Jedro

Sodišče se strinja z zaključkom organa, da obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP ni podan. Kot novo dejstvo oziroma nov dokaz je tožnik uveljavljal dopis nizozemskega akreditacijskega organa, iz katerega pa ni mogoče narediti takšnega zaključka, kot navaja tožnik v predlogu za obnovo postopka. V dopisu je navedeno le, da se pri stranki z interesom A. presoja, ali ima zadostno pristojnost za sklepanje podizvajalskih pogodb in ali je usposobljena za presojo ustreznosti pogodbeno dogovorjenih del, torej ali je usposobljena za presojo rezultatov preizkušanja, kar je morala tudi dokazati. Še toliko bolj pa iz tega dopisa zato ni mogoče zaključiti, da je nizozemski akreditacijski organ navedel, da A. ni usposobljena za certificiranje proizvodov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo tega ministrstva, št. 461-200/2010/75 z dne 30. 5. 2014. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka zoper dokončno odločbo upravnega organa, s katero je bila družba A. iz Nizozemske imenovana za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave za dve leti od dneva izdaje odločbe. Tožnik je obnovo utemeljeval s 1. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Gre za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča I U 1544/2014 z dne 10. 6. 2015. V skladu z napotili sodišča je organ v tem postopku ugotovil, da je predlog dovoljen, pravočasen in popoln. Organ je dvomil, ali je tožnik upravičena oseba za vložitev predloga, ker gre za zastopnika javnega interesa, slednje pa je nedoločen pravni pojem. Javni interes je državni ali družbeni interes, za razliko od zasebnega interesa. Ker javni interes ni zakonsko opredeljen, njegovo vsebino ugotavlja in presoja le sodišče, saj je sklep o zavrženju predloga mogoče izdati le v primeru, če preizkus predloga ne dopušča verjetnosti, da je izkazan obnovitveni razlog. Ker dvom, ali ga je podala upravičena oseba, ne zadostuje za zavrženje predloga, je organ presojal dokaz, ki naj bi po navedbah tožnika kot predlagatelja pripeljal do drugačne odločitve, če bi bil uporabljen v prejšnjem postopku. Gre za podatek nizozemskega akreditacijskega organa RAAD VOOR ACCREDITATE o tem, da A. ni akreditiran za certificiranje proizvodov v skladu z EMC direktivo in LVD direktivo, kar naj bi bilo razvidno iz dopisa z dne 21. 1. 2011. Iz tega dopisa izhaja le, da je akreditacijski organ navedel, da se pri A. presoja, ali ima zadostno pristojnost za sklepanje podizvajalskih pogodb in ali je usposobljen za presojo ustreznosti pogodbeno dogovorjenih del, kar ne bi bilo potrebno, če bi oddal certificiranje v podizvedbo. V tem primeru bi se zanesel na certifikat z izjavo o ustreznosti in ne bi potreboval nobenih rezultatov opravljenih električnih preizkusov. Zaradi pritožbe B. v letu 2010 je nizozemski organ izrecno pregledal pri A. to področje in ugotovil, da daje A. v podizvajanje le preizkušanje električnih zahtev, ne pa tudi certificiranje. Če certificiranje EMC in LV zahtev ne bi bilo zajeto v akreditaciji A., nizozemski organ tega ne bi pregledoval v okviru svojega ocenjevanja. A. je pridobil vse zahtevane akreditacije po Pravilniku o institucijah za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave (8., 10. člen), kar je med drugim tudi pogoj za imenovanje pooblaščene institucije za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave. Po navedenih določbah Pravilnika lahko institucija del jasno opredeljenih nalog odda podpogodbeniku, če ta lahko izkaže usposobljenost za izpolnjevanje predpisanih zahtev. V tem primeru je ta pogoj izpolnjen, saj je A. podpogodbeniku oddal le del nalog, ki se nanašajo na preskušanje električne varnosti in elektromagnetne združljivosti, za kar je podpogodbenik pridobil akreditacijsko listino. Ker dejstvo oziroma dokaz ne predstavlja novo nastalega dejstva in tudi ne novo pridobljenega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP, saj je bilo to dejstvo znano organu že v postopku, je organ zavrnil predlog tožnika.

2. Tožnik je vložil tožbo in uvodoma navedel, da ima pravno podlago za vložitev predloga v petem odstavku 261. člena ZUP, kar je tudi utemeljil. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo organa. Opisana akreditacijska listina namreč nedvomno lahko šteje kot nov dokaz, saj se organ do tega dejstva oziroma dokaza sploh ni opredelil oziroma iz odločbe o imenovanju institucije ne izhaja, da bi organ za to listino vedel. Tokrat je organ to listino tudi vsebinsko ocenil in navedel, da je prav zaradi te listine nizozemski organ izrecno pregledal to področje pri imenovani instituciji in ugotovil, da A. daje v podizvajanje le preizkušanje električnih naprav, ne pa certificiranje. Pravilnik, na katerega se sklicuje organ, ne določa, katera dela je mogoče prenesti na sopogodbenika. Osnovni problem odločitve organa je, da ne loči med preizkušanjem in certificiranjem. Pri preizkušanju gre za tehnične postopke skladnosti, pri certificiranju pa za postopek ugotavljanja in potrjevanja skladnosti, v katerih predstavlja tehnično preizkušanje le enega od postopkov evalvacije, certificiranje pa zajema tudi odločanje o skladnosti in nadziranje skladnosti proizvoda v času njegove življenjske dobe. Preizkušanje in certificiranje zato zahtevata različne ravni dejanske in formalne usposobljenosti ponudnika, ki jo mora imeti institucija na vseh navedenih področjih ter to izkazuje z ustreznimi listinami. V tem primeru A. nima ne znanj ne formalne usposobljenosti glede električne varnosti in elekromagnetne kompatibilnosti niti za preizkušanje, niti za certificiranje. Dajanje certificiranja v podizvajanje enostavno ni mogoče, ker gre za formalno usposobljenost. V smislu certifikacijskih pravil organ lahko posamezno nalogo odda podizvajalcu, nikakor pa ne samega odločanja o skladnosti, ki temelji na kompetencah certifikacijskega osebja organa. Torej je razlaga Pravilnika s strani organa, da lahko institucija del jasno opredeljenih nalog odda podpogodbeniku, zmotna. Uporaba predloženega dokaza bi torej pripeljala do drugačne odločitve. Napačna je torej razlaga, da lahko institucija podizvajalce uporablja tako pri preizkušanju, kot pri certificiranju. Tako tudi Pravilnik v drugem odstavku 8. člena in drugem odstavku 10. člena. Iz zadnje citirane določbe je sicer res razbrati, da je podpogodbeniku mogoče oddati dela, vendar je v tem odstavku tudi izrecno navedeno, kdo je ta podpogodbenik in sicer, da je izrecno napisano, da je to preizkuševalni laboratorij, ne pa kdorkoli drug. Torej lahko na podlagi drugega odstavka 10. člena Pravilnika institucija podpogodbeniku oddaja v podizvajanje dejanske naloge (preizkuse), ne more pa od podpogodbenika ''kupiti'' oziroma drugače zakonito pridobiti usposobljenosti za izvajanje certifikacijskih postopkov. Ker v primeru električne varnosti in elektromagnetne združljivosti A. takega pogoja ne izpolnjuje, ni upravičena do pridobljenega statusa.

3. Tožnik je še navedel, da izhaja pogoj usposobljenosti za certificiranje tudi iz dvanajste alineje 15. člena Pravilnika. Ta določa, da mora zahteva za imenovanje vsebovati akreditacijsko listino za certifikacijski organ institucije, ki jo na podlagi izpolnjevanja zahteva standarda SIST EN 45011 izda Slovenska akreditacija ali drug akreditacijski organ znotraj Evropskega združenja akreditacijskih organov, pri čemer mora tehnični obseg akreditacije vsebovati tudi nedvoumen sklic na predpise, ki urejajo igre na srečo. A. je predložil akreditacijsko listino, iz katere kot obseg akreditacije izhaja ''vsa zakonodaja, sprejeta na osnovi prečiščenega besedila ZIS-UPB3'' ter podzakonski predpisi, ki iz tega zakona izhajajo. Pravilnik o tehničnih zahtevah za igralne naprave za izvajanje iger na srečo in postopku ugotavljanja skladnosti (v nadaljevanju Pravilnik o tehničnih zahtevah) v 38. in 39. členu predpisuje zahteve za elektromagnetno združljivost in električno varnost, ki so opredeljene v posebnih predpisih. Ta dva predpisa torej tudi urejata igre na srečo, vendar pa nista izdana na podlagi ZIS, temveč na podlagi Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in postopku ugotavljanja skladnosti. Predpisa torej nista zajeta v obseg akreditacije, kar pomeni, da iz akreditacijske listine ne izhaja, da A. izpolnjuje zahteve po tem, da je institucija akreditirana za certificiranje proizvodov skladno z evropsko Direktivo o elektromagnetni združljivosti (v nadaljevanju EMC direktiva) ter z Nizkonapetostno smernico (v nadaljevanju LVD direktiva). Nizozemski akreditacijski organ je na poizvedbo B. navedel, da A. ni akreditirana za certificiranje proizvodov skladno z EMC in LVD direktivo in da je organ ugotovil le, da je A. sposobna dati aktivnost certificiranja elektromagnetne združljivosti in električne varnosti v podizvajanje drugemu certifikacijskemu organu. Sposobnosti dajanja aktivnosti certificiranja drugemu certifikacijskemu organu pa ni mogoče enačiti z usposobljenostjo za izvajanje teh postopkov. Sporna usposobljenosti pa je pri igrah na srečo ključnega pomena, ker igralne naprave ne smejo predstavljati nevarnosti za električni udar ali povzročitev požara, saj so potrošniki v neposrednem stiku z njimi, prav tako ne smejo povzročati motenj, niti biti občutljive nanje, saj bi lahko prišlo do napačnih rezultatov in oškodovanja. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje istemu organu.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma izpostavila vprašanje javnega interesa, ki ga zastopa tožnik v tem postopku, navedla, da tožnik kot nov dokaz predstavlja dopis nizozemskega organa z dne 21. 1. 2011 in ne akreditacijsko listino, vsebino dopisa pa le selektivno povzema. Vsebine tega dopisa sicer po mnenju toženke ni mogoče šteti kot nov dokaz, saj je dopis očitno le del nekega predhodnega postopka med tožnikom in organom ter se nanaša na okoliščine, ki toženki niso znane. Tudi v primeru, da bi bilo ta dopis šteti kot novo dejstvo, pa ta ne bi predstavljal pravno relevantnega dejstva v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Toženka meni, da tožnik vsebino dopisa nepravilno razlaga. Poudarila je, da je A. akreditirana za certificiranje v skladu z zahtevami. Del aktivnosti je prenesla s pogodbo na akreditiran laboratorij, ki je usposobljen izvesti potrebne preizkuse, ki jih sama ne izvaja. Dejansko družba oddaja v podizvajanje le del aktivnosti preizkušanja, nato pa glede na rezultate sama odloči in potrdi, ali je določen proizvod skladen s temi predpisi, kar je dopustno z vidika akreditacije certifikacijskega organa, kot je nizozemski organ že pojasnil tožniku. Iz poročila o ocenjevanju, ki ga je izvedel nizozemski organ, pa je tudi razvidno, da je organ pregledal aktivnosti certificiranja proizvodov za tri države, ki so navedene v obsegu akreditacije, in za Slovenijo ugotovil, da je bila slovenska zakonodaja prenesena v dokumente A., kjer so poleg zahtev s področja iger na srečo definirane tudi druge zahteve, kot so elektromagnetna združljivost in električna varnost, ni pa bilo dokazano, da bi bil opravljen prenos splošnih zahtev s tega področja v tehnične zahteve. Zaradi tega je A. sprejel ustrezne popravljalne ukrepe. Ključno pa je, da iz poročila nizozemskega organa o ocenjevanju, ki je potekalo 26. in 27. 11 2013, izhaja, da A. ne oddaja certificiranja v podizvajanje. V zvezi s tehničnimi zahtevami za igralne naprave za izvajanje iger na srečo pa je toženka navedla, da se predpis, ki ureja igre na srečo, sklicuje na predpis, ki ureja elektromagnetno združljivost in predpis, ki ureja električno varnost. Toženka je še dodala, da je slovenska zakonodaja v smislu zahtev, ki jih mora izpolnjevati institucija za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave, na področju preizkušanja in certificiranja precej stroga. Po vedenju toženke nobena druga juridsidikcija ne zahteva certificiranja elektromagnetne združljivosti in električne varnosti, kar pomeni, da so bile te naprave že preizkušene in certificirane s strani drugega akreditiranega certifikacijskega organa. Toženka je zato predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

5. Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe, izrecno poudarila, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, da stranka z interesom ne izpolnjuje pogojev iz 8. člena Pravilnika, dopis organa z dne 21. 1. 2011, na katerega se tožnik sklicuje, tožnik selektivno povzema, sicer pa kaže na stanje v 2010, obširno povzela potek postopka pridobitve akreditacijske listine in predlagala zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka po petem odstavku 261. člena ZUP, po katerem lahko predlagata obnovo postopka državni tožilec in državni pravobranilec ob enakih pogojih kot stranka, če odločba posega v javne koristi. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik ocenil, da odločba, katere obnova se predlaga, posega v javne koristi (ker gre za pravno področje, ki ureja zagotavljanje brezhibnosti igralnih naprav, s čimer se zagotavlja pravilnost in zakonitost izvajanja iger na srečo in s tem odpravlja možnost zlorab igralnih naprav) in je zato vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je organ obravnaval. Sodišče se ne strinja z organom, da ta ni upravičen podati ocene o izkazanem pravnem interesu tožnika glede na citirano določbo ZUP, ker gre pri pojmu ''javni interes'' za nedoločen pravni pojem. Gre namreč za predhodni preizkus vloženega predloga za obnovo postopka, med drugim tudi, ali je predlog vložila upravičena oseba, ki ga mora po ZUP (267. člen) opraviti upravni organ, ki predlog prejme, in to tudi v primeru, ko gre za vložitev predloga s strani državnega tožilca in državnega pravobranilca. Državni pravobranilec je namreč kot eden izmed državnih organov po zakonu upravičen v upravnem postopku zastopati javne koristi in ima v mejah takega pooblastila pravice in dolžnosti stranke (45. člen ZUP). Ker pa je organ kljub manjku preizkusa predloga v tem delu predlog tožnika vsebinsko obravnaval in ga s tem obravnaval v njegovo korist, sodišče ocenjuje, da ta napaka ne terja odprave izpodbijane odločbe. Ob tem pa sodišče še pripominja, da se strinja s tožbenim izvajanjem, da je tožnik izkazal pravni interes za vložitev predloga za obnovo postopka po petem odstavku 261. člena ZUP.

8. Se pa sodišče strinja z zaključkom organa, da ni podan obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

9. V obravnavanem primeru je bil postopek končan z odločbo organa, št. 461-200/2010/75 z dne 30. 5. 2014, s katero je bila v tem upravnem sporu stranka z interesom A. imenovana za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave za dve leti od dneva izdaje odločbe. Kot novo dejstvo oziroma nov dokaz je tožnik uveljavljal dopis RAAD VOOR ACCREDITATIE, nizozemskega akreditacijskega organa, z dne 21. 1. 2011, iz katerega naj bi po mnenju tožnika izhajalo, da stranka z interesom ni akreditirana za certificiranje proizvodov skladno z EMC in LV direktivo, njen obseg pa ne vsebuje vseh vrst igralnih naprav, zaradi česar stranka z interesom ne bi smela biti imenovana za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave.

10. Tudi po presoji sodišča iz predloženega dopisa z dne 21. 1. 2011 (in ne gre torej za akreditacijsko listino, kot (verjetno) zmotno navaja tožnik v tožbi) ni mogoče narediti takšnega zaključka, kot navaja tožnik v predlogu za obnovo postopka in pri čemer vztraja tudi sedaj v tožbi. Kot je navedel že upravni organ, je v dopisu navedeno le, da se pri stranki z interesom A. presoja, ali ima zadostno pristojnost za sklepanje podizvajalskih pogodb in ali je usposobljena za presojo ustreznosti pogodbeno dogovorjenih del, torej ali je usposobljena za presojo rezultatov preizkušanja, kar je morala tudi dokazati (in to tudi je, kot je razbrati iz rezultatov končanega postopka). Še toliko bolj pa iz tega dopisa zato ni mogoče zaključiti, da je nizozemski akreditacijski organ navedel, da A. ni usposobljena za certificiranje proizvodov skladno z EMC in LV direktivo.

11. Tožnik tudi zatrjuje, da iz 10. člena Pravilnika jasno izhaja, da ni mogoče oddati podpogodbeniku usposobljenosti za izvajanje certifikacijskih postopkov, kar naj bi storila stranka z interesom A. in kar naj bi izhajalo iz predloženega dokaza. Po 10. členu Pravilnika mora institucija za vse preskuse, izvedene v svojih laboratorijih, poleg ostalih zapisov o izvedenih preskusih hraniti tudi tam navedene podatke (prvi odstavek), lahko pa del jasno opredeljenih nalog odda podpogodbeniku – preskuševalnemu laboratoriju, če le-ta lahko izkaže usposobljenost za izpolnjevanje predpisanih zahtev; oddane naloge morajo dopolnjevati aktivnosti, ki jih opravlja institucija in z njimi tvoriti nedeljivo celoto. Institucija je dolžna ugotoviti usposobljenost podpogodbenika, o tem voditi zapise in prevzeti popolno odgovornost za njegovo izvedeno delo ter voditi evidenco podpogodbenikov in nalog, ki jim jih je oddala (drugi odstavek). Glede na povzeta odstavka 10. člena Pravilnika se sodišče strinja z uvodno tožnikovo trditvijo, vendar pa tudi po oceni sodišča iz dopisa z dne 21. 1. 2011 ne izhaja, da bi stranka z interesom oddala podpogodbeniku aktivnosti certificiranja in ne ''zgolj'' aktivnosti preizkušanja, zato tudi ta tožbeni ugovor zavrača. 12. Tožnik še ugovarja, da je stranka z interesom v postopku imenovanja predložila akreditacijsko listino, iz katere kot obseg akreditacije izhaja sklic na vso zakonodajo, sprejeto na osnovi prečiščenega besedila ZIS-UPB3 in podzakonske predpise, in torej ne vsebuje sklica na Pravilnik o tehničnih zahtevah, v katerem 38. in 39. člen predpisujeta, da mora igralna naprava ustrezati zahtevam predpisa elektromagnetne združljivosti in zahtevam predpisa, ki ureja tehnično opremo, torej ne vsebuje sklica na EMC in LVD direktivo. Iz tega po mnenju tožnika sledi, da stranka z interesom v postopku imenovanja ni predložila ustrezne listine (konkretno glede na dvanajsto alinejo 15. člena Pravilnika) in posledično ne izpolnjuje pogojev za imenovanje po drugem odstavku 8. člena Pravilnika. Po drugem odstavku 8. člena Pravilnika mora biti institucija usposobljena izvesti vse ustrezne certifikacijske postopke iz obsega preskušanj iz prejšnjega odstavka in iz obsega preskušanj mehanskih in snovnih lastnosti igralnih naprav, njihove električne varnosti in elektromagnetne združljivosti. V dvanajsti alineji 15. člena Pravilnika pa so navedene sestavine zahteve za imenovanje institucije, med drugim mora zahteva vsebovati akreditacijsko listino za certifikacijski organ institucije, ki jo na podlagi izpolnjevanja zahtev standarda SIST EN 45011 izda Slovenska akreditacija ali drug akreditacijski organ, ki je podpisnik večstranskega sporazuma za akreditiranje organov za certificiranje proizvodov znotraj Evropske akreditacije, pri čemer mora tehnični obseg akreditacije, naveden v prilogi akreditacijske listine, vsebovati tudi nedvoumen sklic na predpise, ki urejajo igre za srečo. Kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka v odgovoru na tožbo, se predpis, ki ureja igre na srečo, sklicuje na predpis, ki ureja elektromagnetno združljivost in predpis, ki ureja tehnično opremo, in ne obratno. To pa pomeni, da je obseg akreditacije, kot ga povzema tožnik, v skladu s citiranima določbama. Posledično pa to tudi pomeni ustrezno usposobljenost institucije glede na stroge zahteve zakonodaje. Iz dopisa z dne 21. 1. 2011 pa tudi ne izhaja, da A. ni akreditirana za certificiranje proizvodov skladno z EMC in LV direktivo, temveč da A. ni odobrila ločene akreditacije certificiranja proizvodov skladno z EMC in LV direktivama, kar pa po arg. a contrario ne pomeni, da A. nima akreditacije v za tožnika spornem delu zahtevanega obsega.

13. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je tudi pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.