Jedro

Pri tožnikovem zahtevku ne gre za izgubljeni dobiček pri katerem bi moral tožnik konkretno izkazati obstoj poslov, ki jih ni mogel opraviti zaradi poškodbe vozila, ampak gre za dejansko škodo zaradi izgubljenega zaslužka. Ta škoda se da ugotoviti s primerjavo podatkov iz poslovne dokumentacije tožnika o njegovem zaslužku v letu 1999 in ob jasnem dejstvu, da 18 dni zaradi neuporabe vozila ni mogel opravljati prevozov.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen tudi višji tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 331.736,79 SIT s pp, r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem a pobijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 735.039,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.01.2000 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 243.513,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.02.2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, višji tožbeni zahtevek (za razliko glavnice v znesku 759.808,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.01.2000 dalje do plačila) pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu v delu, v katerem je višji tožbeni zahtevek zavrnjen, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, ter predlaga, naj pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo vrednosti rezervnih delov v znesku 386.296,40 SIT. Če nastane zaradi nadomestitve stare stvari z novo stvarjo, ker drugačna nadomestitev sploh ni mogoča, določena razlika v vrednosti med poškodovano stvarjo oziroma stvarjo, kakršna je bila pred škodnim dogodkom, in stvarjo po škodnem dogodku, je potrebno pri obravnavanju morebitnega nadomestila za večjo vrednost upoštevati subjektivno korist oškodovanca, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Neupravičeno pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povračilo škode za zgubo na zaslužku v zahtevani višini 331.736,79 SIT. Ni točno, da so bile navedbe tožeče stranke glede tega dela zahtevka zgolj pavšalne, saj je ta del zahtevka tožeča stranka v zadostni meri obrazložila. Dejstvo je, da se je tožnik v času nezgode kot samostojni podjetnik ukvarjal z gospodarsko pridobitno dejavnostjo - avtoprevozništvom, zaradi tega pa je v času, ko je bilo vozilo na popravilu, utrpel določeno izgubo na zaslužku. Glede tega je ponudil tožnik ustrezne dokaze, to je podatke o poslovanju za leto 1999, svoje zaslišanje in tudi dokaz z izvedencem finančne stroke, kar vse pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožuje se tudi glede izreka o stroških postopka.

Prva tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, naj pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je le deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo višji tožbeni zahtevek zaradi škode, nastale s popravilom v zvezi z zamenjavo delov na poškodovanem tovornem vozilu, to je zahtevek v znesku 386.296,40 SIT (tožnik napada zavrnilni del sodbe zaradi stroškov popravila namreč le za ta znesek), dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi upravičeno oprlo na jasno in prepričljivo mnenje izvedenca Toneta Šajna, ki je pojasnil, da vozilo, ki se je popravljalo z deloma starimi deli deloma z novimi ni niti pridobilo niti izgubilo na vrednosti, upoštevaje starost vozila. Ni razumljivo, na kaj meri navedba tožeče stranke v pritožbi, da bi bilo pri tem potrebno upoštevati subjektivno korist za oškodovanca, saj gre za dejansko škodo, pri kateri se ne upošteva tako imenovana vrednost posebne priljubljenosti, kar bi se dalo razumeti kot subjektivna korist za oškodovanca. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa tudi ni raziskalo za pravilno odločitev v zadevi bistvenih dejanskih okoliščin, glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izgubo na zaslužku v znesku 331.736,79 SIT. Tožnik je uveljavljal izgubo na zaslužku za 18 delovnih dni, kolikor se je tožnikovo tovorno vozilo zaradi poškodb nahajalo na popravilu. V tem obdobju ni mogel opravljati prevozov, za svoje trditve pa je ponudil dokaz z vpogledom v poslovno dokumentacijo, zaslišanjem tožnika in tudi z izvedencem finančne stroke, ki naj bi poslovno dokumentacijo pregledal. Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni navedel ničesar konkretnega glede obsega dela - prevozov, ki jih je izgubil v času neuporabe vozila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tej smeri za zmotno uporabo materialnega prava. Pri tožnikovem zahtevku ne gre za izgubljeni dobiček pri katerem bi moral tožnik konkretno izkazati obstoj poslov, ki jih ni mogel opraviti zaradi poškodbe vozila, ampak gre za dejansko škodo zaradi izgubljenega zaslužka. Ta škoda pa se da ugotoviti s primerjavo podatkov iz poslovne dokumentacije tožnika o njegovem zaslužku v letu 1999 in ob jasnem dejstvu, da 18 dni zaradi neuporabe vozila ni mogel opravljati prevozov. Po potrebi se lahko taka škoda dokazuje tudi z izvedencem finančne stroke, ki pregleda poslovno dokumentacijo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo, v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje razišče dejansko stanje glede trditev tožnika o izgubljenem zaslužku zaradi neopravljenih prevozov zaradi poškodovanega vozila, pri čemer naj izvede dokaze z vpogledom poslovne dokumentacije, iz katere bo razviden njegov zaslužek v letu 1999 in po potrebi tudi z izvedencem finančne stroke.

Glede na to, da je izrek o stroških postopka odvisen od uspeha v celotnem postopku, izpodbijana sodba pa je delno razveljavljena, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izrek o stroških v sodbi prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določilu 3.odst. 165.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).