Jedro

Upravni organ prve stopnje je postopek prisilne izterjave zoper tožečo stranko, o odlogu katerega se odloča v obravnavani zadevi, ustavil, odpravil že izvršena dejanja davčne izvršbe ter odločil, da se že izterjana sredstva tožeči stranki vrnejo. Tožeča stranka si tako svojega položaja z odločitvijo Vrhovnega sodišča v ničemer ne more izboljšati, saj postopka prisilne izterjave, ki je že ustavljen, po naravi stvari ni več mogoče odložiti, zato po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka nima več pravnega interesa za revizijo v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 4. 2005, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Nova Gorica z dne 26. 3. 2003, s katerim je organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za odložitev izvršbe.

2. Zoper izpodbijano sodbo je tožeča stranka dne 21. 11. 2006 vložila pritožbo (sedaj revizijo), iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Revizija ni dovoljena.

4. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v obravnavanem primeru prvostopenjska sodba postala pravnomočna dne 1. 1. 2007, vložena pritožba tožeče stranke pa se od tega datuma dalje obravnava kot revizija.

5. Po določbah tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnost ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

6. Tretji odstavek 83. člena ZUS-1 določa, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Kot izhaja iz upravnih spisov, je Carinski urad Nova Gorica s sklepom z dne 9. 7. 2007, postopek prisilne izterjave zoper tožečo stranko, o odlogu katerega se odloča v obravnavani zadevi, ustavil, odpravil že izvršena dejanja davčne izvršbe ter odločil, da se že izterjana sredstva tožeči stranki vrnejo. Tožeča stranka si tako svojega položaja z odločitvijo Vrhovnega sodišča v ničemer ne more izboljšati, saj postopka prisilne izterjave, ki je že ustavljen, po naravi stvari ni več mogoče odložiti, zato po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka nima več pravnega interesa za revizijo v obravnavani zadevi.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

8. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.