Jedro

Ob umanjkanju kakršnihkoli podatkov o premoženjskem stanju obsojenca pa ni mogoče narediti zaključka, da slednji objektivno ni bil zmožen poravnati relativno majhnega zneska (350,00 EUR) oškodovancu. Še manj pa je na podlagi v izpodbijanem sklepu navedenih okoliščin mogoče sklepati o obsojenčevi bodoči zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja, saj je njegovo premoženjsko stanje v prihodnosti negotovo, medtem ko neznano prebivališče obsojenca na njegovo (sedanjo ali bodočo) zmožnost izpolnitve posebnega pogoja nima prav nobenega vpliva.

Izrek

Pritožbi pooblaščenke oškodovanca B. B. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe zoper obsojenega A. A. in odločilo, da po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pooblaščenka, ki se uvodoma pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v nadaljevanju pritožbe kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa v pritožbenem postopku zoper sklep navedenih kršitev ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 507. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP).

5. Bistvo pritožbenih navedb se nanaša na pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pooblaščenka navaja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je postopek ustavilo že dober teden dni po prejemu predloga za preklic pogojne obsodbe in skoraj leto dni pred iztekom roka za preklic pogojne obsodbe, preuranjena. Meni, da sodišče prve stopnje ni naredilo vsega za ugotovitev dejanskega prebivališča obsojenca, okoliščina njegovega neznanega bivališča pa ne more biti razlog za ustavitev postopka preklica pogojne obsodbe. Prav tako se pooblaščenka ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da obsojenec ni zmogel izpolniti posebnega pogoja in oškodovancu plačati 350,00 EUR, saj je bil v obdobju preizkusne dobe štiri mesece zaposlen in bi zato po njenem mnenju sodišče prve stopnje moralo sprejeti drugačno odločitev, kot jo je sprejelo z izpodbijanim sklepom.

6. Povzetim pritožbenim navedbam je pritrditi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni popolnoma in pravilno ugotovilo vseh okoliščin, na podlagi katerih je postopek za preklic pogojne obsodbe zoper obsojenca ustavilo. Zaključek, da obsojenec ni in tudi v bodoče ne bo zmožen izpolniti posebnega pogoja, je nekritično in posledično neutemeljeno oprlo zgolj na podatke iz uradnih evidenc, da naj bi bil obsojenec od 28. 2. 2023 nezaposlen, da je bil od 12. 7. 2023 do 22. 9. 2023 na prestajanju kazni zapora ter da je neznanega prebivališča, pri tem pa popolnoma zanemarilo, da je bil v času, ko bi moral izpolniti posebni pogoj in v času preizkusne dobe, t.j. od 13. 11. 2022 do 28. 2. 2023, zaposlen. Vsaj v tem času je torej prejemal določene dohodke, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, prav tako ni ugotavljalo njegovega premoženjskega stanja, ki je tako ostalo v celoti neraziskano. Ob umanjkanju kakršnihkoli podatkov o premoženjskem stanju obsojenca pa ni mogoče narediti zaključka, da slednji objektivno ni bil zmožen poravnati relativno majhnega zneska (350,00 EUR) oškodovancu. Še manj pa je na podlagi v izpodbijanem sklepu navedenih okoliščin mogoče sklepati o obsojenčevi bodoči zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja, saj je njegovo premoženjsko stanje v prihodnosti negotovo, medtem ko neznano prebivališče obsojenca na njegovo (sedanjo ali bodočo) zmožnost izpolnitve posebnega pogoja nima prav nobenega vpliva. Sodišče je popolnoma spregledalo, da lahko dejstvo, da obsojenec v Republiki Sloveniji nima prijavljenega prebivališča, ob upoštevanju, da tu ni niti zaposlen, pomeni tudi, da živi in dela v tujini ter tam pridobiva dohodke, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ampak je tudi po oceni pritožbenega sodišča preuranjeno zaključilo, da ni zmožen plačati dolga oškodovancu. Ob tem je poudariti še, da je pri presoji razlogov za neizpolnitev obveznosti potrebno upoštevati ne le obsojenčevo morebitno nezaposlenost, ampak tudi njegovo prizadevanje za pridobitev osebnega dohodka in s tem možnosti poravnave naložene mu obveznosti, česar pa sodišče prve stopnje prav tako ni storilo. Tako sodišče prve stopnje ni popolnoma in v celoti razjasnilo vseh okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, ali obsojenec objektivno ni bil zmožen izpolniti s sodbo naložene obveznosti (ker so mu to onemogočale njegove premoženjske in socialne razmere, zdravstveno stanje ali drugi objektivni razlogi) ali pa tega pogoja ni izpolnil zaradi njegovega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.

7. Po obrazloženem je dejansko stanje v izpodbijanem sklepu zmotno in nepopolno ugotovljeno, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev (tretji odstavek 402. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razjasniti dejansko stanje v smeri ugotovitve obsojenčeve objektivne nezmožnosti izpolnitve posebnega pogoja, nato pa o predlogu za preklic pogojne obsodbe ponovno odločiti.