki ni bilo treba navesti pravne podlage zahtevka, če pa je menila, da gre za odškodninsko odgovornost toženca po določbah ZOR oziroma OZ ali za spregled pravne osebnosti po 6.čl. ZGD, kot trdi v pritožbi, bi morala navesti ustrezno trditveno podlago, ki bi omogočala subsumiranje primera pod določeno pravno podlago, tega pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati znesek 2.409.646,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, kot izhajajo iz sodbenega izreka, ter ji povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v K. pritožbi v celoti ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno oziroma nepravilno uporabilo materialno pravo. Po določbah 3. odst. 998. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) novi družbenik A.G. ne odgovarja za obveznosti družbe, ki so nastale pred dnevom, ko je postal družbenik. Ker je sodišče zavzelo stališča, da tudi toženec, ki je izstopil iz družbe, ne odgovarja za obveznosti družbe, taka odločitev pomeni, da je tožeča stranka izgubila zahtevek tako zoper prejšnjega kot novega družbenika. Iz določb 3. odst. 998. čl. OZ izhaja, da za obveznosti družbe odgovarja prejšnji družbenik le do dneva, ko je izgubil status družbenika, od tega dneva dalje pa nosi odgovornost novi družbenik. Sodišče napačno interpretira vsebino 1. odst. 437. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Navedena določba ureja le vprašanje prenehanja pravic in obveznosti v zvezi s prenehanjem poslovnega deleža, ne pa tudi vprašanje prenehanje odgovornosti izstopajočega družbenika. Sodišče je zavzelo stališče, da preneha tudi odgovornost izstopajočega družbenika. Tako stališče bi pomenilo nevaren precedens in vzpostavitev situacije, ki bi za upnike pomenila, da zaradi izstopa družbenika niso več upravičeni uveljavljati odgovornost družbenika po 6. čl. ZGD za obveznosti družbe, ki so nastale pred izstopom družbenika iz družbe. OZ v času izstopa tožene stranke še ni veljal, zato se uporablja pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ): tisti, ki preneha biti član družbe, odgovarja samo za dolgove, ki so nastali, dokler je bil še član. Glede na povedano toženec odgovarja po določbah ODZ. Določba 1. odst. 437. čl. OZ ne izključuje odgovornosti toženca, njegovo odgovornost pa je možno uveljavljati tudi na podlagi 6. čl. ZGD. Odgovornost družbenika na podlagi določil ODZ temelji na načelih odškodninske odgovornosti. Na načelih odškodninske odgovornosti temelji tudi odgovornost po 6. čl. ZGD. Prav tako je tožena stranka odškodninsko odgovorna po načelih odškodninske odgovornosti skladno z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Določilo 3. odst. 5. čl. ZGD se glasi: zakon določa, kdaj in kako poleg družbe odgovarjajo tudi družbeniki. Zakonska določila, ki določajo odgovornost družbenikov, so določila Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) in 6. čl. ZGD. Odgovornost toženca se ugotavlja v pravdnem postopku v okviru načel in predpostavk odškodninske odgovornosti (škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost). Neobstoj predpostavke odgovornosti je dolžan dokazati toženec.

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožeče stranke v pritožbi. Meni, da je sodba naslovnega sodišča pravilna in zakonita. Zmotne so navedbe tožeče stranke, da je toženec odgovoren za dolgove družbe po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. V konkretnem primeru tožeča stranka do konca glavne obravnave ni zatrjevala niti predlagala dokazov o odškodninski odgovornosti toženca. Neutemeljene so navedbe glede uporabe pravnih pravil ODZ, saj gre v konkretnem primeru za vprašanje obveznosti d.o.o., za to pa se uporablja specialni predpis ZGD.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper E.G., ki je izstopil iz družbe F. d.o.o., 08.06.1999. Družba F. d.o.o., je bila izbrisana iz sodnega registra 23.09.2004 na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ker izkazujejo podatki sodnega registra (priloga A7) in kar med strankama ni sporno. Tožeča stranka je v tožbi utemeljevala odgovornost toženca za obveznosti izbrisane družbe na določbah ODZ, ki urejajo družbeno pogodbo (odgovornost za dolgove, ki so nastali, dokler je bil toženec še družbenik), ker je po njenem mnenju vprašljiva odgovornost A.G., ki je bil družbenik v času izbrisa (po določbah OZ nasproti tretjim osebam novi družbenik odgovarja le za obveznosti, ki so nastale po dnevu, ko je postal družbenik), gre pa za obveznosti, ki so nastale v času, ko je bil družbenik toženec. Toženec na tožbo ni odgovoril, sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zato je z zavrnilno zamudno sodbo tožbeni zahtevek proti tožencu v celoti zavrnilo. Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbe ODZ, po katerih naj bi za obveznosti družbe odgovarjal toženec. Toženec je bil družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ki je urejena v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD), ki je specialen predpis v razmerju do ODZ ali sedaj OZ, ki na splošno urejata družbeno pogodbo. Zato pridejo v poštev določbe ZGD, konkretno tudi 1. odst. 437. čl., ki določa da z izstopom preneha poslovni delež dosedanjega družbenika in vse z deležem povezane pravice in obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec v času začetka postopka za izbris družbe F. d.o.o., po ZFPPod, in v času izbrisa ni bil več družbenik te družbe, zato ne odgovarja za njene obveznosti, saj ni mogoče šteti, da je podal izjavo z vsebino, določeno v 1. odst. 394. čl. ZGD (prevzem obveznosti poplačila morebitnih preostalih obveznosti družbe). Določba 1. odst. 437. čl. ZGD pa ne izključuje odgovornosti družbenika po splošnih načelih odškodninskega prava ali v primeru spregleda pravne osebnosti po 6. čl. ZGD, kot zmotno meni pritožba. Tožeči stranki ni bilo treba navesti pravne podlage zahtevka, če pa je menila, da gre za odškodninsko odgovornost toženca po določbah ZOR oziroma OZ ali za spregled pravne osebnosti po 6.čl. ZGD, kot trdi v pritožbi, bi morala navesti ustrezno trditveno podlago, ki bi omogočala subsumiranje primera pod določeno pravno podlago, tega pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni storila. Tožeča stranka nosi trditveno (in dokazno) breme za tista dejstva, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljene pravne posledice. Sodišče ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga stranka ni navedla. Držijo trditve v pritožbi, da se odgovornost ugotavlja v pravdnem postopku v okviru načel in predpostavk odškodninske odgovornosti, vendar jih tožena stranka v tožbi ni zatrjevala. Namen uzakonitve spregleda pravne osebnosti pa je v tem, da pod določenimi pogoji za obveznosti družbe odgovarjajo tudi njeni družbeniki, vendar so tudi tu potrebne konkretne tožbene navedbe, tožeča stranka pa ni zatrjevala nobene predpostavke iz 6. čl. ZGD. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka (3. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in je pravilno izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo (čl. 353 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo tožeče stranke ne navaja ničesar takega, kar bi bistveno pripomoglo k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.